Partizan Jaka, medved in mula

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O muli, ki je bila nora na sol Partizan Jaka, medved in mula
Mule
Tone Seliškar
Miška (Seliškar, Tone)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PARTIZAN JAKA, MEDVED IN MULA

Takrat, ko se je godila ta povest, je bila huda zima. Snega je bilo toliko, da so se lomila drevesa, mraz pa tolikšen, da so ptiči v zraku otrpnili in padali na tla. Čez Kolpo se je naredil led, mlinska kolesa so bila okovana z ledenimi svečami, in na okencih kmečkih bajt so se razcvetele za prst debele ledene rože. Ponoči so lajale lačne lisice, ki so se potikale okoli hiš, globoko v zasneženih gozdo­vih je zavijal volk, zjutraj so našli kmetje ob vodi srne, ki so zmrznile v globokem snegu. Huda zima je bila, ni da bi še naprej govoril, ker me še zdaj mraz trese, če se spomnim nanjo.

Zgoraj nad Kolpo je živelo v samotni bajti deset partizanov. Kaj so počeli v taki samoti? Varovali so partizanske poti in pre­našali partizansko pošto daleč na vse strani. Oskrbnik jim je bil Jaka. Skrbel je, da partizani niso bili lačni in nagi, kar pa ni bila lahka stvar v tistih časih. Tam naokoli so bile revne vasi, sama divjina. V tistih krajih ne rasto pogače na njivah.

»Kruha in mesa je zmanjkalo!« so povedali partizani.

Jaka si je nataknil škornje, jih na debelo namazal z mastjo divje svinje, ki jo je bil na jesen ustrelil, stopil je v hlevček po mulo in — hajdi v mraz in sneg.

Jaka je bil visok dva metra, kajpak, suh ko trlica, kajti dolgini so po navadi vsi suhi, in vedno je bil vesel. Blagor mu, zakaj dobra volja premaga vse težave. Vsakdo ima rad takšnega človeka, zato se pa kujavca in sitneža vsi izogibljejo.

»Fantje varujejo našo deželo pred sovražnikom, zato mo­rajo imeti kruha,« si je govoril sam zase, ko je sedlal mulo. Tudi njej je privoščil dobro besedo. Seveda, v tak mraz hoditi ni prijetno, lepše je sedeti na peči, tolči orehe in poslušati povesti.

Jaka je vrgel muli sedlo na pleča, nataknil si je debele rokavice in ji dejal:

»Hajdiva, živalca draga, v globoki sneg! Fantje stradajo.«

Brž ko sta stopila v globok sneg, se je Jaku obesilo ivje na mustače in mulin smrček je bil bel, kot da bi ga vtaknila v moko.

Ta čas, ko hodita Jaka in mula po globokem snegu, pa sto­pimo mi malo hitreje, kajti spoznati moramo še tretjega junaka povesti. To pa zelo zlagoma, da se ne ustrašimo. Prav v tisti uri, ko se je vse to godilo, je v globokem zasneženem bukovju, ne daleč stran od naše povesti, nekaj lomastilo po goščavju. Veje so pokale in slišati je bilo, da se nekaj velikega kobaca po hosti, živo godrnja, puha, spet godrnja ali pa renči takole nekako:

»Mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu...«

Da tako noben človek ne govori, si lahko mislimo. Torej je žival? Čakajte, ne hodite preblizu! Samo iz daljave poglejmo, da jo bomo koj potegnili na varno, če bo treba. No, in kaj je bilo...?

Medved!

Ta je pa lepa! Kam sedaj s povestjo, ko smo tako lepo in varno začeli z Jakom in mulo? Kar lepo do konca, kajti če smo pričeli kašo mešati, jo moramo tudi do kraja skuhati! Le mevže sredi poti uvihnejo.

