Odsevi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Moja prijateljica

Imela sem prijateljico, lani je umrla za jetiko. Obiskala me je nekoč - - - in vsak večer mi je pravila dolge ure, kako ji je življenje dan za dnem trgalo utvare in upe srca. - - - Tu je njena povest. Imela sem očeta, ki me je tepel, in mater, ki me ni rada videla. Ali končno ne morejo imeti vsi ljudje nežnih mater in dobrih očetov. Je pač tako! Ne da se pomagati! Pil je rad - moj oče! Mnogokrat je prišel vinjen domov, poklical me k sebi in me v svojo posebno privatno zabavo pošteno natolkel. Potem je prišla mati, jezila se na očeta, ga psovala, da je bilo veselje, in si potem svojo jezo na mojem hrbtu izbila iz duše. Tako sem rastla, tepena od desne in leve, slabo in dobro, kakor je ravno prišlo. Da sem čuden otrok, so dejali sosedje. Če me je oče tepel ali mati suvala, stala sem trmasto v pozoru, s stisnjenimi ustnicami in suhimi očmi in nisem se niti ganila dokler ni očetu stvar postala predolgočasna in me ni med kletvami vrgel na tla ali dokler ni mati za zaključek s pestjo tlesknila po mojem nosu. Nikdar nisem bežala, tudi jokala sem redko. Stala sem mirno kakor kip, z otrdelim obrazom in se pustila tolči, dokler se jima je ljubilo.
A v srcu mi je gorela divja, strastna jeza. O, sovražila sem jih! Tepli so me, nihče ni povedal zakaj! Po pravici ali ne, kdo je vprašal?! In tako je prišlo, da sem z vsaki udarcem postajala bolj slaba, bolj divja in trmasta. Polagoma so ubili v meni vse dobro, blago in mehko, in znala sem le sovražiti. Bilo je strašno, to sovraštvo slabe otroške duše! Pokazati nisem smela svojega sovraštva, a oči so se mi bliskale in včasih sem boleče čutila svoj goreči, preteči pogled. "Ne glej tako!" so mi pravili. Ali jaz sem le gledala. "Še enkrat poglej tako in ubijem te kakor hudobno mačko", so mi pretili s tepežem in suvanjem. A jaz sem gledala, gledala, dokler mi niso solze zalile pogleda. Seveda, vlekli so me za lase, tolkli me v obraz in solze so prišle, naj sem hotela ali ne. In potem sem zlezla v kak kot, vsa vroča in razbita. Solze so se posušile na mojih vročih licih kakor na razbeljeni plošči, v sencih mi je kovala divja, razjarjena kri. Zgrizla sem si ustnice, prste do krvi v svojem divjem, obnemoglem srdu. Dvignila sem roke in prosila boga, naj razruši, uniči hišo z menoj vred in s tistimi, ki so me tepli. Čakala sem na blisk in grom in ogenj in molila strastne, grozne molitve. Ali je vse ostalo mirno. Hiša se ni tresla, zidovi niso razpadli in zemlja se ni odprla, da bi vse požrla v svojem ognjenem žrelu. In srd je rasel v meni. Kakor da bi dihala jezo namesto zraka. Valjala sem se po tleh, jokala in vzdihovala, dokler nisem zaspala od joka in utrujenosti. Poslali so me v šolo. Imela sem celo posebne ure pri starem, sitnem učitelju. Moj oče je veljal za izobraženca. Govoril je tudi nemški in italijanski in ni hotel, da bi se dejalo, da ne odgaja otrok tako, kakor se spodobi. V šoli sem vse hitro in lahko umevala. zaradi svojega živega temperamenta sem bila jako nemirna in mnogokrat me je doletela kaka kazen, ki je imela doma jako stroge, težke nasledke. Prijateljic nisem imela. Kljub svoji živahnosti sem bila jako nezaupljiva. Vendar sem se čutila dostikrat hudo nesrečno in osamljeno. Staršev nisem ljubila. Njihova surova brezobzirnost je zadušila v meni že v kali vsak nežnejši čut zanje. Imeli so večen prepir med seboj in jaz sem jim bila le nekakšen strelovod za njihovo slabo voljo. Odkar sem hodila v šolo, sem postala nekoliko manj divja, ker se mi vsaj v šoli ni bilo treba bati očetovega ali materinega krutega pretepanja. Ali vobče nisem postala veliko boljša. Za vsako malenkost sem bila tepena, ali pa tudi za nič, samo da me "vzgoje", da me odvadijo trme.
Moja koža je bila vedno vsa pisana in postala sem včasih skoraj bolna po takem ravnanju. V šoli so razlagali četrto božjo zapoved : spoštuj očeta in mater! Ali jaz sem se vedno spraševala, kako naj ljubim starše, ki me vedno samo tepo, ali kako naj spoštujem očeta kakor sveto osebo, kadar je vinjen in preklinjaje prišel domov?! Včasih se mi je zdelo, kakor da se gospod kaplan norčuje , kadar pripoveduje prisrčne besede, ganljive povesti o ljubi, dobri mamici, medtem ko je bila moja mati tako čisto drugačna. "Kako bo vaša zlata mamica vesela, če boste pridni in ubogljivi," je ponavljal neštetokrat. Jaz sem vselej na pol modro, na pol posmehljivo namrdala ustnice. Na, kakor bi se ne vedelo, kakšne so te "zlate mamice". Spočetka nisem nič verjela temu vednemu pripovedovanju ljubezni staršev, a potem ko sem postala večja in videla, kako so druge matere svoje otroke rade imele in poljubovale, so mi vendar prišle misli, da bi vse to od krščanskega nauka moglo biti res. Vpraševala sem se, zakaj imam ravno jaz čisto drugačne starše, kakor jih je gospod kaplan opisoval in kakor so jih imeli drugi otroci. Mene ni nihče poljuboval.
