Žusemski grad

← Olimlje

Žusemski grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Žamerk →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.Streha Zusemskega gradu

Pravijo, da so z Zusemskega gradu odstranili streho, da ne bi bilo treba plačevati davka.

2.Žusemske gospe in gospodične prenašajo tlačani

V prejšnjih časih so bile ceste slabe. Vožnja po njih je bila nemogoča. Grajski gospodje so na potu jezdili konje, grajske gospe in gospodične se pa še niso mogle posluževati vozov; zato so jih morali tlačani prenašati. V ta namen so se posluževali nekakih nosilnic s koša­rami. V košarah so plemkinje čepele. Ko so jih nekoč tlačani zopet nosili iz Žusma v Št. Jurij na obisk k rifniški gospodi, je nastal v neki košari čuden in za nositelje neprijeten nered. Zelo so se razjezili in so govorili: »Kaj bomo to nosili! Vrzimo košaro v potok!« Tedaj se je začulo iz košare milo stokanje, zdru­ženo z bridkimi prošnjami.

Kmetje so bili milosrčni in svoje grožnje niso iz­polnili.

3.Graščak in kmet

Mrtev je danes Žusemski grad, nekoč pa je bil pozorišče groznih krivic. Tekla je pravda med graščakom in kmetom zastran gozda, ki ga je imel kmet poleg graščinskega gozda. Graščak je tožbo izgubil in je zato skušal kmeta ugonobiti ter mu gozd vzeti. Nekoč sta dva biriča pripeljala kmeta zvezanega v grad; takoj nato so ga na morišču umorili. Še tisto noč so umrli graščakov oskrbnik in oba biriča.

Zdaj pa straši vsako leto na obletnico kmetove smrti med razvalinami duh po nedolžnem umorjenega kmeta in modre lučke gore nad grobovi.

4.Neusmiljenost žusemskih graščakov

I. Eden izmed žusemskih graščakov je bil nekoč v topli­cah. Ko se je vrnil domov, so mu povedali, da so seno lepo spravili. Ker se to ni zgodilo po njegovem naročilu, je postal ves divji. Zahteval je, da so tlačani spravili seno nazaj na travnike, kjer ga je spral dež, tako da so ga morali znova sušiti. O brezsrčnosti grajske gospode pričajo velike množine kosti, ki so jih. našli pod razvalinami: graščaki so ljudi zazidavali, ženske sramotili in zapirali, da so v ječi umi­rale, in otroke metali na dno globokega stolpa. Zlasti ostudne so bile silovitosti poslednjega graščaka. Zanje je zvedel cesar, ki je poslal v Žusem svoje biriče, da so graščaka privezali na voz in ga vlačili do smrti. Ko so graščaka odpeljali, je njegova žena podžgala velik sod smodnika, da se je grad podrl in zasul tudi bogate zaklade, ki so se nahajali v kletni votlini pod gradom.

II.

O gradu Žusem pravijo, da je bil zelo mogočen in da so živeli v njem zelo hudobni graščaki. Kdor je šel mimo tega gradu, ga je bilo strah, kajti prikazala se mu je ognjena glava osebe, ki so jo imeli za graščaki njo, in okrog njega so vrveli vragovi, ki so grad čuvali. Radi enega izmed tistih okrutnih graščakov So prišli z Dunaja ljudje, ki so jim kmetje pravili biriči. Ti ljudje so graščaka zvezali, ga odpeljali na cesto in privezali za voz. Konje so pognali, voz je zdirjal, graščaka je vlekel za seboj in ga je popolnoma razmesaril. Tako je končal svoje življenje ta okrutni graščak.