Da, medved in nihče drug ni delal takšnega hrušča. Toda medved vendar pozimi spi, mar se nismo tako učili v šoli? No, na svetu se vse lahko zgodi, in tako se je tudi naš medved sredi zime prebudil. Toda ne po svoji volji. Jeseni, ko se je dodobra spital s sadjem v zapuščenih kočevskih vaseh, si je poiskal zgoraj nad Kolpo jamo, jo lepo uredil in mehko postlal. Ko pa je od­padlo zadnje listje z dreves, je legel v brlog in zadovoljno zagrčal skozi luknjo:

»Lahko noč do pomladi! Tri palce masti imam pod kožo. Ko bo zacvel prvi dren, se spet vidimo, mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu!«

In je zasmrčal. V jami je bilo toplo, tiho in mirno, samo enkrat se je zmotila lisica zvitorepka in pokukala v jamo. Pa se je ustra­šila kosmatinca, da je tekla devet ur hoda daleč in šele nato se je ustavila ter dejala:

»Z medvedom ni dobro češenj zobati!«

Medved pa je sanjal in sanjal in ni vedel, kaj vse se godi po svetu. Tudi ni videl, kakšen sneg je zapadel, in ker ni bil inženir, da bi modro uredil svoje zimsko domovanje, ni videl jeseni, da je skala nad jamo že močno omajana. Pozimi, ko je zapadel debel sneg, se je pa skala nagnila in končno prevrnila v dolino. Brlog je bil ob streho. Medved je debelo gledal, pomencal si je s tacami oči, brljavo in zaspano ogledoval sneg, in ko ga je mraz zgrabil za ušesa, se je šele prav zavedel, da mu je zima odnesla streho iznad glave. Majal je s svojo kosmato glavo, brundal in brundal in počasi se mu je začela gibati zaspana pamet. Jezen je bil, ker se je nerad prebudil tri mesece prezgodaj, jezen tako, da bi se kar razpočil. A ko se je do dobrega popraskal za kosmatimi ušesi, je dejal:

»Gromska strela, kaj pa zdaj? Mast pod kožo se mi je razcedila, v želodcu so se naselili pajki — mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu!«

Vzpel se je na zadnje noge in res mu je kožuh hudo ohlapno visel na rebrih. Potem je vohljal po zraku, da bi uganil, kam naj se obrne ob nerodnem času, kajti na zaspane oči se ni zanesel. Tedaj je zavohal dim.

»Ha, spodaj v dolini so hiše, tam so ovce — mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu!« je zagodel veselo in se spustil v sneg. Vztrajno in pogumno ga je oral do vratu globoko in misel na pečenko ga je podžigala, da se je naglo valil čez zamete. V podplate ga je zeblo, pa je zato neštetokrat sedel v sneg in si jih polizal s toplim jezikom.

Spotoma je našel drevo, na katerem je viselo nekaj suhih tepk. Otresel ga je in pogoltnil tepke, toda to je njegovo lakoto še podvo­jilo. Le brž v dolino! Tam so ovce!

Seveda, toda v dolini sta bila tudi Jaka in mula. Tistih nekaj hiš pa ni bilo bogatih. Ljudje so že vse razdali partizanom, malen­kost, ki jim je še preostala, pa mora ostati do nove žetve. A kje je še ta! Vsaka hiša je imela po dve ovci. Ovce imajo mehko volno. Strigli so jih, iz volne pa so pletli tople nogavice zase in za par­tizane. Topla volna je bila takrat dragocena stvar, in za nič na svetu ne bi ovc zaklali. Seveda, na to, da se v bližini sprehaja medved, ki se mu hoče njihovih ovac, se nihče ni spomnil. Pa celo zastonj, kajti medved ne pozna plačila ne vračila.

Takrat je Jaka, ko je hodil z mulo po samotni stezi ob Kolpi ves stisnjen in upognjen od mraza, mislil na lačne tovariše.

»Tako ali tako, stiska sem, stiska tja! Prazna vreča ne stoji pokonci. Partizan potrebuje moči, ker vse dni straži v snegu in mrazu. Zato moram dobiti nekaj moke za peko in nekaj mesa za juho, ki daje človeku moč in pogum. Ej, če bi mi hotel zdajle kak medved priti pod roke, pa bi bila mahoma vsa stiska rešena! Toda buča kosmata zdajle še spi v brlogu!«

Medved se je nekaj sto metrov za Jakom privalil na stezo. Zavohal je človekovo sled in se je ustrašil. Medved ni junak, človeka se boji. Tudi naš medved jo je že hotel popihati nazaj v gozdove. Toda glad pomendra vse navade. Jezno je zarenčal in mahedral po Jakovih stopinjah, kajti poleg človekovih sledov je zavohal tudi muline in to mu je navrelo sline v usta. Še celo na ovce je pozabil.

»Mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu — to bo gostija!« si je mislil ter jo cvrl za človekom in mulo.

Nad vodo pa se je začela presti megla. V taki zimi je ob Kolpi megla iz tako goste preje, da komaj vidiš svoj nos. Kar zmedeš se, pot zgrešiš ali pa te doleti kaka druga nezgoda.

Jaka in mula sta se znašla torej v megli. Jaka je slišal šum vode ob svoji desni strani. Ker pa je držala steza tik ob reki, je bilo treba močno paziti, da stopinja ne bi zdrknila z brega.

»Saj bova kmalu pri hišah,« je tolažil Jaka mulo, ki jo je ko­majda še videl skozi meglo. »Tam si bova tačice ogrela pri dobrih ljudeh, ušesa otajala, našim fantom pa pribarantala hrane.«

Mula se je ozirala nazaj, strigla je z ušesi in nekajkrat ji je padlo v glavo, da je na ves glas zarigala.

»Le daj, le daj, živalca draga, da nama bo krajši čas!« jo je bodril Jaka. »Te tvoje pesmi res da ne razumem, slišim jo pa rad!«

Vendar to riganje ni bilo navadno riganje. To riganje je izražalo nekaj prav posebnega. Saj mi, ki smo bistre pameti, lahko že uga­nemo, kaj je pomenilo to riganje. Mula je zavohala medveda.

Divja zver ima hud duh in ta hudi duh gre naglo daleč naokrog. Kajpak, Jaka ga ni začutil. Človek ima dober nos zgolj za pečenko, ki se že kadi na mizi, za vinček, ki se blesti v kozarcu, in pa za tobak.

Mulo je postalo strah; saj ni prav vedela, je li medved ali volk, le čutila je, da je v bližini divja zver, pa tudi slišala je že renčanje. Jaka pa seveda ne, ker je imel kapo čez ušesa.

Velik križ je, ker se človek ne more in ne zna pogovorili z živaljo. Če bi Jaka mulo razumel, bi vedel, koliko ura bije, tako pa se je samo čudil in je rekel zamišljeno:

»Glej, glej, kakšno vižo pa ženeš danes? Ali misliš nastopiti na mitingu?«

Ej, muli pa ni bilo za šale. Dlaka se ji je ježila od groze in njena velika ušesa so že slišala medvedove stopinje. Če ne bi bilo goste megle, bi ga tudi že videla, če bi se ozrla. Rigala je tako strašansko, da je celo Jaka podvizal korake, ker je mula bolj in bolj hitela. Jaka pa je razmišljal:

»Mar se je vse zaklelo proti meni? Kosmata kapa ti taka, takšne zime še ne pomnim! Če bi mi huda zverina prišla nasproti, bi jo ustrelil, pa bi imeli fantje mesa! Menda se je vse, kar je živega v gozdu, zarilo dve klaftri globoko v zemljo? Pa so mi govorili, da so v kočevskih gozdovih še medvedje! Kakšni medvedje neki, še zajčka ni videti nikjer več!«

Mula pa je spet neznansko zarigala.

»Kajne, mula, da jih ni?! Ampak zalegel bi nam takle kosma­tinec. Koliko mesa! In kožuh, kožuh! Kadar bi bilo vojne konec, bi ga odnesel domov, in če bi imel ženo, bi ji dal napraviti plašč. Ali bi se ji prikupil!«

Megla se je že tako zgostila, da je iz reke kar puhtela kakor dim iz plavža. Jaku se je zdelo, da nekdo sope za njim. Tako člo­veško je bilo slišati, da si je to tako razlagal:

»To bo partizan Debeljak, ki gre po pošto. Zdaj je ura nje­govega hoda; precej rejen je, zato ga pot zdeluje.«

Razveselil se je, da bo imel tovariša, ker je pot tako pusta. A se ni ustavil, da bi ga počakal, ker je bil mraz tak, da je bilo vsake minute škoda, in je zaklical:

»Debeljak, ali si ti?«

»Mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu!« se je oglasilo iz megle.

