Obisk v stolpu
| ← dar govora | obisk v stolpu polnočno vino Vitomil Zupan |
panorama → |
| |||||||||
Moja draga me je peljala v Kruševac.
In zadnji večer sva šla v stolp
kjer je bil nekdaj car Lazar, morda. Kula.
In sva plezala po razvalinah. Spet v mesečini. Rakija.
Tukaj so se zbirali neki možje,
ki so jahali stotine kilometrov,
zato da so se stepli s Turki na Kosovem polju. Z rakijo, nemara
Ampak car Lazar je bil. Bil je Srb.
Nam so pa obesili madžarskega kralja Matjaža,
češkega kralja Sama, nam Slovencem, Franca Jožefa
pa še nekaj tujih pravljic.
Spomnil sem se – poleg Slovencev, ki so poginili v Meksiki
za Maksimiljana, poleg tistih, ki so padli v tujski legiji,
v ameriški vojski, v nemški armadi pred Stalingradom,
pod Napoleonom in pri Custozzi, pustimo to –
pravega junaka:
to je bil tisti, ki so ga tepli, pa se je smejal
in je rekel (nekako tako): Tepci, ali ne vidite,
da ne tepete pravega?
Car Lazar in ta naš praded bi skupaj preobrnila svet.