5.Mali krajevni spomini

Z gradom vred se je spremenila tudi njegova okolica. Tako so propadla gospodarska poslopja, ležeča na valo­viti planoti na južni strani gradu. Pač pa je nekoliko dalje proti jugu nastalo skromno poslopje s hišo za hlapca-euvarja posesti in graščinskim hlevom. Vinogradi, ki so se nekdaj širili tod naokrog, so se umaknili njivam in travnikom. Glavne grajske gorice so bile v severni smeri, na Babni gori, in so sedaj kmečka last. V pilštanjski smeri, t. j. proti jugu, je bil nekoč graj­ski marof, po katerem se Kovačičeva kmetija še danes imenuje »Na marofu«. V isti smeri je preko hriba, v Dobrini, kmetija, ki se je prej imenovala Turnski grunt. Njenim lastnikom so pa po domače pravili Turnski. Hiši so včasih rekli »Turnski grad«. Na tem mestu je po ljudskem pripovedovanju stal gradič, ki je pripadal žusemskim gospodom. Mnogo spominov na grajsko gospodo je v Volčji jami, dolini, ki žusemski kraj loči od slivniškega. V Volčji jami se nahaja tik nad cesto, ki severno od Žusma vodi v Loko pri Žusmu, nekaj razvalin, popolnoma preraslih z gozdom. Valovi na površini govore o tem, da se v notranjosti skrivajo ruševine. Baje je tudi tu stal nekoč grad. Po mnenju nekega bližnjega kmeta je bil celo predhodnik Žusemskemu gradu: gospoda ga je baje opu­stila, ko si je bilo radi nevarnejših časov treba izbrati bolj varno, više ležeče mesto.

V	Volčji jami sta bila dva grajska ribnika, tretji, še večji, je pa napolnjeval dolinski kot, ki se začenja pri Ječovju, sedanjem domovju trdnega kmeta.

Ječovje ali Ječovo ima svoje ime po žusemskih ječah, ki so se nahajale na mestu sedanje ječovske hiše. Na pobočju Hrastja je nad Volčjo jamo mesto, kjer so nekoč grofje čakali divjo zver. Tisto mesto se še danes imenuje »grofovsko stajališče«. V severni smeri je vodil iz gradu resničen hodnik, v čigar notranjosti je bila kamenita prepreka. Neki možje so od zunaj že hoteli prodreti vanj, toda daleč niso mogli priti. Drug hodnik je baje vodil v »Turnski grad« in tretji v Žamerk. Od Žusemskega gradu se pride preko Javoršice na Pilštanj. Na Javoršici je bila nekoč nekaka podzemeljska trdnjava, ki je služila za zavetje proti Turkom. Tu ima neki kmet zdaj trdno gospodarsko poslopje.

Grad sam je tudi Turkom kljuboval. Saj je bil silno trden. Kanoni so štrleli iz njegovih lin in so bili pokretni, ker so se dvigali s škripci.

6.Rodbinska imena posameznih kmetov

Okoli gradu so bili nekoč obširni gozdovi. Po njih so tulili volkovi, ki so jih lovili z volčjimi jamami.

Ohranila so se od takrat razna rodbinska imena po­sameznih kmetov v okolici, kakor Volk, Lisjak, Medved, Jelen.

7.Moj praded

Pod Žusernskim gradom je bil lep vinograd. Obdelo­vali so ga tlačani, a vino je pil graščak. Bila je trda kop. Lačni in izmučeni tlačani so le s težavo dvigali motike. Pred njimi je hodil valpet Mojzes, Zid. Da bi tlačanska raja hitreje delala, jo je zmerjal z raznimi nemškimi psovkami. Ker pa to ni zaleglo, je po­klical k sebi mojega pradeda, ki je za silo po nemško kla­til. Vprašal ga je, kako bi se po slovensko reklo, naj ne­marna, druhal hitreje dela, da bi bila kop še tistega dne končana. Moj ded je bil navihan in mu je svetoval, naj reče: »Fantje, le počasi! Dan je dolg, gospod pa nič ne plača!« Tlačani buhnejo v smeh, da jim motike popadajo iz rok.

Šaljivcu, mojemu dedu, je prinesla ta šala dvanajst ur luknje.

