Ovsenjak
| ← O nebeški gloriji | Ovsenjak Matija Valjavec |
Zaprta smrt → |
| |||||||||||||
Kruh nobeden ni tak ojster,
Da bi lakote bil mojster.
Pregovor
Stoji, stoji tam beli grad,
v tem gradu gospodičič mlad;
on po gosposko je zrejen,
o kmetih slabo poučen;
od prvih let, od mladih nog,
kar dal mu je življenje Bog,
le zobal je potičice
iz rumene pšeničice,
na sladkem mleku mešene,
vse s cukrčkom potresene.
Stoji pred gradom klopica,
Ni lipova, je hrastova,
popotnikom pripravljena,
pod streho tja postavljena,
da lahko ondi prevedri,
če huda ura ga uhiti.
Sem s polja kmet pripelje rež,
kar ulije dol se z neba dež.
Pa ustavi voz pod hrastičem,
da varen bil bi pred dežjem;
vedrit gre sam na klopico,
na klopico na hrastovo,
popotnikom pripraljeno,
pod streho tja postavljeno.
Pod streho on, pod streho voz,
pa vzame v roko kruha kos,
oj kruha ne rženega,
pač kruha kos ovsenega.
o črn, črn je zares,
Iz njega gleda polno rez;
a kmet ga zoblje, ga zoba,
ko bila bi ptičica,
ker grudi ga že lakota
od poljedela težkega,
pa zoblje, zoblje ovsenjak.
Skoz okno se ozre graščak,
skoz okno gleda, v kmeta zre,
ki spešno tak črnjak mu gre.
Začudi se, zavzame se,
kako mogoče jesti je
pač kruh, ki v njem je taka zmes,
iz njega gleda polno rez.
Popraša ga, pobara ga,
al kaj okusen slaj ima.
“O dober, dober slaj ima,
okusen ko ptičica.
Pokusite, pokusite,
gotovo mi potrdite!”
Pa vzame ga, pokusi ga,
al prec iz ust izbrusi ga:
“Ne jedo takega ljudje,
bilo bi komaj za svinje;
kdo nek bi grudil tako zmes,
ki iz njega gleda polno rez?
Od prvih let, od mladih nog,
kar dal mi je življenje Bog,
le zobal sem potičice
iz rumene pšeničice,
na sladkem mleku mešene,
vse s cukrčkom potresene.
Do zadnjih dni, do starih nog,
dokler mi da življenje Bog,
le zobal bom potičice,
na sladkem mleku mešene,
vse s cukrčkom potresene.”
Odreče kmet, odgovori:
“Mogoče, nemogoče ni,
zgoditi se še more vse,
al boste, al ne bodete,
obrani tega naj Vas Bog
in takih varuje nadlog!”
Prevleče se in prevedri
In zopet sonce prisveti:
požene konja kmet in gre,
graščak pa okence zapre.
Stoji, stoji tam zaplata,
soseda strmega Storžca,
in druge gore tam okrog,
ki jih odeva gozd in lok;
po njih paso se srnice,
oj srnice, srne, skočne,
in divje koze skačejo,
se v zelenicah pasejo
in zajce, zajčeke plašne
ujede po grmeh love.
V nedeljo je graščakov god,
graščakov god vessel bo god.
Graščak pokliče lovce vse.
Med njimi tudi kmetič je,
ki videl jesti ga graščak
na klopčici je ovsenjak.
Vsi lovci vkupaj pridejo,
pod gradom vkup se snidejo.
Graščak pristopi, govori
le-takih lovcem besedi:
“V nedeljo prvo moj je god,
gor v gore zdaj bo vaša pot;
v gorah paso se srnice,
oj srnice, srne, skočne,
in divje koze skačejo,
se v zelenicah pasejo
in zajce, zajčeke plašne
ujede po grmeh love;
tja gori v gore pojdemo,
kako srno dobimo,
al kako kozo ujagamo,
al ujedam zajca vzamemo.”
V gore gredo, z njimi graščak,
in nese svoje brešno vsak,
in vsak se dobro preskrbi;
graščaka nošnja le teži,
zatorej vzame majheno
jedila v svojo torbico.
Al gore, gore so gore,
kdor jih ne zna, na nje ne gre,
kdor jih pozna, se preskrbi,
si polno torbo naloži.
Še dneva pol minilo ni,
že prazna torba je jedi.
Popoldne pride; lakota
presilna se že loti ga,
pa vtolažiti moč je ni,
ker prazna torba je jedi.
Kmet lovec tolče ovsenjak,
približa njemu se graščak,
približa se, zaprosi ga,
da naj mu kruha kos poda.
O kak ga je, kako mu gre!
Dasi je črn, se nič ne upre.
Sam sebi lovec govori:
“Mogoče, nemogoče ni,
črnjaka nisi jedel še,
poznal še ovsenjaka ne,
le zobal si potičice
iz rumene pšeničice,
na sladkem mleku mešene,
vse s cukrčkom potresene;
al kruh nobede tak ojster ni,
da lakota ga mojster ni.
Mogoče, nemogoče ni,
kar ni, se more, se zgodi.”