Nihče me ni rad imel in razvajal, mene so le vedno z mrzlimi, neprijaznimi besedami suvali sem in tja. "Da si mi pridna, ti nesnaga!" s takim ljubkovanjem so me pošiljaji v šolo, in "Na, čakaj, ciganka, če si kaj napravila, dobiš jih pošteno," s tem ljubeznivim zatrdilom sem bila doma zopet sprejeta. Molčala sem, a v meni sta se kuhala trma in srd, in če so opazili, so pesti in šiba plesale po mojem hrbtu. Postala sem večja in smela sem iti k spovedi. "Si bila neubogljiva?" vprašali so me v spovednici in povedala sem, kako sem po kotih boga prosila, da bi se staršem pripetilo kaj hudega, kako sem jih sovražila in jih gledala s hudimi, hudobnimi pogledi. Dobri, mladi gospod kaplan se je v strahu prekrižal nad tako izperjenim mladim stvorom. Govoril mi je strašne besede iz svetega pisma, ki pravi, da krokarji izkljujejo oči tistim, ki srdom in sovraštvom pogledujejo svoje starše. Neznanski strah se me je polastil v ozki, temni spovednici in skesano sem se jokala nad svojimi silovitimi grehi. In ker Gospod odpušča grehe skesanim grešnikom, dal mi je gospod kaplan odvezo z mnogimi navodili in veliko pokoro. "Pridi in ne greši več!" mi je dejal spovedni, a prišlo je, da sem šla in zopet grešila. S strahom sem šla zvečer v posteljo in hudo sem se bala, da vi ponoči ne umrla in prišla v strašni pekel. Moja domišljija mi je v groznih barvah pričarala ogenj in peklenščke in žvepelni smrad in sto drugih peklenskih muk. Molila sem sicer vsak večer pobožno kes nad svojimi grehi, vendar se nisem mogla premagati toliko, da bi očeta in mater prosila odpuščanja zaradi vseh nebogljivosti in pregreškov, kakor so nam priporočali v šoli. zdela sem se sama sebi veliko boljša od vinjenega očeta in hude, zmerjajoče matere. Doma in za hišo smo imeli velik, ograjen vrt. To se pravi, hiša ni bila naša in vrt tudi ne, bili smo le najemniki, a bili smo sami mi v hiši. V vrtu je raslo nekaj pritlikavih jablan in hrušk, prav tam doli na koncu pa je stalo pet lepih košatih smrek. Mnogokrat sme ležala gori v vrhovih. Zagledala sem se v visoko modro nebo , ki je veliko in veličastno gledalo gledalo name. Tam pod smrekami sem si včasih vroče, strastno želela ljubezni in ljubkovanja. Nikogar nisem imela, ki bi me imel rad, in moje malo občutljivo srce bi se bilo tako rado oklenilo čutečega, dobrega bitja. Z lačnimi pogledi sem gledala v globoko, jasno modrino neba in težko in žalostno mi je postajalo v mali otroški dušici. Mnogokrat sem se tam na tleh jokala in se z zobmi zagrizla v vlažno, mrzlo zemljo, ker si nisem vedela pomagati v svoji žalostni zapuščenosti. In potem se mislila na daljne, daljne dežele, v katere so jadrali mali, svetli oblački pod nebom. Želela sem si daleč, daleč proč, tja v dežele, kjer rastejo cvetlice in drevesa, kakršnih še nisem videla in poznala...
Imela sem živahno domošljijo, v moji glavi je kar mrgolelo čarobnih nepozabnih kraljestev in čudežnih devetih dežel. prebrala sem toliko pravljic, kolikor sem jih mogla dobiti, in ves veliki svet sem si predstavljala kakor zanimiv, prelestno bajko. - - - Bila sem jako, jako bolna. Mati je čula pri meni in se jezila, da ji prizadevam toliko truda in skrbi. Dolgo sem visela med življenjem in smrtjo, a naposled sem vendarle okrevala. Ali bolezen mi je pustila sledi: govorila sem tako težko in nerazločno, da me skoraj nihče ni razumel, dihala pa sem glasno in hropeče in vsako pijačo sem morala piti z neizrečeno pazljivostjo in počasnostjo, ker bi mi drugače vse skozi nos butnilo nazaj. Nekaj časa po bolezni se mi je prav dobro godilo, vsi so bili posebno popustljivi in prijazni z menoj. Ali hitro dovolj je prišlo zame zopet navadno staro življenje, polno zmerjanja in udarcev. Jezili so se, ker nisem čisto in razumljivo govorila kakor prej, in me tepli, da se grdega, nerazločnega jecljanja čimprej odvadim. Mati mi je očitala ob vsaki priliki, koliko noči je morala zaradi mene prečuti, koliko se je moralo plačati zdravniku za zdravila, medtem ko je vsak krajcar, ki se izdaje za mene, v vodo vržen. "In vrhu tega ta smrkavka še jeclja, da je človeka sram! Boljše bi bilo, da bi se nihče zate ne brigal, škode ne bi bilo nobene, če bi bila umrla." Take in enake reči sem čula slehrni dan in na tihem sem mislila sama, da imajo prav. Bolelo in jezilo pa me je to očitanje, vendarle in nekoč se nisem mogla premagati, da bi ne bila dejala: "Pa bi me pustili, da bi umrla!" zaradi te nehvaležnosti sem bila tako tepena, da dva dni nisme mogla iz postelje...
Bilo mi je devet let in doma so sklenili, da me pošljejo v mesto v šolo. Oče je hotel nas otroke dostojno odgojiti. Začela so se velika posvetovanja z oskrbnikovimi, učiteljevimi in našim župnikom in kaplanom. Povsod sem morala z očetom. Smela sem tiho poslušati vse pogovore, ki so se tikali moje bodočnosti. Gospod župnik je nasvetoval sirotišnico v Ljubljani. Materi bi bilo prav, očetu pa ta predlog ni ugajal. Oskrbnikova je nasvetovala uršulinke in njen predlog je obveljal. Gospod župnik je pisal tja in izposloval samo polovično mesečnino zame. hodila sem zopet k "posebnim uram" in vsa hiša se je pripravljala na moj odhod. Čevljar mi je popravil in zašil obutev in mi nspravil par novih čevljev s "knofki in na škrip". Šivilja mi je šivala srajce, krila in dve čisto novi obleki, eno iz črnega tibeta, na katero sem bila že vnaprej zelo, zelo ponosna. No, mati mi je zatrjevala sleherni dan, od jutra do večera in z veliko vztrajnostjo, da ni malo ne zaslužim vseh teh skrbi in dobrot, posebno, ko se že vnaprej ve, da iz mene ne bo nikdar nič prida. Samostanska porta se je zaprla. Vodili so me po velikih, dolgih hodnikih, gor in po stopnicah. Bala sem se teh mnogih, tihih, hladnih prostorov min tujih, temno oblečenih nun. V veliki spalnici z mnogimi posteljami, belo pobeljenimi golimi stenami in me pustili samo. V kotu je viselo razpelo in pred njim je brlela bleda, medla lučka. "Lahko greš spat," mi je dejala nuna, pokazala mi posteljo in odšla. Mene je zazeblo, kakor da sem v zimi, ko sem ostala sama v tihi beli spalnici, ki je bila večja od največje sobe pri oskrbnikovih. Bilo mi je, kakor, da sem se zgubila, tako pusto, prazno in tuje.