8.Tlaka

V Žusemskem gradu so imeli oskrbnika Muješa (to je ljudski izraz za — Mojzes). V nedeljo je oznanil tlako: »Jutri za drva, če ne, bo za luknjo!« Kmetje so prišli vprašat mojega dedeka, ali naj gredo na tlako. Rekel jim je, naj ne hodijo, in nihče ni šel. Biriči so prišli po dedeka. Obsojen je bil na 12 ur. Po šestih urah so ga izpustili. Ko je oskrbnik narekoval obsodbo, se je smejal.

9.Kako si je Muješ rešil življenje

Ko je grajska gospoda zapustila grad, oskrbnik Muješ tega ni napravil. Čeprav poslopje ni imelo strehe, je Muješ vendar še nadalje ostal v njem; stanoval je v neki sobi, katere strop ga je čuval pred dežjem in snegom. Nekoč ga je pa nekaj trikrat zaporedoma poklicalo. Po tretjem klicu ga je vrhu tega porinilo iz sobe. Takoj nato se je njen strop udri in pokopal pod seboj Muješevo dvocevko. Na Muješa še vedno spominja Muješeva njiva, ki jo je mož uporabljal še po propadu gradu.

Ljudje tudi vedo, da je bil Muješ druge vere. Žusem-ski župnik ga je pa poučeval v katoliški veri in mu bil verski svetovalec celo potem, ko se je mož preselil v svojo madžarsko domovino, kjer se je dal krstiti.

10.Trdnost Žusemskega gradu

Ko je bila moja mati stara šestnajst let, je njen oče razstreljeval grajske razvaline, ki pa so bile tako trdne, da jih niti razstreljevanje ni spravilo narazen.

11.Zgraditev cerkve sv. Miklavža v Vinarju

Župnija v Slivnici ima na žusemski strani dve po­družnici: na hribu božjepotno cerkev sv. Helene in niže proti dolini cerkev sv. Miklavža.

Sv. Helena, je bila nekoč zelo daleč. S Koroškega se je prepeljala in je mimo Št. Janža, tretje slivniške podruž­nice, zdrčala na mesto, kjer stoji zdaj. Tam je bila nekoč cerkev sv. Miklavža, ali svetnik se je svetnici izognil in je zdrčal navzdol.

Od Št. Janža do Sv. Helene se na gozdnatem svetu še danes pozna širok pas brez drevja, koder je drvela cerkev.

V resnici je svet, kjer je cerkev sv. Miklavža, plazovnat. Ko cerkve še ni bilo, je plazovje (»melevje«), zlasti močno vleklo. Da bi ga zaustavil, je neki žusemski grof zgradil sv. Miklavžu na čast imenovano cerkev.

12.Začaran Žusemski grad

z gornje grajske kleti so kmetje nekoč hoteli izvleči plug. Toda tako se je držal tlaka, da so vpregli vanj dvaj­set volov, pa se vendar ni premaknil. Nato so šli kmetje skozi vrata še globlje v notranjost podzemeljskih pro­storov. Našli so poljsko orodje, ki se je držalo sten in tlaka.

Kmetje so spoznali, da v gradu ni nekaj prav, pa so razočarani in preplašeni zbežali.