»Ha, potlej pa se podvizaj!« je zavpil Jaka, prepričan, da mu je Debeljak odgovoril. Saj ima Debeljak zmerom tako zadegano grlo, da ga človek komaj razume; drugače pa je hraber partizan, saj je nekega dne ujel dva živa fašista. Vsi tovariši so ga imeli radi. Imenitno je znal oponašati živali, zlasti kure, kukavice, šoje, divjega petelina in medveda.

»Debeljak, zdajle bi nam prav prišel kak medved!« je zaklical Jaka.

»Mrvrau, mrvrau, auh, hu, hu!« mu je odgovorilo iz megle, da se je Jaka na ves glas zasmejal.

»Vidiš ga, še v tem presnetem mrazu je burkež dobre volje! Ko bi ne vedel, da je Debeljak, bi mislil, da je zares medved, tako ti zna, šment, oponašati zverino!« je dejal Jaka.

Mula pa je strašansko zarigala, poskočila s tal, kakor da bi jo gad pičil, in vse, kar je bilo na sedlu, je zletelo po tleh, sama pa jo je ucvrla po stezi, da se je slišalo skozi meglo, kako nemarno divje vihra proti vasi.

»Oha, noričica, kaj pa te je prijelo, smrt ti mulasta?« je zavpil Jaka. Pošteno se je ujezil, ko je moral pobirati vrečo in puško, ki ju je mula takisto stresla s sedla. Ko pa se je prepričal, da je s puško vse v redu, si je takoj ohladil jezo, češ:

»Po senu in toplem hlevčku ji je zadišalo, pa se ni mogla premagati! Saj, saj, tudi žival hudo trpi v taki zimi! V vasi jo bodo spravili v hlev, ker jo poznajo, in tam bo lepo na toplem čakala name. Saj je pravzaprav pametna žival, urne noge ima, čemu bi počasi krevsala po mrazu, kajne, Debeljak ?«

Jaka je kljub silni megli vendarle že videl, kako nekaj visokega koraca po stezi. Stisnil je puško pod pazduho in zaklical nazaj:

»Debeljak, bodiva še midva tako pametna, kakor je mula! Teciva nekoliko, ogrela se bova in prej bova na toplem!«

In Jaka je začel polahkoma teči.

Medved pa za njim.

Kajpak, medved je slišal, kako ga je Jaka ogovarjal z Debeljakom, toda v svoji medvedji pameti si tega ni znal razlagati. Nekateri poznavalci divjih živali trdijo, da ima medved kosmato pamet. A to ne drži, kajti pamet ni nekaj takega, kar se da videti ali otipati. Zato tudi kosmata ni. Res pa je, da se je medved vedel tako kakor vsak pameten medved, se pravi, šel je za človekom — in se ga bal. Toda ker je vohal poleg človeka tudi mulo, ga je gnalo še naprej. Čeprav bi oba zlahka dohitel, ju le ni. Zakaj pa ne? Strah pred človekom mu je zaviral hojo, lakota pa ga je spet znova porivala naprej. Kadar ju je v gosti megli zgrešil, se je vzpel na zadnji taci, napravil nekaj korakov po dveh in privzdigoval pete, kakor bi hotel videti čez meglo. Kajpak, pri tem je renčal in godrnjavsal, ker je bil jezen nase, da je takšen strahopetec. In ko je zaslišal topot mulinega drnca, se je naglo pognal po stezi. Sline so mu zalivale zobe in lakotna strast po mesu ga je obšla. Že je zagledal Jaka pred seboj, kako mendra po snegu, ker je bil Jaka že precej upehan in ni mogel nič več teči.

