Odlikovanje (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Odlikovanje (podlistek))
Jump to navigation Jump to search
Premiera Odlikovanje (podlistek)
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Tam preko
Spisano: 24. aprila 1926
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Za človeka, ki mu je božja milost naklonila častitljivo starost osemdeset let, ni lepšega na svetu, nego če prejme odlikovanje. Ali ni res? Osemdeset let je star, noge se mu šibijo, brez zob je in las, od nosa mu visi kaplja, skratka — ves svet mu je figa — holaj, pa dobi odlikovanje!

Kaka čast! Kolikšen blagor! Drugače se mu nemara sploh ne bi izplačalo dočakati take starosti. Ali zaradi odlikovanja se izplača, resnično se izplača.

Profesorju Miroslavu Dobrinu se je primerila ta reč.

Dosegel je imenovano častitljivo starost in ga je zadelo odlikovanje.

Po pravici povedano; gospod profesor se sam ni bil zavedal točnega števila svojih let. Od tako starega gospoda se ne more zahtevati, da bi take stvari nosil v glavi, zlasti ko številke niso spadale v njegovo stroko, nego je bil klasični filolog.

Če ga je na cesti kdo ustavil: »O gospod profesor, kakšen brhek mladenič ste še! Koliko let pa že imate na grbi?« so se mu ozke ustnice zazibale v vljudnem nasmehljaju: »Hvala, hvala! kakih petinsedemdeset jih že imam.« Prijazno je stresel ponudeno roko in potem si je hitel zapenjati vrhnji gumb svoje halje.

Take halje so včasih nosili, pa je že dolgo tega. Gospod profesor je hodil v tej halji že nad trideset let, hodil je v njej pozimi in poleti, pa se mu je vendar še zdela kakor nova. Svoj čas so pač dokaj trpežnejšo robo prodajali nego dandanes — še se je poznalo halji, da je halja! Niti ni imela bogve koliko lukenj, in kar jih je imela, niso bile prevelike.

Edina resnična hiba halje je bila ta, da je nagajal vrhnji gumb in se venomer odpenjal.

Pravzaprav se tudi gumbu ob sebi ne bi dalo kaj resnega očitati: bil je pošten in pravičen gumb, dovolj velik in tudi trdno prišit.

Le gumbnica je bila malo natrgana, pa se je lahkomiselni gumb izmuzaval iz nje. Prilika ga je zapeljavala, prilika ...

Ta reč je bila zato nekoliko nerodna, ker je bil omenjeni gumb poslednji in edini gumb. Vsi drugi so se bili v teku dolgih let davna že poizgubili po svetu. — Bog z njimi, dalo se je živeti tudi brez njih!

Da je le ostal vrhnji gumb! Brez njega bi bil položaj seveda — kratko povedano — žaltav.

Kajti je bil gospod Dobrin starokronski upokojenec in ni imel, da bi si kupoval sijajnih oblačil.

Nego je nosil pozimi in poleti imenitno svojo haljo, ki naj jo je omenjeni gumb zapenjal visoko pod vratom. Pod haljo pa, če je kaj bilo ali če ni bilo nič. Starokronski upokojenec si vendar ne more privoščiti pisanih kravat in oškrobljenih srajc in druge take ropotije — seveda. Kar se pa tiče let gospoda profesorja, koliko da jih šteje, te stvari, kakor rečeno, ni bil sam spravil na dan in v javnost. Izvohale so jo namreč novine. Pa so se potem ob nedostajanju drugih hvaležnejših predmetov lotili gospoda profesorja in njegove osemdesetletnice, a poleg njegove osemdesetletnice tudi ostalih njegovih zaslug.

Zaslug mu resnično ni bilo odrekati — bil je njega dni izredno klasičen filolog. Pa so novine prinesle njegovo osemdesetletnico in zasluge in sliko in z vsem tem branje in potem je šla reč naokoli tako dolgo in tako daleč, da mu je bilo slednjič podeljeno odlikovanje.

In je sporočil veselo vest gospod sreski poglavar kar sredi ceste in mu iskreno čestital.

»Hvala, hvala!« se je s tresočimi se ustnicami zahvaljeval gospod profesor in se vljudno opravičeval, da ni kriv, da imajo tako visoki gospodje sedaj z njim toliko opravila.