Mehanično sem slekla obleko in počasi zlezla v posteljo. Glava me je bolela in bilo mi je težko in žalostno, da sem jokala. Okna spalnice so bila visoka, stekla z apnom pobeljena. Vsa soba je dihala strogost in mrzloto. Jokanje sem zaspala. "Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vstati!" Ta klic me je prebudil drugo jutro iz lepih, gorskih sanj. Iz vseh postelj so vstajale deklice približno mojih let. Samo nekaj je bilo večjih, na pol odraslih, ki so morale nas mlajše nadzorovati. Posebno v začetku mi je bilo neizrečeno dolgčas. Pouk, ukazi, molitve, vse je bilo nemško. In ker nisem razumela, kaj so mi velevali, sem bila v večnih kaznih. molile smo vsako uro, še poleg jutranje in večerne molitve in molitve pred obedom in po obedu, maše in rožnega venca. V obednici so med jedjo vselej brali povesti iz življenja svetnikov, med oblačenjem in slačenjem pa je najstarejša nadzornica v spalnici molila dolgo molitev in litanije. Vel kot polovica nas ni niti zdaleč mislila na to, kaj moli, da, me mlajše novinke z dežele nismo umele od vsega niti besede. Kričale smo z drugimi pretrgane in zmešane besede brez smisla in pomena. Tako smo v pravem smislu besede preklepetale cele ure na dan. Zame to ni bil prijeten čas, četudi se nisem slabo učila. Prve mesece se mi je sicer pošteno slabo godilo, a ko sem za silo razumela jezik, je bilo takoj mnogo bolje. To se pravi, kar se tiče pouka, drugače mi je bilo vedno enako.
V samostanu je bilo veliko deklic in jaz sem bila ena izmed tistih, ki so bile najslabše oblečene. Nikdar nisem dobila od doma sadja ali slaščic, nikdo me ni obiskoval in nisem se mogla bahati ne s kako bogato teto ne s slavnim stricem. Moj oče ni bil ne tak ne drugačen svetovalec, ni imel ne zlatega ovratnika ne kapitala ali bogatega posestva, in moja mati še zdaleč ni bila "milostljiva". Zaradi mene torej ni bilo treba imeti posebnih ozirov na "gospoda papana ali gospo mamo" in poleg vsega so moji starši plačevali le polovico navadne mesečnine. Ker torej nisem mogla sošolkam pripovedovati nič zanimivega, nisem niti med njimi našla posebne naklonjenosti. Nosila sem nerodne, grdo škripajoče kmetske čižme, ki so bili na petah dobro nabiti z žebljički, in zakrpane, izprane obleke. Moje srajce so bile brez čipk in vsega sem imela samo šest žepnih robcev. Če se je moje perilo ob razdeljevanju pomešalo med perilo katere druge, slišala sem vselej grde žalitve. Neko starejšo "kandidatinjo" sem sovražila iz vse duše, ker mi je nekdaj moje spodnje krilo, ki se je ob pranju pomešalo v njene stvari, vrgla pred noge z besedami: "Pfui, wie grob!", da so se vse druge v spalnici zaničljivo zasmejale. Neka stara Francozinja, ki smo ji rekle "madam" je prišla vsak teden dvakrat v samostan učit na poklonov in manire. Bila je nadvse vljudna, v tikala je vse, tudi najmanjše, a meni je bila poosebljena hudobnost. Venomer je zabavljala čez kmete in in največji ukor, največja žalitev, največja kazen pri njej je bila, kadar je kateri dejala, da hodi kakor kmet ali da se ji pozna, da je s kmetov. Moji nerodni, hreščeči čižmi so mi večkrat prislužili take opazke. Ko sem počasno, v taktu prišla bliže in bila ravno na tem, da poskusim svoj poklon, se mi je hudobno nasmehljala in s priliznjeno, škodoželjno dobrovoljnostjo vprašala, če sem se v samostanu jako težko navadila nositi čevlje. "Ah, vidi se vam, kako težko hodite obuti," je dejala in sošolke so z glasnim smehom sprejele duhovito šaljivko stare, dobre madam. Kolikokrat sem se zunaj na hodniku jokala od jeze. Bila sem visoka, za svoja leta nenavadno razvita in marsikak gospod je na ulici pokukal za menoj.
Moje prijateljice so tudi Ze imele svoje Eastilce: dijake, kakega kadetka - najbolj v Easti so bili enoletni prostovoljci. To >de5denje<< je obstajalo najved v tem, da so se dotidniki vsak dan skozi nekaj ulic podili za svojimi >ideali<<, jih sumljivo mnogokrat sre- davali, poniZno pozdravljali in pisali pisemca zvevi in mnogimi senti- mentalnimi vzdihi. Vsi so se cedili od nesrede, klicali luno ir rvezde za pri(n svoje ljubezni in primerjali oboievane deklice svetlim angelom srede. Tudi jaz sem dobila nekaj takih pisemc, ki pa so budila v meni le pomilovalno prezirljivost. Odgovarjala sem z dobrimi nauki, pametnimi, ljubeznivimi nasveti in nikdar nisem pozabila pisma zakljuditi z lepo spodbudo k pridnemu udenju, ieS od ljubezni se dobivajo - dvojke. Brala sem mnogo romanov, izposojevala si knjige od vseh strani in moji ideali so bili 6isto drugadni od naivnih peto5olcev. Bila sem tedaj velika dastiteljica Marlittove in v moji glavi je vse mrgolelo qfenih junakov. V Soli sem si pridobila ved veljave. Bala se nisem nikogar, nikdar se nisem prilizovala uditeljicam, in de se mi je zdelo, da se mi godi krivica, povedala sem to na vsa usta brez strahu. Soudenke so rade hodile z menoj, detudi sem bila glede obleke 5e vedno grozno na slabem. Ponosna sem bila na ugled, ki sem ga uZivala med soSolkami, in vse moje teZnje so bile ga kolikor mogode pospe3evati. Imela sem povsod prvo besedo; de je nezadovoljnost vladala v razredu, sem bila vedno jaz na wsti, da ji dam odduSka. Druge so vstajale potem kakor na komando, zato se mi ni bilo bati kazni. Nekdaj je bila v Soli velika svedanost. Dobila sem tedaj prvo dolgo, drno obleko. Hm, to je bilo nekaj! Siroki rokavi in Zametast pas, jopica kakor ulita! In bel slamnik, bele rokavice in sondnik! Hm! Pa Se nizki rumeni devlji in drne nogavice. Ali smo bili >feS<! Jaz sem imela govoriti veliko deklamacijo. Kdo bi se za to ne nagizdal! Sh sem k prijateljici in njena teta mi je lase nad delom in ob straneh zvrla y lepe, imenitne kodre. Bogme, kar sama sebe sem rada imela! Sibka, visoka, vitka kakor jelka in krilo prav do tal. Gospodidna, cela gospodidna v resnici! Seveda sem deklamirala sijajno.
