On je bil veter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kdor bo odšel prvi On je bil veter
Ogenj do zadnjega diha
Neža Maurer
Kličem te z njegovim imenom
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



On je bil veter –
gorje, če sem se naslonila nanj:
padla sem, si potolka roke in obraz.
On je bil veter:
rad mi je kuštral lase,
mi odpenjal obleko,
žvenketal z odpadlimi listi
kakor s cekini,
mršil je trate, gore in oblake
in pletel gladino vode v bele čipke,
da me ni plašilo, kar je v globini.
To je bil veter:
drevje je pelo,
trava je božala moje noge,
cvetlice so se klanjale,
kadar je hodil z menoj,
oblaki so se razgrinjali,
če sem želela, da sije sonce,
visoka rž je drhtela kot dlaka psa,
ki se dobrika gospodarici.
Od vsepovsod so se oglašali
ptičji napevi in klici.
To je bil veter.
Kadar je hodil z menoj,
je še prah na cestah oživel
in zrak je cvetel.
On je bil veter.
Kolikokrat sem si potolkla roke in obraz,
ko sem se naslonila nanj.
Vse se je zacelilo.
Svet je bil poln šepetov,
žarečih oblakov in sanj,
drhtel je kakor srce na pomlad.
Človek je bil mlad ob tem vetru.