Olimlje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Podčetrtek Olimlje
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Žusemski grad
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.Grdo ravnanje s kmeti v Olimju[uredi]

V Olimju so grdo ravnali z ljudmi, ki so hodili v samo­stan na tlako. Huda kazen je zadela vsakogar, ki ni prišel ob določenem času. Na stojalih so imeli veliko trioglato hrastovo bruno, ki je bilo položeno tako, cla je bila ostrina zgoraj. Kdor je prišel prepozno, tistega so obtežili z debelimi kameni in jahati je moral to bruno.

Neki kmet, močan in velik, kakršni so bili ljudje v starih časih, je imel nekoč zjutraj doma toliko opravka, da ni mogel priti na tlako ob času, kakor je bilo naročeno. Ko pride pred samostan, ga birič ostro nagovori in mu ukaže, naj takoj sede na ostro hrastovo bruno. Kmet pa, ne bodi len, zgrabi siroveža in ga s tako silo trešči na tla, da so se mu pretresle vse kosti. Hitro so se pozaprla okna na samostanu, tak strah je zavladal pred silnim tlačanom. Poslej so ga puščali lepo pri miru.

2.Tlaka pri pavlincih in cesar Jožef II.[uredi]

I. Posestva pavlincev so bila zelo obširna. Obsegala so svet od Podčetrtka do Rudnice. Prebivalci teh krajev so bili njihovi tlačani. Pavlinci so imeli zelo stroge biriče. Kdor ni prišel o pravem času na tlako, tistega je birič tako nalomastil s svojo gorjačo, da se je potem tipal, da-li so mu še udje celi. O tem gospodarstvu je zvedel tudi cesar Jožef II. Opravljen v kmečko obleko se pripelje v Podčetrtek in prenoči v Bučarjevi gostilni. Zjutraj se napoti v Olimje, češ, da ima tu opravka za del j časa. Stopi v hišo, kjer se je po domače reklo »pri Krivičkih«, in se ponudi za hlapca. Gospodar ga sprejme in mu reče, da bo moral hoditi tudi ha tlako k menihom. Jožef II. je bil zadovoljen. Zvečer mu gospodar naroči, da mora biti prihodnji dan že ob petih zjutraj v Olimju. »To se bo zgodilo«, pravi cesar in odide spat. Ali zbudil se je prepozno. Šele proti sedmi uri pride z voli do samostana. Birič mu grozi že od daleč. Ko pride voznik bliže, ga vpraša, zakaj je tlako zamudil. Jožef II. se mu opravičuje, češ, da se še ni navadil na razmere v tem kraju, ker je šele nastopil službo. Nič mu ni pomagalo, dobil je par gorkih. To ga je razjezilo; obrne vole in odide domov. Gospodar se začudi in ga vpraša, kako je mogoče, da se je že vrnil. Jožef mu odgovori: »K takim sirovežem jaz ne bom hodil na tlako!« Odpovedal je službo ter šel nazaj v Podčetrtek. Po kosilu se je od­peljal ter pustil natakarici pod krožnikom tri cekine napitnine. Kmalu nato je bil samostan razpuščen. Dognalo se je, da je mož, ki je dal tako bogato napitnino, bil pri imeno­vani hiši za hlapca. To je bil cesar Jožef II.

II. Menihi v Olimju so se bolj brigali za posvetne zadeve ko za cerkvene posle. S tlačani, ki so prihajali na tlako, so zelo slabo ravnali. V tej vasi je živela mlada vdova. Nekega dne se ji ponudi v službo mlad mož. Žena ga takoj sprejme, ker se ji je mladenič dopadel. Takoj se je lotil domačih poslov in bil z ženo zelo prijazen. Drugi dan je hotela iti žena v grad na tlako. Hlapec ji je pa branil, rekoč: »Ne, mati, nikamor ne hodite! Saj imate doma toliko dela.« Toda žena je ugovarjala, češ, da bi bili menihi preveč hudi, ako bi je ne bilo na tlako. Končno je hlapec izjavil, da hoče on mesto žene na tlako. In nalašč hoče priti nekoliko pozneje, da bi se valpet razjezil. Žena se je kar prestrašila takega predrznega govorjenja, kajti dobro je poznala valpte. Zato mu je skrbno prigovarjala, naj ne hodi na delo prepozno, češ, sicer gorje i njej i njemu. Hlapec je res odšel na tlako pravočasno, ali med potjo se je zamudil toliko časa, da je prišel pol ure prepozno. Valpet ga je vprašal, zakaj je prišel prepozno. Hlapec mu je nekoliko zadirčno odgovoril. Valpet mu je zapretil s kaznijo. Toda mladi mož se ni dal tako hitro ugnati in je grajal nekatere meniške razvade. Valpet se je penil od jeze. Drugi delavci pa so kar občudovali drznega mla­deniča, kaj takega še niso doživeli. Mladenič je hotel valpta še bolj razjeziti in ga je zato vprašal, čemu menihom toliko zemlje. Tedaj; je valpet zažvižgal in prihitela sta dva biriča, ki sta odpeljala mladeniča k opatu. Mladenič se ni prav nič branil, mirno je stopal med biričema. Vse ga je pomilovalo. Valpet ga je pri opatu na vse pretege črnil. Opat ga je obsodil na daljši zapor. Birič je že hotel poriniti hlapca skozi vrata. Ta pa se naglo obrne in odpre plašč. Pred opatom stoji z vsem sijajem in z zlatimi črkami na prsih sam — cesar Jožef II. Kakor na povelje so padli vsi na kolena in prosili milosti mogočnega gospodarja. Cesar je pomilostil sicer, vse, toda še tisti dan je bil samostan ukinjen. Po vasi se je hitro raznesla novica, da poslej ne bo več ne samostana ne desetine ne tlake. In tudi to se je zvedelo, da jo je odpravil tisti mož, ki se je tako junaško obnašal proti valptu. Ta mož da je bil sam cesar z Dunaja. Olimčani so še danes ponosni, da imajo v posesti njivo, na kateri je oral sam Jožef II.