Kdo bi ne, s kodri,.v novi obleki, novih devljih in finih belih rokavicah za petintrideset krajcarjev! Smenta, to je bilo nekaj! Bil je god gospe predstojnice in jaz sem ji v imenu vsega raneda poklonila Sopek cvetlic. Zakaj moj glas se je imenitno popravil. Doma torej niso nič boljše ravnali z mano kakor prej, a imela sem vsaj svoj vrt in svoje lepe smreke. Pri učiteljevih sem dobivala knjig na posodo, kolikor se mi jih je hotelo. Brala sem vseprek, kar mi je prišlo tiskanega v roke. Z desetimi leti sem prebrala vso občo zgodovino, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja, in še Tavčarjev »Slovenski pravnik« ni bil varem pred menoj. In Vrtcev, Večernic, pravljic in povesti cele grmade. Moj oče je takrat bral Jurčiča. Mene so lepo rdeče vezane knjige mikale bolj od medu, a oče jih je imel vedno pod ključem. Nekdaj pa je pozabil en zvezek na mizi. Seveda sem to takoj opazila in hajd s knjigo pod pazduho in na vrt. Najprvo sem brala pod smrekami a hkrati se mi tu ni zdelo vel dovolj varno. Splezala sem čez plot in se namestila v senci onkraj ograje na majhnem gričku. Legla sem na dolgo, zasadila komolce v travo, podprla s pestmi podbradek in brala, brala »Desetega brata«. No, usoda ni hotela. Naenkrat se je dolga bela roka stegnila čez mojo glavo in hlap! Moja knjiga je bila proč. Bil je oskrbnik. Pošteno me je zatožil očetu in eno celo popoldne sem klečala na stopnicah; de sem se le za trenutek skušala nekoliko odpočiti na petah, me je koj pošten materin sunek spravil kvišku. Ali počitnice so hitro minevale in mene je že skrbelo, da bo treba zopet nazaj v samostan, kar je nekod očetu padlo v glavo, da bi bilo mnogo bolje in pametneje, da se kar vsa družina izseli v mesto. Naš prihod v mesto je bil docela nevesel. Oče je odšel takoj v gostilno, da se po vsej jezi malo pomiri in okrepča, mati pa nas je obdelovala s pestmi, da smo vsi zastrašeni bojazljivo stali v kotih praznega, pustega stanovanja, v katero so postrežčki nosili našo robo. Pozneje je prišel oče nekoliko vinjen iz krčme in takoj sta bila zopet z materjo v kregu. Postrežčki so se smejali in zbijali surove šale - bil je grd, oduren prizor. Ko smo ostali sami, je bilo še hujše. Oče in mati sta kričala in klela, pretila si s stoli in razmetavala hišno opravo, da smo se otroci tresli od strahu.
Začelo se je žalostno življenje. Kadar sem prišla iz šole domov, vselej sem našla stanovanje v neredu, razbite kozarce, zlomljene, raz- trgane podobe po tleh. Brata sta se jokala v svojih kotih, mati pa je vsa zaripljena v obraz in z razkuštranimi lasmi glasno zmerjala in klela očeta. Oče je bil redkokdaj doma. Pil je okrog po gostilnah in se šele pozno v noči vandal. Večkrat sem se zbudila in ga slišala, kako je v sosednji sobi klel, kako ga je mati obsipavala s psovkami... Bilo je grozno! Vsa tresoča se sem napeto prisluškovala glasovom, ki so prihajali iz sosednje sobe. Zastrašena in razburjena sem s široko odprtimi očmi buljila v temo. Včasih sem slišala krik, udarce, vzdihovanje, padce, hropenje... V sami srajci sem stekla iz postelje tjakaj, kjer sta se mati in oče z rdečima, jeznima obrazoma vsa divja pretepavala. Vrgla sem se mednju, ju vlekla, prosila, branila... Oče mi je stopil včasih s svojimi težkimi čevlji na nogo, da sem imela čisto odrgnjene prste, in marsikak težek udarec je zadel mene. A v svoji razburjenosti nisem čutila nič in šele pozneje so se oglašale bolečine. Oče je vedno trdil, da si hoče poiskati kako službo, a nikdar ni prišlo do tega. Zdajle bil zlovoljen, zdaj bolan, večinoma pa opit. - - - Bil je v vseh mogočih pisarnah, agenturah in uradih. Ali vedno je bilo nekaj: ali on ni bil všeč drugim ali drugi ne njemu, tako da naposled ni imel ne denarja ne zaslužka. Šli smo zopet ta deželo. Oče je najel v vasi blizu kraja, kjer smo bili prej, hišo in odprl gostilno in trgovino z mešanim blagom. »Trgovina je dandanes še največ vredna, človek se ne žene samo za prazen nič. Trgovina in gostilna! Krčma z dobrimi vini in pošteno kuhinjo! Posebno vino, dobro, pristno vino, poštena kapljica! To je še nekaj!« Pokušal je vina in kmalu je bil sam najboljši gost svoje gostilne. Mene je hotel najprvo obdržati doma, a v jeseni me je vendarle poslal zopet v mesto. Dal me je k dvema starima šiviljama na stanovanje. Bilo je bolj zdravo in ceneje kakor v samostanu. No, meni ni bilo dobro.