13.Zaklad v Zusemskem gradu

V tem gradu je živel graščak, ki je bil sila hudoben človek. Govoril ni veliko. Občeval je samo s svojim oskrb­nikom, ki mu je dajal, dnevna naročila. Zgodaj zjutraj je hodil na lov, sam, ker za družbo ni maral. A nekaj je ljubil graščak, po nečem je hrepenel z vso dušo. Ljubil je denar. Zato je odiral svoje podložnike. Zahteval je od njih veliko desetino in prekomerno tlako. Zato so ga ljudje sovražili in še ga izogibali. Graščak pa je študiral in študiral, kako bi prišel do večjega pre­moženja. Nekega večera je zamišljen sedel v svoji sobi. Ko si ni mogel nič poštenega zmisliti, je nejevoljen vzkliknil: »Ali mi noben hudič ne more pomagati?« Komaj je to izgovoril, so se vrata neslišno odprla in v sobo je stopil sam vrag. »Kaj želiš od mene, da si me pravkar poklical?« ga je prišlec prijazno ogovoril. Ne da bi se bil kaj prestrašil, mu je graščak zaupno razložil svoje težnje po denarju. Vrag se mu je hudobno zarezal in rekel: »Glo­boko v tvoji kleti je zakopan zaklad. Izkoplji si ga in bo tvoj! Za plačilo mi pa daš svojo dušo!« Graščak ni nič pomišljal, ampak je podpisal pogodbo, vesel, da je tako poceni zvedel za zaklad. Graščak se je takoj lotil dela. Šel je globoko v klet in začel kopati. Kopal je in kopal, a zaklada ni našel. Obupaval je že in se bal, dali ga ni vrag prevalil. Kar zadene s krampom, ob nekaj trdega, da se je zasvetilo. Iskra upanja mu je zopet prešinila dušo in z vso vnemo je začel odkopavati veliko posodo. Ko je bila odprtina že dovolj velika, je skušal posodo dvigniti. Pa ni šlo. Napel je vse svoje moči, a opravil ni nič. Da bi mu kdo pomagal, nato ni mogel misliti. »Ne, to pa ne! Sam ga moram dvigniti! Nihče ne sme vedeti za zaklad!« si je dejal. Zopet je hodil žalosten okrog, ker ga je mučila skrb, da še kdo drug ne bi zvedel za zaklad. Ker ga ni mogel dvigniti, ga je pustil v kleti in ga je hodil gledat vsak dan S pohlepom ga je gledal in s poželjivostjo je prešteval rumene cekine. To ogromno premoženje in pohlep mu nista dala miru ne podnevi ne ponoči. Radi tega nemira je začel bolehati. Vedno huje mu je postajalo. Zadnji večer pred svojo smrtjo se je s poslednjimi močmi zavlekel v klet k svojemu zakladu. Pravijo, da je najbrž tam tudi umrl, ne da bi bil komu zinil o svojem zakladu. Ljudje trde, da je ta zaklad še zdaj zakopan pod graj­skimi razvalinami. Pravijo, da sedi na njem dolga, črna kača in od 11. do 12. ure ponoči ga prihaja v spremstvu hudobcev čuvat duh umrlega graščaka. Kdor bi hotel zaklad dvigniti, bi moral ubiti kačo, ki je pa strašno huda, in prevariti hudobce, ki rajajo okrog zaklada. Ljudje imajo nekak čuden strah pred tem osamelim zidovjem in se ga izogibljejo, kolikor morejo.

14.Žusemski grad je zaklet

Pravijo, da je Žusemski grad zaklet. Neka grofica, vsa zlata in ognjena, gleda vsako noč skozi lino. Nihče si ne upa ponoči mimo tega gradu.

Grofica bo tako dolgo gledala skozi lino, dokler ne pride mladenič, ki jo reši prokletstva.

15.Kapelica pod Zusemskim gradom

Ob cesti, ki gre pod Zusemskim gradom, stoji kape­lica. Pravijo, da je neki kmet kosil travo in zadel ob železno rožo. O tem je pripovedoval duhovniku, ki mu je rekel, da so take rože na cerkvah, in mu je prigovarjal, naj sezida kapelico.

Stari ljudje pravijo, da je bila nekoč na tistem mestu cerkev, ki se je pogreznila.

16.Nesrečna grajska gospodična

Rahotnik je trebež pri Zusmu, kjer rasto leske. Nekoč je prjšel sem mož, ki je iskal vitrnikov za koše. Nenadoma so se mu odprla lepa vrata, skozi katera je stopil v klet.

V kleti najde mož mizo, polno vina, in za njo gospo­dično, ki je bila zelo žalostna. Mož je bil žejen in je go­spodično vprašal, če sme piti. Ona mu ni odgovorila, ampak je samo skomignila z rameni. Na drugo vprašanje je storila isto. Mož je kljub temu prijel za posodo, pil in odšel. Gospodična pa je zaklicala za njim: »Nesrečni človek, ako bi mi bil rekel: Bog te živi! bi me bil rešil in tvoji bi bili sodi vina z bogatimi zakladi denarja. Tako pa nimaš ti nič in jaz bom morala še dolgo trpeti.«