Pajacek in punčka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pajacek in punčka

Pajacek in punčka

Nekoč je živela punčka, ki je rada poslušala zgodbe. Živela je sama v hišici na samem in ni imela ne bratov ne sester ne očeta ne mame. Zato si je zgodbe izmišljala sama in si jih tudi sama na glas pripovedovala.

To je počela predvsem ob nedeljah, kajti med tednom je šivala pajacke iz pisanega blaga. Prodajala jih je v mesto, marsikaterega pa je tudi obdržala, ker se od njega ni mogla ločiti. Tako se je sčasoma v njeni hišici nabrala cela košara rdečih, rumenih, oranžnih in modrih pajackov. Imeli so pisane hlače, kariraste jopiče, široke ovratnike in kape s cofi. Bili so debeli in suhi, smešni in žalostni ter so kot lipovi bogci sedeli na stolih in kavčih in v skritih kotih. Mirno in zadovoljno so živeli pri punčki, ki se je z njimi igrala in jim pravila zgodbe.

A mirno življenje je bilo enolično, in ker je bil dan enak dnevu, je punčki postajalo dolgčas. Začelo ji je presedati to večno šivanje smešnih igrač, ki so znale le mirno sedeti in butasto gledati. Hotela je novega, živega pajacka. Takšnega, ki bi hodil in tekal, ki bi se smejal in jokal in bi včasih za šalo stal tudi na glavi. Zarekla se je, da ga bo naredila. Šivala je in šivala, a ko je bil narejen, ni kazal nobenih znamenj življenja. Sedel je na okenski polici tiho kot miš, in punčka je gledala vanj in v okno in v dež, ki je padal po šipah.

Dež je pel žalostno pesem in tudi punčka je bila žalostna. Strmela je v prazno in se brez misli igrala s šivanko. Nehote se je zbodla. Zabolelo jo je in iz prsta ji je pritekla kaplja krvi. Hudo se je razjezila in zacepetala z nogami.

„Grdi pajacek,“ je rekla, „zakaj nisi živ? Zbodla te bom, da bo tudi tebe bolelo.“

Zapičila je šivanko v pajackov vrat, potem pa začudeno ostrmela. Pajacek na okenski polici je namreč poskočil in s tankim glasom zacvilil.

„Skeli, boli,“ je zapiskal in se drgnil po vratu. Punčka je zaploskala: „Pajacek, pajacek! Naj te skeli, naj te boli! Samo da si živ!“

Pajacek se je praskal po vratu in bi raje videl, da ga ne bi bolelo. Potem pa se je na iglico navadil in je ostal pri življenju.

Punčki je živi pajacek ugajal in sklenila je oživiti tudi druge. Vzela je pest iglic in bucik, zbrala iz vseh kotov pisane možičke in jih začela prebadati. Prvemu je zapičila iglico v podplat, drugemu v zapestje, tretjemu v laket. Pajacki so poskakovali, malo so cvilili in se praskali, potem pa se vsi po vrsti privadili na iglico in življenje.

Zdaj so se za punčko začeli drugačni časi. Pajacki so bili pridni in urni in so se vrgli na hišna dela. Zjutraj so vzdigovali roloje in odpirali okna, stepali so preproge in brisali prah, pospravljali so predale, omare in stenske police, prali perilo, pomivali krožnike ter čistili čevlje in škornje. Hodili so s punčko na sprehode in v trgovino ter igrali na orglice, na citre in na harmoniko, da se je hišica zdela kot glasbena skrinja. Dva sta bila kurjača, spet druga dva kuharja in trije krojači. Ti so namesto punčke šivali nove pajace, ona pa jih je devala v škatle in prodajala v mesto.

Življenje je teklo in punčki se je dobro godilo. Sprehajala se je po vrtu, posedala v senci, poslušala ptiče in lizala smetano.

A življenja v brezdelju se brž preobješ in dnevi so kmalu spet postajali pusti in punčki je spet bilo dolgčas. Zato je nekoč, ko so marljivi možički že spali, vzela nit in šivanko, da bi sešila pajacka, kot ga še ni bilo. Rada bi videla, da bi se ločil od drugih, da bi bil - ne kuhinjski, ne krojaški, ne poštarski, ne muzikantski pajacek, pač pa: še sama ni vedela, kakšen.

Šivala je natančno in vneto in še pred dnevom je bil pajacek sešit. Punčka je vzela najlepšo rdečo buciko. A ni je zabodla v pajackov vrat, ne v zapestje, ne v laket, pač pa jo je zapičila naravnost v srce. Pajacek pa ni zacvilil in tudi poskočil ni, ampak je le okroglo pogledal, se počasi zravnal in sedel punčki nasproti.