Bilo mi je štirinajst let, bila sem velika in modna. Ljudje so dejali, da se kar vidi, kako rastem. Imela sem krasen tek, prav pristno, zdravo lakoto, ali, bogme, porcije pri mojih dveh zaščitnicah hišo bile umerjene po mojem želodcu. Majhne so bile, da bi jih človek odpihnil! Tako čudno drobni krompirčki, sešteti fižoli, o mesu niti ne govorim. Samo polizek! Vsak dan sem bila lačna po štiriindvajset ur. Jojmine, zajtrk in večerja - malce cikorjeve kave pa žemlja - toliko, da me je komaj po grlu požgečkalo! Mizerija, mizerija! In to niso bile edine bolečine moje duše! Ah, prekratka krila, luknjasti rokavi, preozke jopice. Da, tiste premajhne, tesne, oguljene, prebite kočemajke, ki so tako rade popuščale na šivih! In čižmi! Podplati kakor iz papirja, pete kar naenkrat prevrnjene, pošvedrane, obrabljene! Za čudo, koliko ima človek v petah energije! In rokavice! Hoho! Polovica prstov fuč! Kar zginili so, naj jih je človek še tako sešival! Na vodovodu so se dale še nekaj obnoviti, kar se tiče barve in čistoče, ali z iglo jim ni bilo kaj! In v šoli so nam pravili »gospodična« in celo moji gospodinji sta me vikali! To zasluži vsaj pet klicajev, prosim! Gospodična!!! Bila sem visoka, za svoja leta nenavadno vitka in marsikak gospod je na ulici pokukal za menoj. Moje prijateljice so tudi že imele svoje častilce: dijake, kakega kadetka - najbolj v časti so bili enoletni prostovoljci. To »čaščenje« je obstajalo največ v tem, da so se dotičniki vsak dan skozi nekaj ulic podili za svojimi »ideali«, jih sumljivo mnogokrat srečavali, ponižno pozdravljali in pisali pisemca z verzi in mnogimi sentimentalnimi vzdihi. Vsi so se cedili od nesreče, klicali luno in zvezde za priče svoje ljubezni in primerjali oboževane deklice svetlim angelom sreče. Tudi jaz sem dobila nekaj takih pisemc, ki pa so budila v meni le pomilovalno prezirljivost. Odgovarjala sem z dobrimi nauki, pametnimi, ljubeznivimi nasveti in nikdar nisem pozabila pisma zaključiti z lepo spodbudo k pridnemu učenju, češ od ljubezni se dobivajo - dvojke. Brala sem mnogo romanov, izposojevala si knjige od vseh strani in moji ideali so bili čisto drugačni od naivnih peto5olcev. Bila sem tedaj velika častiteljica Marlittove in v moji glavi je vse mrgolelo njenih junakov. V šoli sem si pridobila ved veljave. Bala se nisem nikogar, nikdar se nisem prilizovala učiteljicam, in še se mi je zdelo, da se mi godi krivica, povedala sem to na vsa usta brez strahu. Součenke so raše hodile z menoj, četudi sem bila glede obleke še vedno grozno na slabem. Ponosna sem bila na ugled, ki sem ga uživala med sošolkami, in vse moje težnje so bile ga kolikor mogoče pospeševati. Imela sem povsod prvo besedo; še je nezadovoljnost vladala v razredu, sem bila vedno jaz na vrsti, da ji dam odduška. Druge so vstajale potem kakor na komando, zato se mi ni bilo bati kazni. Nekdaj je bila v šoli velika svečanost. Dobila sem tedaj prvo dolgo, črno obleko. Hm, to je bilo nekaj! široki rokavi in žametast pas, jopica kakor ulita! In bel slamnik, bele rokavice in sončnik! Hm!
Pa še nizki rumeni čevlji in črne nogavice. Ali smo bili »feš«! Jaz sem imela govoriti veliko deklamacijo. Kdo bi se za to ne nagizdal! Šla sem k prijateljici in njena teta mi je lase nad čelom in ob straneh zvila v lepe, imenitne kodre. Bogme, kar sama sebe sem rada imela! Šibka, visoka, vitka kakor jelka in krilo prav do tal. Gospodična, cela gospodična v resnici! Seveda sem deklamirala sijajno. Kdo bi ne, s kodri, v novi obleki, novih čevljih in finih belih rokavicah za petintrideset krajcarjev! Šmenta, to je bilo nekaj! Bil je god gospe predstojnice in jaz sem ji v imenu vsega ranega poklonila šopek cvetlic. Zakaj moj glas se je imenitni popravil. Ker sem poprej jecljala, navadila sem se zbog vedne vaje na glasno, doneče govorjenje. Moj glas je kar grmel po velikem, širokem samo- stanskem hodniku. In čist in jasen je bil, da mi je gospa predstojnica izrekla posebno zahvalo. Šla sem potem še nekaj na sprehod s sošolkami v Lattermannov drevored in pod Tivoli, kjer je neka Ločnikova »špendirala« za nas pet čokolad s pecivom. Bil je sijajen dan! No, doma sta me moji gospodinji nekaj nezadovoljno gledali. Na vsa svoja vznesena, budna pripovedovanja sem dobivala kratke, suhe odgovore, zvečer pa je starejša pozvala mlajšo, naj kaj bere. In mlajša je vzela knjigo »Življenje svetnikov« in brala povest o sveti Rozi Limanski, ki je imela velike, lepe lase, a si jih je odrezala, ker so lasje mladim deklicam mnogokrat »peklenska veriga«», s katero jih peklenšček veleč v pekel... Tako je bil zaključen prvi dan, s katerim sem bila povsem zadovoljna. In vendar nisem bila tako slaba. Malo je človek menda lahko navihan! In v meni je bilo včasih toliko življenja, da sem menila, da se razletim, če ne uporabim tega bogastva za kako veliko, famozno norost. Vedno je bilo kaj na programu.