»Tristo kosmatih medvedov, kako sem se zadihal!«je zavreščal Jaka, prepričan, da tudi Debeljak teče za njim. In je še bolj zavpil, da bi ga Debeljak zares slišal:

»Debeljak, Debeljak, nič več nisva mlada. Če bi naju zdajle medved srečal, pa bi mu ne mogla uiti!«

»Mrvrau, mrvau, auh, hu, hu!«

»Ha, tudi tebe zdeluje, Debeljak, tudi tebe! No, še nekaj sto korakov, pa bova pod toplo streho,« je zavpil Jaka veselo, ker je mislil na gorko peč.

Toda medvedu je potrpljenje docela pogorelo. Mar naj se gre slepe miši do konca steze? Ne boš, Jaka! Podvizal je pod­plate in že ga je dohitel. Tik za njim se je vzpel na zadnji taci, jezno je zarenčal in spustil šapi na njegova ramena. Jaka je kar počenil in še veselo zaklical, ker je poznal Debeljakove burkaste navade:

»Debeljak, misliš, da te bom nesel štuporamo?«

Naglo se je obrnil, da bi butnil šegavega tovariša prijateljsko pod rebra — pa je stal iz oči v oči z medvedom. Jaku je domala pošla sapa. Odskočil je tako hitro, da je ostal v medvedovih krempljih le kos njegovega plašča. Toda v globokem snegu je obtičal. Medved pa se tudi ni dal ugnati. Čvrsto je stal na zadnjih nogah in kar po dveh je rinil proti njemu. Še dva, tri korake, pa ga bo objel in zdrobil! Jaka je bil tako zadegan v snegu, da ni mogel ne naprej ne nazaj. Stisnil je puško in sprožil. Bum! — je zagrmelo... Toda medved ni padel. Kar naprej proti njemu je švedral, divje renčal in iz gobca se mu je kadilo. Jaka pa spet: Bum... Bum... Bum... Trikrat zaporedoma. Medved pa je kar stal venomer pokonci. Še je en strel v puški. Ko je medved že tik njega zamahnil s šapami, je sprožil Jaka poslednji strel. Tedaj se je medved zagugal kakor pijanec, zaletel se je s poslednjimi močmi proti človeku in poko­pal Jaka pod seboj...

Ubogi Jaka!

Ljudje v vasi so videli pridivjati mulo in so jo takoj spoznali. Spravili so jo v hlev, ji naložili pod gobec dišečega sena, potem pa so se vrnili v tople izbe, dihali v zamrznjena okna, da bi videli, kdaj se bo Jaka prikazal. Vsi so ga imeli radi, ker je vedno kakšno uganil in jim, kajpak, prinesel vselej koš novic, kako se vojna po svetu razpleta in zlasti, kako partizani mikastijo laške in nemške fašiste. Dali so mu jesti in piti, in tudi za njegove tovariše so mu kaj naložili, ker so rekli:

»Partizani se bore s puškami, mi pa s plugom, da bodo imeli hrabri fantje kaj jesti, saj se tudi za nas borijo!«

Tedaj so zaslišali prvi strel. In potlej tri strele zaporedoma in takoj nato še enega... Spogledali so se, zgrozili so se.

»Jaku grozi nevarnost,« so rekli in so planili od miz. »Tecimo mu na pomoč!«

Oborožili so se s sekirami in z vilami ter zbežali v mraz in meglo. In daleč niso tekli. V snegu so zagledali mrtvega medveda — in pod njim partizana Jaka. Oh...

Ne, le ne prehitro žalostnega konca! Jaka je bil živ in cel. Le tako je bil zadegan v visokem snegu, da ni mogel odriniti pošasti s sebe. Ko so kmetje odvalili kosmatinca in zavriskali od veselja, ker je bil Jaka spet na nogah, se je ta zaničljivo ozrl na medveda, mu s pestjo zažugal in nič drugega ni dejal kot:

»Tristo kosmatih!«

Potlej so kmetje odvlekli medveda v vas. Jaka se je v topli izbi odtajal in okrepčal, in ko mu je medvedja groza izginila iz krvi, je bil vesel, kar se le da, ker bo lahko prinesel fantom lep kup mesa. Junaško je udaril s pestjo po mizi in zaklical veselo:

»Pa naj še kdo reče, da partizani ne bodo zmagali! Še medvedov se ne boje, pa naj bi se Lahov in Švabov?!«