Še nekaj je imel dobri gospod profesor na jeziku, pa ga je zmedel nesrečni gumb, ki se je bil nagajivo zopet izmuznil iz objema zakonite mu gumbnice in ga je bilo treba zapeti.

Gospod profesor je hitel in ga zapel.

Toda mu ga tresoča se roka ni mogla zapeti tako hitro, da ne bi bil pogled gospoda poglavarja ušel gospodu profesorju pod haljo v njegovo notranjost. Ta notranjost pa je navdala gospoda poglavarja z bridko skrbjo: Ko bo resnično dospelo odlikovanje in ga bo treba odlikovancu slavnostno pripeti na zaslužne prsi, kam za vraga naj se mu slavnostno pripne? Mar na one cape pod haljo ali morebiti kar na golo kožo? — O kako težka in odgovornosti polna je služba sreskega poglavarja!

Z mrkim licem je krenil gospod poglavar in pozval na posvet najstarejšega svojega pisarja. Le-ta ni bil pravnik, marveč se je pisal za Strbenca, in je bil praktičen človek. Poslušal je in je dejal: »Kaj, če bi se profesorju za to priliko kod izposodila črna suknja; nanjo bi se slavnostno pripelo odlikovanje, po slavnosti bi se pa zopet odpelo in bi se suknja vrnila?«

Pa je glavar zmajal glavo: »Kdo bo tvegal, da mu jo posodi? Mož je čudno zanemarjen ... Nič se ne ve ... «

Tedaj je gospod poglavar izprevidel, da bi bilo treba profesorju Dobrinu pred odlikovanjem podeliti tudi obleko, primerno odlikovanju, in je globoko vzdihnil.

Pisarju so nemara prihajale slične misli, toda ime mu je bilo Štrbenec, zgrabil je misli za praktični konec in je nasvetoval sledeče: napravi naj se okrožnica po vzorcu kakor za božičnico siromašne šolske mladine in potem naj birič Šimen z njo stopi naokoli in nabere prostovoljne prispevke za svečano obleko zaslužnemu odlikovancu.

Ta nasvet ni bil napačen, še na takso se je bil spomnil pisar. Za odlikovanje bo treba plačati takso, pod 500 Din gotovo ne bo! Kje jih naj vzame starokronski upokojenec!

Pa se je okrožnica spisala in naokoli poslala za obleko in za takso, za oboje vkupe, in niso bili meščani preveč nevoljni: ta je dal pet Din, drugi deset, gospod župnik pa je segel v vrečo, kjer je imel cerkveni denar za reveže, in je odrinil kar dvajset Din v samem drobižu. Din pomeni dinarje in je beseda, ki se ne sklanja. Nemara ni toliko vreden, da bi mu izgovarjali njegovo dolgo ime ali ga celo sklanjali. V nekaterih hišah so biriču postregli tudi s pijačo. V enem dnevu je bilo vse opravljeno in so bili vsi zadovoljni, birič in pisar in poglavar.

Drugo jutro je birič Šimen v Kozamernikovi štacuni na vogalu razkladal svoje modrosti pa mu je beseda nanesla tudi na okrožnico in njen namen in koliko je ta dal in koliko oni.

Pa je bila v štacuni tudi stara Urša, ki je gospoda profesorja komandirala, mu kuhala in ga čedila, in je vse slišala, kar je pravil birič.

Slišala je in ji je skoraj zaprlo sapo. Kar naravnost jo je ubrala nad poglavarja, v eni roki s petrolejem, v drugi roki s cikorijo.

Pisar je potem povedal, da je bil škandal, kakšne da je naklatila poglavarju o frakih, o suhih skorjah in o medaljah. Če bi hotel poglavar, lahko da bi jo bil dal pri isti priči zapreti zaradi zločina zoper državo, medalje in javni red.

Toda je bil poglavar pameten in si je mislil: »Jej, jej, jej, le nič opraviti imeti s takimi ljudmi!«

Poklical je pisarja in sta potem izročila ves nabrani denar kar profesorjevi Urši in se je stvar zlepa uredila tako, da odlikovanje sploh ni prispelo in ga ni bilo treba kamorkoli pripenjati.

Pa si je oddahnil gospod poglavar in, kar je poglavitno, oddahnil si je tudi gospod profesor in ni lepšega na svetu, nego če se staremu zaslužnemu gospodu napravi ob koncu njegovih dni še malo veselja.

(Jutro, 24. aprila 1926)