Koliko je bilo samo v šoli vrišča! Imele smo dva tabora: slovenskega in nemškega. Prvi je bil v veliki manjšini, a gotovo je bil bolj energičen. Na zadnjih klopeh je kraljeval in spomladi smo odtrgale brezštevilno cvetov z lip na Poljanskem nasipu za dostojno opravo našega kluba. Nasprotnice so nosile vsak dan čudovite šope plavic v šolo, ki smo jih vselej brez usmiljenja zaplenile in uničile, kjerkoli smo jih mogle zasedi. V odmorih in pred uro so se bili razgreti besedni boji. Slovani in Germani, hej, vso zgodovino smo prebrskale in menda nikdar pozneje nisem vedela toliko slovanske zgodovine in slavnih imen kakor tedaj. Pif! Paf! Kakor bombe so treskala imena iz naših vrst in kar zaropotalo je od navdušenja, kadar smo naše nasprotnice za hip ugnale. Tam jih je bilo seveda več, ali kje je bila njihova navdušenost proti naši! In me smo imele imenitne glasove, in če drugače ni šlo, tolkle smo z ravnili po klopeh, da je bil pravi sodni dan v razredu. Nune so, kakor je že bilo, pritezale te sem, one tja. Ljubljenke nasprotne stranke niso bile všeč nam in naše ne onim. Učiteljica risanja, rodnih del in računstva je bila odločna Nemka. Ali znale smo jo jeziti. Imele smo narisati neko zavijanje traka v poljubnih barvah. Me »»slovenske« smo se seveda domenile v en dušek, da narišemo trobojnico. Da bi še bolj bodla v oči, smo ozadje počrnile s tušem. Ali je bilo veselja, ko smo oddajale svoje risbe in so se nunine oči vedno bolj jezno svetile! Me smo nedolžno skomigavale z ramami in se sklicevale na »poljubne barve«, medtem pa smo se ščipale in suvale od radosti. Dobile smo novega kateheta. Prejšnji je bil jako priljubljen. Je prijazen in dober, vse smo ga spoštovale. Novi nam ni bil vredu. Je debel in rdeč v lice in nekako čudno se nam je predstavil. Ni nam znal imponirati. Bogme, to ni tako lahko: brzdati kakih trideset, širideset trinajst, petnajst in šestnajstletnih živih, navihanih deklic! Vse si domišljajo čudne stvari o svoji popolnosti in pretežju, norčevanje in posmihanje je njih element. Novi katehet ni našel milosti pred našimi očmi. Drugo uro je izpraševal. Pokazal je s prstom na eno v prvi klopi in dejal: »Ti, povej mi kaj iz liturgije, na primer o mašnih obredih« Ta se ni niti ganila. Razred pa je ostrmel. Nas, nas v osmem razredu in tikati!? Nezaslišano! »No, ti tamkaj!« Sedela je kakor pribita. Gospod katehet pa je zardel. Pokazal je na drugo, tretjo - nič! Vse smo sedele kakor kipi. Nenavadna tihota je bila v šoli. Mater Rafaela, ki je pri veronauku vedno sedela v zadnji klopi za posebno nadzorstvo, kašljala je opominjevalno, preteče. Sedela je v moji bližini in jaz sem škodoželjno opazovala, kako ji je znoj stopal na lico. He, da bi si dale kratiti svete, privilegirane pravice našega razreda?! Nikdar! Tretjo uro nas je gospod katehet vikal. . . V slovo me je treščilo še nekaj drugih dogodkov. Julij je bil. Vse je dehtelo po poletju in krasnih, jasnih dnevih. Bilo je pa tisto leto slavje tristoletnice zmage Slovencev pri Sisku. Na Kozlerjevem vrtu v Šiški je stalo polno mlajev, barak, odrov. Vino so točili in pivo, dve vojaški godbi sta igrali razne slovanske komade. Šolarji iz Ljubljane in okolice so marširali v dolgih vrstah na slavnostni prostor, kjer so jim delili pecivo, slaščice in spominke. Posamični razredi so nosili različne papirnate kape, nekateri so imeli brke, čake in bridko sabljico ob strani. Bil je cel direndaj. Seveda tudi veliki ljudje. Od svojih gospodinj sem se hvala bogu kmalu zgubila, pridružila sem se nekaterim sošolkam, ki so se s svojimi mamami in tetkami sprehajale po drevoredih. Dame so nam bile kmalu prepočasne, preresne, prerezervirane. A v nas je gorelo navdušenje.
Na, in zdaj stopicaj pod mnogoštevilnim nadzorstvom, ne oziraj se, ne smej se preveč, ne hodi tjakaj, no hodi sem! Naša srca so si zaželela svobode. Zarota je bila na mig sklenjena in v petih minutah smo izgubile resnejši del naše družbe. Oh, ali se nam je srce smejalo od radosti. Povsod nas je bilo polno. Ali pa je bilo tudi dela! Vse polno zastav, govornikov, iger, godbe. V zraku so odmevali »slava« in »živio« klici. Tu treba ploskati, tam vpiti. Oh, in tista imenitna gneča, ki nas je zanašala okrog kakor valovi barko. Držale smo se pod pazduho, se hihitale, gestikulirale, topile se od veselja in ponosa. Slovenci! Slovenci! Srce nam je poskakovalo od tristoletne slave! Ali je bil to dan! Bile smo vse zaprašene, imele smo pohojene, odrte čevlje, razkuštrane frizure, pomečkane slamnike, bile smo vroče, potne, trudne. Zvečer pa sta nas doma, vsako po svoji vrsti, čakala ploha in grom. Ali kaj nam je delo! Drugi dan smo šle v zakristijo stolne cerkve gledat plašč Hasan paše. Iz posebne prijaznosti nam je cerkovnik dovolil potipati staro svilo. Oh, naše prsi so se širile od poguma in ponosa, kakor da bi bile na svoje roke podavile vsaj ducat krvoločnikov! Nedolgo zatem je bil vseslovenski shod Sokolov! Vse dame in gospice so nosile pentlje v narodnih barvah. Moja črna obleka in žametasti pas sta bila kakor nalašč. Dela sem si fino, lepo trobojnico pošev čez pas. In šle smo. Bila nas je cela kolonija. Vse tiste iz šole, ki smo hotele videti zmagoslavje naše narodne zavesti. In bratje Sokoli so bili ljubeznivi.