„Ti si lep, lepši, najlepši pajacek!“ je zaklicala punčka.

Pajacek, ki je bil malo žalosten in malo objesten, se je najprej malo nasmehnil in malo nakremžil, potem se je še malo priklonil in rekel: „Jaz sem pajacek za zgodbe in ti si najlepša punčka.“

Ura je tekla in zunaj je bil že dan, pajacek in punčka pa sta še kar sedela pri oknu in se med sabo hvalila. Bila sta nejlepša, najboljša, največja, naj-prva, naj-močna, naj-bistra, naj-vse. Potem je pajacek povedal naj-zgodbo in punčka je bila naj-srečna in je pajacka krstila za naj-pajacka. Pa to še ni bilo vse. Pajacek ni bil le pajacek za zgodbe, ampak je znal s polaganjem rok priklicati tudi spanec in sanje. Tako se je punčki svet spet obrnil na lepo stran. Gospodinjski pajacki so loščili, brisali, kuhali, šivali, prali in zidali, citraši so citrali, poštarji tekali, naj-pajacek pa ji je pravil zgodbe in delal sanje.

Zgodbe, ki jih je znal pajacek, se niso dale prešteti in vse so bile imenitne in krasne. Znal je, na primer, zgodbo o žalostnem princu in veseli nevesti, o mačjem župani in mišjem občanu, o zmaju in policaju, o nočnih in o dnevnih punčkah, o zehcu in smehcu, povest o harmoniki Moniki in mnoge druge.

Punčka se je ob takšnih in tolikih zgodbah zabavala, pa tudi razvadila. Začela je ločevati boljše od slabših in sploh so se ji pajackove umetnije marsikdaj zdele manj krasne kakor spočetka. Premišljala je, kaj naj stori, da bo tako kot nekoč, in se je spomnila na pajackovo občutljivo srce. Sklenila je, da zapiči vanj še eno iglico.

Tako je storila in pomagalo je. Pajacek je bil kakor nov, izmišljal si je same naj-zgodbe in jih govoril bolj spretno in bolj goreče kot kdaj. Zdaj je punčka vedela za zdravilo. Kadar je začutila, da pajackova vnema popušča, mu je med spanjem kakor koren lečen zabodla v srce novo iglico in pajacek se je spet zavrtel v pravilnih obratih.

Dnevi so tekli in neke noči je punčka sanjala o pajacku in punčki, ki sta zadovoljno živela na svetu in sta verjela, da ne bosta nikoli umrla. A čeprav je imel pajacek veliko in močno srce, ga je punčka tako napolnila z iglicami, da v njem ni bilo več prostora niti za kapljo krvi. Tedaj je pajacek legel in je bil zjutraj mrtev in bel.

Ko se je punčka zbudila, je bila žalostna in nesrečna. Pajacek je ležal tih in bled in se ni premaknil. Ker pa punčka ni spadala med cmere, ki se jočejo in tarnajo kar tako, si je rekla, da ga bo spet oživila. Posedla ga je, ga tresla in božala ter mu zabadala iglice v zapestja in lakte. Toda nič ni pomagalo.

Tedaj je zajokala. Ob vsaki solzi, ki ji je padla iz oči, je izpulila iglico iz pajackovega srca in jo zabodla v svoje. Počasi je iglico za iglico rinila v nedrja, in čeprav je bolelo, ni nehala, ker je hotela čutiti vse bolečine, ki jih je moral prensti pajacek, ko ji je pravil nove in lepe zgodbe.

„Jaz sem najgrša in najhudobnejša punčka,“ je hlipala. „Ubila sem naj-pajacka!“ In se je tolkla po glavi in bi rada umrla.

Toda ko je povlekla zadnjo iglico iz pajackovega srca in jo zabodla v svoje, se je pajacek premaknil in tako kakor prvič odprl okrogle oči. Rekel je: „Zakaj pa jočeš?“

„Ubila sem te,“ je še zmeraj hlipala punčka.

„Kje pa,“ je rekel pajacek. „Saj vidiš, kako sem živ. Imela si samo hude sanje.“

„O, ali res?“ je vzdihnila punčka in si brisala solze.

„Pa ja,“ je rekel pajacek, ki je znal delati tudi sanje in ji previdno pobral vse iglice iz srca.

Potem sta dolgo in srečno živela v hišici med pajacki, ki so pometali in krtačili, žgali drva in pleli na vrtu, kuhali krop in igrali na orglice. Nista si več zabadala iglic v srce, le kdaj pa kdaj kakšno v zapestje, da ne bi pozabila, kakšen okus ima bolečina.