O muli, ki je bila nora na sol
| ← Partizanska mula in pionirji | O muli, ki je bila nora na sol Mule Tone Seliškar |
Partizan Jaka, medved in mula → |
| |||||||||
O MULI, KI JE BILA NORA NA SOL
Na sol jo je navadil kurirček Damijan. Očeta in mater je sovražnik odgnal v ječo, zato so ga vzeli medse pravi partizanski kurirji, da jim je pomagal v kuhinji. Rad je imel živali, pa bodisi konje, pse, mačke ali ptice. In ker je bil pomagač pravih kurirjev, se je zamaknil v kurirsko mulo Putko. Ta mula je bila poprej brez imena, a ker mora imeti vsaka živa stvar svoje ime, so ji rekli Putka, ker je bila krotka ko putka. Mula si je mislila: »Pa naj bom Putka!« In tako se je navadila na to ime. Damijan je z njo tovoril skupaj s pravimi kurirji partizansko pošto in tovor je bil marsikdaj tudi za Putko zelo težak. Tedaj ji je dal vedno kos kruha, ki ga je bil poprej potrosil s soljo. Tudi Damijan je vedno tako jedel kruh. In tako se je tudi Putka navadila na sol, da brez nje ni mogla živeti. Za žličko soli je naredila vse, kar si le hotel. Je že tako na tem svetu: nekateri radi ližejo sladkor in med, Damijan in Putka pa sta bila nora na sol.
Kajpak, to je grda razvada in sami veste, kako je hudo, če zmanjka tistega, v čemer si se grdo razvadil. Vojna se je vlekla in vlekla in vojna žre počasi vse, kar je užitnega. Pričelo je zmanjkovati moke, kruha, mesa, vina — in seveda tudi soli. Soli še najbolj! Res je, da so imeli kurirji še majceno zalogo soli, ampak prav majceno. Damijana so pestili, ker je kratil sol tudi za Putko, zlasti se je jezil kuhar Peter. Damijan pa mu je oponašal:
»Ti pa brez tobaka ne moreš živeti!«
»Ha, jaz sem človek, mula pa je trapasta žival!« je rentačil Peter.
»Žival sem res, toda človeka nikoli ne zmerjam!« si je mislila Putka in grdo pogledala Petra.
Pa tudi kurirjem je zmanjkalo soli. Oj, gnusoba, kako brez okusa je bilo vse, kar so skuhali brez soli! Jezili so se na Damijana in Putko in so rekli:
»Pa pojdita po svetu in brez soli se nam ne vrnita!«
»Pa pojdiva, Putka!« je dejal Damijan.
»Pa pojdiva, magari na konec sveta. Brez soli mi ni živeti!« je rekla po svoje Putka in sta šla.
Skozi gozdove, kajpak, kajti v dolini je bil sovražnik. Damijan je vedel za bogatega kmeta v hribih, o katerem so pravili, da ima poskrito na svojem posestvu veliko zalogo dobrot. Ampak človek skopuški je vse tako poskril, da ni bilo nikjer ničesar videti. Damijan in Putka sta oblezla že vse vasi, a soli nikjer in nikjer. Ubogi ljudje so že nekaj tednov jedli neslano hrano. Kar obupali so že, zato sta jo Damijan in Putka mahnila v goro k bogatinu.
»Kaj, soli da bi vama dal?« se je krčil bogatin. »Naj me pri priči tvoja mula brcne, če je imam eno samo zrno.«
»No, če ni, pa ni!« je dejal Damijan. »Pa vsaj streho nama dajte, noči se in počitka sva potrebna.«
»To pa že, to pa že!« se je razveselil bogatin, ker ga nista prosila ničesar drugega več. »Tjale noter v kolnico, suho je in za vetrom!«
Damijan si je nastlal suhega listja, Putko je privezal k skladovnici drv in legel. Sredi noči pa se mu je zazdelo, da je nekaj zaropotalo. Previdno je dvignil glavo in v mesečini je videl, kako Putka z glavo odriva polena: zdaj eno, pa spet eno in kar naprej. Damijan ji je priskočil na pomoč. Previdno, brez hrupa je odlagal poleno za polenom — in glej hudirja; pod poleni so ležale štiri vreče soli! Putka jih je zavohala!
Ha, to pa to! Damijan je naglo naložil tri vreče soli na mulo, eno samo je pustil skopuhu. Po eno vrečo je nato pustil ljudem v eni vasi, drugo vrečo v drugi, tretjo pa sta srečno pritovorila domov. Spotoma pa sta se je, seveda, krepko nalizala.
Ko je Damijan pripovedoval kurirjem, kako je s Putkino pomočjo prišel do soli, se je Putka šopirila od ponosa in prezirljivo pogledovala kuharja Petra. Petra je vest zapekla pa ji je dejal:
»Oprosti, Putka, prihodnjič se bom raje v jezik ugriznil kot tebe zmerjal.«
»Že prav, že prav!« mu je prikimala Putka, nato pa je šla v hlev in zadremala, ker je bila utrujena od dolge poti.