Stale smo ob potu žarečih odi, zardelih obrazov, vznesene, razburjene. Nekdo iz njihovih vrst je pogledal na nas in zaklical: »Živele Slovenke!« in ves oddelek je zagrmel za njim: »Živele Slovenke!« In vsi so gledali na nas! Umirale smo od blaženstva. Ta čast, to navdušenje nam! Nam, učenkam osmega razreda uršulinskih šol! Nam, posebej nam! Ah, ah! Bile smo pijane od ponosa, navdušenja! Naši obrazi so sijali sredo in zadovoljstvo! In godba je igrala slovensko koračnico »Naprej, zastava Slave!« Kdo bi se premagoval. In korakale smo v taktu z njimi in kričale: »Živio!« in »Slava!« iz vseh grl. Slavnostni nagovor pred magistratom, šopki, cvetlice, ki so deževale z oken, in, veliki lovorovi venci in lipovo cvetje, ki je frčalo od vseh strani na sokolske zastave in trobojnice, in vihranje zastav v zraku! Pred hišami nemškutarjev se je vpilo: »Pereat!« »Dol!« Z zadoščenjem smo združile svoje glasove s klici množice. Bilo nam je, da se mora vse zrušiti, vse trepetati, vse zginiti, kar ni naše, slovensko, kar jo zoper nas, kakor pred trombami Izraelcev pred Jeriho. V Zvezdi je skočil neznan deček predme, mi iztrgal trobojnico izza pasu in jo vrgel v prah. Ali že ga je prijel neki gospod za ušesa, priložil mu od desne in leve nekaj milih, pobral trobojnico in jo s finim poklonom izrodil meni. Da, in gospod je imel zlate naočnike in cilinder! V šoli pa je zaradi teh dogodkov naša stranka zadobila posebno spoštovanje in veljavo. Bilo mi je petnajst let, bil je čas, da doma kaj pomagam in da pokažem, Kakor je oče dejal, da lije denar, ki ga je izdal zame, res zastonj izdan ali ne. Koj drugi dan sem nastopila svoj posel. Oče mi je kazal, kako se sladkor dobro in ročno razbija in stehta, kako se platno in katun hitro odmeri in zlaga, kje so trakovi, kje poper, kje druge stvari, po čem se prodaja moka, sol, kava. Razložil mi je numeracijo na škatlah, zabojih, blagu, pokazal mi račune in knjige in mi povedal, kako se zračuna lastna cena, koliko se ceni, koliko se sme morebiti popustiti in tako dalje. Dobili smo tisti dan nekaj robe, morala sem torej pomagati računati vozarino, numerirati metle, razvezati škatle in vso tisto drobnjarijo: pipe, nože, mošnjiike, glavnike in tako dalje, vezati v lične zavitke ter jih razvrščvati po policah. Pozneje sem šla v klet, tam mi je mati pokazala, kje je belo, kje črno vino, kje leže steklenice s pivom, kje stoji soda voda; kje je slivovka, kje droženec in kje je naravno žganje: navadni janeževec. V shrambi so mi še pokazali kruh, klobase in kuhano slanino. Povedali so mi ceno za vse in zabičali, da pazljivo natančno tehtam, merim, režem in da se posebno v računih ne motim. Dobila sem velik predpasnik iz močnega platna z belimi rožami in majhno usnjato torbico, za uho sem si zataknila svinčnik, rokave pa sem si malce podjetno zavihnila. Oče je imel kakor prej tudi še zdaj agenturo neke požarne zavarovalnice, poleg tega pa se je razumel tudi na razne prošnje, tožbe, pobotnice. Župan in učitelj, ki je opravljal tudi pisarniška dela na občini, sta ga mnogokrat vpraševala za svet, prav tako so se tudi kmetje radi zatekali k njemu, če so dobili kako vabilo ali drugo pismo od oblasti v vojaških stvareh. Imel je polno omaro takih knjig: obrtni red, lovski in poljski zakon, več zvezkov »Samo-advokata« in drugega ter celo kopo obrazcev. Pokazal mi je vse te stvari. Obrazce sem morala vse prepisati in pozneje mi je sam narekoval, da je prišla kaka taka stvar na vrsto.
Pisala sem tudi pisma vaščanom in se naučila delati obrise in napise za hiše in stavbe. Delala sem prošnje posestnikom za oproščenje davkov in vloge malim obrtnikom na okrajno glavarstvo za obrtne liste. Ljudje iz vasi so hodili k nam vpraševat zaradi davčnih opominov in oče jim je rad pismeno pošiljal za majhno odškodnino davke na davkarijo, da jim ni bilo treba hoditi v tri ure oddaljeni trg. Radi so dali tisti groš ali desetico. To novo življenje, občevanje z ljudstvom, vedna, različna opravila, trgovanje v prodajalnici - vse to mi je jako ugajalo. Bila sem prav otročje vesela. Zdela sem se zdaj že precej modra, tehtna oseba in kmalu sem bila urna, zgovorna, šegava in priročna kakor le kak star, izkušen, spoštovan trgovec v okolici. Ali stvari so se kaj hitro zasuknile na slabšo stran. Oče, ki je že sploh v presledkih, nekako četrtletno popival, se je zopet vdal pijači. Bilo je kakor nekako prekletstvo: pil je cele tri tedne neprenehoma, dan na dan. Skoraj nič ni jedel, samo pil, pil venomer, da niti za nekaj trenutkov ni prišel iz omotice. Mati je godrnjala, se jezila, prepirala, ljudje pa so izostali. Pa so prihajali vedno novi računi. Dobila sem ključ od blagajne in tam sem našla kaj nemilo presenečenje. Malo, malo denarja, a v knjigi polno neplačanih računov. Začele so cepati še menice in meni se je zasvetila vsa resnoba našega položaja. Tu se je podaljšalo in tam, da seje vse počasi rinilo naprej. Bili so prav žalostni, pusti dnevi. Oče je v vedno krajših presledkih vedno bolj popival. V hiši je bil vedno kreg in prepir. Oče in mati sploh nista ved drugače govorila kakor s kregom, oponašanjem, očitanjem in psovkami. Največje žalitve, vse intimne, stare, pozabljene stvari sta si metala pred ljudmi v obraz, v gostilni - da jih je lahko slišal svet. Mnogokrat bi se bila od sramu najrajši pogreznila v zemljo, a vendar sem morala prodajati, streči, smejati se, šaliti, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Mnogokrat so prišli k nam tudi izobraženi gostje in potem sem se v duhu naravnost zvijala od sramu, če je oče vinjen hodil od mize do mize in pil gostom vino iz čaš. Komaj sem požirala solze, a vendar sem se morala smejati in zbijati dobre, smeš5ne dovtipe. Moj smeh je bil sicer nekoliko razglašen, a med žvenketanjem kupic se to ni opazilo. Nihče ni videl, kako so me oči žgale od nejokanih solz, medtem ko je vse mislilo, da se mi življenje in brezskrbnost krešeta v očeh.
