Parizina (Prešernove poezije)
| ← Tri želje. (Anastazija Zelénca.) | Parizína. (Odlomek iz Byrona.) Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin. |
Zvezdogledom. → |
| |||||||||||||
- 1.
Je čas, ko slavec z vej gostìh
v visokih žvrgoli glaséh,
je čas priseg zaljubljenìh,
ko v vseh besedah med in smeh,
zamaknjeno uhó je v sap
prijetnih šum in v bližnji slap.
Blišči iz rož se rose svit,
zvezd smeje se obraz odkrit,
vodé višnjelše čez in čez,
erjavše listje je dreves.
Temnota čista polni zrak,
svetloba mračna, svitli mrak,
obžarja tam večerno stran,
kedàr se vmika luni sivi dan.
- 2.
Vendèr ne da b’ slušála šum valóv,
prag Parizina zapustí domov;
in da bi gledala néba svetlôbo krog,
po senci ponôčni ne moči si nog;
v Estóve senčnice zavetje
ne pelje je iz rož kipeče cvetje.
Tam sluša, — al ni pesem slavčevìh
ji mar, glasov se nadja tak sladkìh.
Stopnje skoz gošče temò zašumé,
lica ji vpadejo, bije srcé. —
In glas zašep’tá, kjer listje šumí,
in vzdignejo prsi, se vrne ji kri ...
In zdaj — zdaj sreča ga oko
in na kolenih on leži pred njo.
- 3.
Kaj mar je njima vse zunaj njíj’,
mar časa, njega razdrtíj?
Vse nič je firmament razpet,
Nič njima je pod solncem svet.
In brez skrbi, ko je mrlìč,
kar je okrog, ne čislata;
ko b’lo bi zginilo vse v nič,
vsak sope le za druzega.
V nj’u zdihljajih je taka slast,
tak so globoki, da srcé
razd’jála njima b’ njih oblast,
če v taki moči dalj trpé.
Nevarnost, strah je njima mar,
doklér ni proč sladák vihar?
Kdor se ljubezni v last je dal,
kdaj se je v taki uri bal,
al nje kratkote spomnil se? —
Vendèr — té ure so prešlè!
O da so pr’d te sanje preč,
ko ’zvemo, da ne bo jih več!
- 4.
Kak dolgo jêmljejo slovo oči
puščaje krive slásti kraj!
V obetih, upih okó rosi,
ko da b’ razšlà se zadnjič zdaj.
Objemi dolgi, zdíhljaj mnog —
ne mor’jo ustna se ločiti —
nebo v nje licih — zdi se vbog’,
da več ne bo ga moč sprostiti.
Pogled zvezd, daljnih, tihih prič
slabosti nje, v srcé jo pič’ ...
Objemi dolgi, zdíhljaj mnog
iz mesta ne pusté nji’ nog.
Al morebit’ ni časa več —
V britkosti strašni gresta preč.
Zdaj kes je vest buditi jel,
mašč’valko hitro krivih del.
- 5.
V samôtno post’ljo Hugo gre
želeč tam žêne druzega;
in s krivdo v mislih ona vleže se
na stran srcá zaúpljiv’ga.
Od sanj žari se njen obraz,
ko da bi bil vročine čas.
Nemirno spi. Uide ji imé,
ki ’z ust ne sme, dokler je dan.
Možá zdaj stisne na srcé,
ki bije zanj, ki šel je stran’.
V objemu gorečem se zbudi,
ves srečen, ker mu v mislih ni,
da zanj le je ta zdihljaj sanj,
ki blagodar sam kliče nanj.
Vesel razjoka se nad njo,
ki v spanju ljubi ga tako.
- 6.
In spečo srčno je objel,
skrbnó besede ’z ust nje pil ...
Zakaj strmiš tak bled in bel,
ko sodni glas bi slišal bil?
In čul ga je ... Glas bolj strašán
ne bo grmel mu v grob ta dan,
ko bo zbujèn, da ni več spal,
pred božjim stolom bode stal.
Je slišal ga, — ta glas mu vmret’
obsodil mir je na tem svet’.
Glas krivde, ki ji v spanju všel
sramoto njega — je odkril.
Čigavo je imé, ki čez blazíne
šumi, ko val morjá v ježíne
bregá valí se tje grmeč,
s’romaka v skalo trešne vznak,
vtopí ga, da ne vstane več —
zadene dušo gromu enak?
Čigavo ime je? — Húgota!
Zares nanj mislil ni, — njegà,
ki je njegova kri, sin nje,
ki jo ljubilo je srcé,
sad mladíh, preprešernih let,
ko Bianko je golj’fàl za cvet,
ki ver’je, da z njo pred oltar
bo šel, kar spolnil ni nikdar.
- 7.
Prijel je v nóžnicah za meč,
préd, ko ga snel, nazaj zagnal ...
