Panorama (Vitomil Zupan)
| ← obisk v stolpu | panorama polnočno vino Vitomil Zupan |
zastave → |
| |||||||||
Čepel sem ob reki
in skladal iz zelenih, rumenih, rdečih in belih kamnov
podobo.
Čepel sem, ker nisem utegnil sesti.
V tistem grmovju je bilo pred leti posilstvo.
Sava je bila nekdaj čista, zdaj je črna od odpadnih vod
in ribe so umrle.
Še nekaj let zelenih, rdečih, rumenih, vijoličastih in
belih kamnov.
Potem jih bo pokopal napredek industrije.
Tamle so potegnili utopljeno dekle iz vode.
Tukaj nekje so rablji med okupacijo metali žrtve,
zvezane z žico, v reko.
Po tisti stezi sem hodil in mislil nate.
Tam je bil otok, ki ga je odplavila spreminjajoča se reka.
Naprej. Ne utegnemo premišljati stvari, ki so bile.
Z mrtvo ribo na produ se bodo igrali otroci,
starši pa bodo s prijatelji pili kavo iz steklenic.
Morja so oskrunjena s katranom,
prodišča so polna lepljivih madežev.
Reke so črne. Gozdovi beže pred ljudmi v gore.
Vode jezer umirajo. Belo perilo na terasah je umazano od saj.
Vzemi bel kamen in ga potopi v prozoren lak. Za spomin.
Vzljubi majhno žival, ki se ti bo ponesrečila.
Profesorji so vzljubili škorpione.
Na reke ljudi velikih mest pada
črn čad.
Če imaš dekle v beli bluzi, objemi jo ta trenutek, trdno in
široko. Kmalu bo prepozno.
Ali pa vzljubi majhen bel kamen.