Ohrani Bog te v cveti!
| ← Kako srčno sva se ljubila | Ohrani Bog te v cveti! Poezije 3 Simon Gregorčič |
Oj dneva duša zlata → |
| |||||||
Stoji v planini vas,
tam rajska roža rase;
za druge ne in zase,
za me cvete nje kras.
A meni v daljnem sveti
življenje zdaj veni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Cvetic prepoln je svet,
a ni na njem krasnejše,
in meni je milejše
ko ta planinski cvet.
A zdaj mi v daljnem sveti
oko po njej rosi;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Prav zame pač nebo
je rožo te vzgojilo,
ker z neizmerno silo
kopnim po njej samó.
Pa, oh, tu v daljnem sveti
življenje mi veni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Nad mano bel oblak
po zračni visočini
tja k roži na planini
leti ko čoln lahak.
A meni v daljnem sveti
solzé kropé oči;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
In vetrček hladán
čez gore sončne piha
in roži moji diha
v obraz tako cvetán.
A meni v daljnem sveti
srce po njej kopni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Oj drobni ptiček moj,
kam si razpel peroti?
Če njej hitiš nasproti,
pozdrav jej moj zapoj!
Oh, jaz tu v daljnem sveti
živim prebridke dni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Pač srečen, ptiček ti,
in srečni, vi oblaki
in vetri lahki v zraki:
tja k roži smete vi.
A meni v daljnem sveti
srce po njej medli;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Tu meni znano ni,
kako se roži gaja:
če rosa jo napaja,
če slana jo mori.
Tu v daljnem, tujem sveti
domov srce želi;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Oh, daj nebo mi, daj,
da rožo vidim krasno,
ji v lice gledam jasno
enkrat, enkrat še vsaj!
Če pa mi v daljnem sveti
zatisne smrt oči —
Bog tebe hrani v cveti,
planinska roža ti!