Das’ ni živeti vredna več,
kak bi tak lepo reč končàl,
smejočo v spanju jo zaklàl? —
Še več, on ne zbudi je c’lo,
al gleda, da če se zbudi
izza zamaknjenja, ji kri
bo zmrznila, zaspala bo ...
Temnó brli tam lampa v kot’,
v soparen dêbel čela pot.
Molčé zdaj ona spi, al revi
so v njega mislih šteti dnevi.
- 8.
In išče, najde drugi dan —
vsak je povedati volján,
kar slišat’ rani mu srcé —
nje krivdo. Azovo gorjé.
In hišne, préd potúhljivke,
vso krivdo in sramoto, sodbo vso
na njó samó izvračajo.
Odkrijejo na tanko vse,
resnico kar mu razjasni
in to, kar vsaka govori,
dokler jim zmanjka, kar uhó
mu zbada in srcé bolnó.
- 9.
Odlašav’c Azo ni. Vkup zbran
je v dvorski hram oboji spol,
ves v Esti prvi, žlahtni stan.
On vsede se na sodni stol,
svet’valci, straže so okrog,
sta grešnika mu blizo nog,
mladá oba, — on brez ostrog,
brez meča, spone na rokàh —
kak lep! Da mora stati, ah!
Pred ôčem sin tako,
ko tam je moral Hugo stát’
in jeze sodbo poslušát’
očetovo ostró ...
V obrazu obupa ni sledú,
čeravno ni iz ust glasú.
- 10.
Molčé tam ona čaka pred
sodnikom sklepa čez svoj greh,
kjer préd vesel je s’jal pogled
nje govoreči po vrstéh
ji streči hrepenečih mož,
kjer žen, deklet, cvetočih rož,
b’la skrb posnemati sladké
besede, hojo, šego noš,
vso ljubeznivost njé;
kjer iz skrbi v očeh nje jok
bi vzdignil bil ji tisoč rok,
snel ’z tisoč nožnic meče koj
pripravljene vse zanjo v boj ...
Kako se je preménil čas!
Ob moč pokoršč’na njih, nje ukaz, —
molčé, nje brambe ni jim skrb,
oči v tleh, čelo polno grb,
roké navzkriž, v obrazu led,
na ustnih zasram’vanja sled
sedí gospej, žlahtnikov red.
In on, izvoljeni nji zvest,
ki bi puščico vzel zdaj v pest,
on, ki bi vmrl, al jo otél,
ak bil bi prost le migljaj cel,
on, ki ga mačehe pogled
je vnel, — v verigah z njo je vred.
Ne vid’ obupa solz tol’kánj,
ki záse manj tekó, ko zanj.
Trepalnice, nad kterim’ žil
se madežek višnjel je víl
skoz belšo ko snegá belóst —
za ustna kakošna sladkost! —
so zdaj b’le videti zares
le teža, senca ne očes;
meglen, težák pogled nej blag,
oči — studen’c debelih srag.
- 11.
Solz bi se zanjo vlil mu tok,
al vseh pogled je vanj ozrt.
Če čuti skrb, zatisne jok,
stojí po koncu nepotrt,
in kar srcé skrivàj trpi,
pred množico ne ostrmi;
vender ne sme pogledat’ je,
ne dni preteklih spomit’ se,
ljubezni krivde, zdanjih zvez,
sovraštva dobrih, ôtca v jéz’,
sodbé svetá, sodbé nebés,
in nje, ah nje! — Pogledat’ jih
ne smé nje lic, kot smrt bledìh ...
Skipélo bi srcé, in ves
na dan prišel b’ obup in kes. —
- 12.
»Še včeraj« — Azo zdaj začnè —
»me žena, sin slovíla sta.
Te sanje davi so prešlè.
Zvečer ne bo nobenega.
Sam bom, dokler svoj tek končam.
Naj bo! Človeka ne poznam,
ki bi, kar jaz, ne storil sam ...
Med nami zvez raztrganìh
jaz nisem kriv ... Pustímo to!
Že čaka, Hugo, te menìh,
potem plačilo krivd ostró.
Le proč! Nebo zdaj prôsi tí,
pred ko pripelje zvezde noč,
poskúsi, da ti odpustí
in te odveže, če je moč! —
Na zemlji tukaj kraja ni,
kjer skupaj eno uro le
bi mogla sopsti jaz in tí.
Bog te obvár’! Ne bom jaz je,
ti víd’la glavo boš njegà,
ti slaba stvar! ... Ne morem več ...
Idi, brezsrčna žena, preč!
Ne jaz, ti si vmorila ga! ...
Če ta pogled te ne vmorí,
končal ne bom jaz tvojih dní!«
- 13.
Zdaj Azo skrije svoj obraz.
Sencà se žila debelí,
da vidi se, kak vrela kri
’z možganov sem ter tje hití ...
Zato pripogne se za čas,
da skril bi, kak mu gre oko ...
Trepeče, déne nanj rokó ...
Roké sin vzdigne vklenjene
na kratek čas, ter prosi, da
bi slušal oče ga ... Molčé
dovoli on mu prošnje té.