O, jaz sem se znala prav dobro pretvarjati, veljala sem za veselo, veliko, a še otročje dekle. Naši stalni gostje so mi dejali »backfisch«, kar pa mi ni bilo nič všeč. Smejali so se moji jezici in imeli vedno mnogo krika in vika z menoj. Znala som se njihovi nagajivosti prav dobro ubraniti in nihče mi ni zameril, če mi je včasih v šali ušla tudi kaka bolj pikra in ostra. Seveda se ni nikomur sanjalo, da je imel »backfischchen« vsak večer jako resne misli in prav nemile skrbi. O, jaz sem prav kmalu vedela, kaj je življenje! Tisti dan sem postala tudi sama grozno razdražljiva in razburljiva. Če me je mati zmerjala, nisem ved molčala, in če me je hotela tepsti, sem se branila strastno, v jezi in sovraštvu. Ako sem morala zaradi ljudi molče trpeti njene grde, surove psovke, s katerimi me je obsula vselej za najmanjšo stvar, če sem morala tiho pronašati njene sunke, sem imela pozneje grozne, strašne navale. Vila sem se po tleh in se bila po glavi, obrazu, povsod. Moj srd je moral podivjati, pa sem se sama bila s pestmi, dokler me ni vse bolelo. Prestrašila sem se teh navalov, ko sem se zopet streznila, in sveto sklepala, da ostanem mirna, da se nikdar več ne vdam takim divjim čustvom. Ali mati je znala s svojimi psovkami vedno znova zbičati mojo kri do nezavestnega divjanja. Do krvi sem si grizla roke, samo da som molčala. Oh, moj bog, bila sem tako nesrečna! Morala bi bila imeti angelsko potrpežljivost, da bi bila mogla trpeti vse tisto. Grozen obup se me je včasih polaščal. »Zakaj pa vse to?« je kričalo v meni. Želela sem si smrti, konca. Moj bog, tako življenje, tako življenje, nevredno človeka! Zveri se ne davijo med seboj, se ne sovražijo tako strastno, divje, kakor smo se sovražili mi včasih. Še pes zalaja, če ga suneš! A tu oče, mati, mi otroci! Vse se je bilo med seboj, sovražilo. Groza! Družina! Haha! Družina, v kateri so divjale vse peklenske muke. Kako more živeti ljubezen, kjer se vsak trenutek kolne, bije, psuje! O, sovraštvo nas je objemalo! Bili smo družina in sovraštvo se je skrivalo v najglobokejše kotu naših bitij in le včasih je privrelo na dan, siknilo je kakor strup, kakor smrdeč žveplen plamen. Živeti v takem ozračju - je li to res življenje?! Je li človek res človek, če vse divja krog njega, če vse divja v njem?! In ali je človek, če trpi, molči, pozablja kakor pes?! Krvave solze bi mi bile morale liti iz oči od žalosti, jeze, srda. In čutiti svojo slabost, podlegati strašni, kruti modi, ki se igra s teboj, ki se ti roga, smeje! Niti sebe ne imeti v svoji moči, v svoji volji?! Strašno! Drugi so umirali v vasi, zakaj ne jaz, zakaj ne jaz? Kaj imam sedaj, kako bom mogla imeti kdaj srečo, kaj mi je do življenja?! Mati je preklinjala očeta, da naj se strgan vlači okrog, naj umira od gladu, in jaz sama sem se kopala v teh kletvah. »Prekleta! Prekleta!« je kričala včasih mati v divji, brezumni ekstazi. »Prekleta! Poginila, segnila!! Če je bog v nebesih, ne dal ti nikdar sreče, preklel te, uničil, ugonobil!« In v divjem strahu, v nadčloveški jezi sem rohnela jaz: »Molči! Molči!« Tulila sem, da zadušim njen glas, ali če bi bila zemlja grmela, slišala bi bila dalje: »Če je bog, ne sme ti dati sreče! Ne sme, nikdar!« In jaz sem tiho besnela, zvijala se od razburjenosti. Zakaj me preklinja, zakaj?! Ker ji odgovarjam, ker ne molčim?! A kako naj molčim, kadar zliva name smrad svojih psovk, kadar misli o meni, svojem otroku, najhujše, najostudnejše, najgrše, kako naj molčim?l Človek sem, čutim! Vse sem odpustila vsem ljudem, svoji materi nisem vsega! Pa ne mislite, da je samo ona taka mati. Haha!
Na tisoče, tisoče je takšnih! Ko bi vsi vrgli z obraza običajne krinke, ko bi si olupili duše sentimentalnih laži, videli bi, da ne zna nihče tako globoko žaliti, raniti kakor mati. In če se mora odpuščati staršem žalitve, zakaj? Ali me ne boli bolj, kadar me grdi, blati najbližji, ki bi mu morala biti sveta nedolžnost moje duše, mojega srca, kakor če kdo, ki mi je popolnoma ravnodušen, sika svoj strup name? Naučila sem se umevati sebe in druge in vsakemu dejanju iskati vzroka. In mnogo mi je postalo jasno. Moji spomini na domače ognjišče so se polepšali. Ostal je nekak transparent nežnih, negotovih barv in zbrisanih kontur, ki prijazno zakriva ozadje. Oče ni ljubil matere in ona ne njega, pa ni moglo priti drugače. In tisto pijančevanje očetovo in materino nagajanje vidim v drugačni luči. Vklenjena sta bila v majhno, ozko ječo in bila sta ob stene in besnela nad vsem in nad seboj. Mnogo pokopanih moči je moralo biti v njiju, da sta se tako dolgo upirala usodi, da sta imela vedno moči za nove izbruhe svojega bitja. Umem ju morda bolje kakor se umeta sama - če sta sploh kdaj poskušala to - in ker ju umem, spoštujem ju bolj kakor kdaj poprej. Naučila sem se spoštovati moč in naj se tudi kaže le v razdivjanih strasteh; tiste pokorne, mirne, hladnokrvne duše, ki nič ne čutijo, nič ne greše, ki samo molče v potrpežljivi, topi, bedasti neumnosti in otrpnjenosti, take preziram. Nisem prišla hitro do tega, dolga je bila moja pot, posuta z ostrim Kamenjem. A to je bilo dobro. Duša se zbuja in mileje mi je, da so moji spomini temni, polni sence in noči , kajti ob jasnih dneh duše spe – morda srečne sne, a spanje je in sni so, meni pa se je hotelo življenja.