Premiera

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Naš stari osel« Premiera
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Odlikovanje (podlistek)
Spisano: 14. aprila 1926
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Spisal sem igro in nocoj bo premiera. Bojim se, kakor da mi gre za glavo ... Ali je Mausner že tukaj, rabelj iz Sarajeva, ali bodo gospodje od kritike kar sami vse opravili in brez rablja ... ?

Ne bi bilo napak, če bi tudi avtorju v zadnjih težkih urah pred premiero ob strani stal tolažnik: frančiškan ali pop ali mufti ali rabinec ali kar vsi štirje hkratu.

*

Premiera se mi zdi kakor porotna razprava, a na obtožni klopi sedi avtor. Le da ima obtoženec na porotni razpravi zagovornika. Avtor ga pa nima in še mu zamerijo, da se zagovarja sam.

*

Saj se kesam svojega dejanja, resnično se ga kesam, toda je prepozno.

Veselilo me je, pa sem spisal igro. Tega vesele kvarte, drugega lov, tretjega politika, četrtega nogomet — mene je mikala igra, da sem jo spisal in sem jo spisal tako, kakor me je mikalo jo spisati.

Pisati igre še ni greh, vsaj ne smrtni greh.

Toda, če hudobi pomoliš en sam prst, zgrabi te za celo roko. Ko je bila igra spisana, me je jahal vrag — izročil sem jo gledališču, da jo uprizoré! Tod tiči moja krivda.

O ljubi moji bratje in prijatelji, nikar ne pišite iger!

*

Za premiero se oblečem v črno, kakor se spodobi za pogrebne svečanosti. Prosi se tihega sožalja ... Venci se hvaležno odklanjajo ...

Precejšnja udeležba iz vseh krogov, kaže, koliko simpatije je užival — skoraj bi rekel — rajnik ...

Samo »Vigredi« je bilo še treba, da bi mi zapeli ...

Obljubljene tantieme bom dal, da bodo zanje brali črne maše v blagor grešni moji duši.

*

Stvar ni tako strašna. Prvi akt je minil in še živim — niso me kamenjali. Petnajst oseb se je celo smejalo.

Čudno se mi pa zdi, da so se smejali drugod, nego sem smeh pričakoval.

Pa naj so se smejali koderkoli, le da so se, še so dobri ljudje na svetu.

*

No, in drugo in tretje dejanje je občinstvo zelo prijazno sprejelo. Bile so »salve« ploskanja, kakor se bere v poročilu o kinu.

Gospodična Jagoda je celo dobila šopek. Zaslužila ga je, triko se ji je izborno prilegal. Občinstvo se je izkazalo jako zrelo.

Prisrčno sem vesel uspeha.

Sploh vsi igralci so igrali z veliko vnemo. Njim bom prepustil tantieme tega večera.

Nocoj bom dobro spal.

*

Obupan sem. Kritika je enodušno obsodila mojo igro.

In niti ne morem kritiki očitati osebne nenaklonjenosti. En kritik pohvalno omenja, da sem neoporečnega glasu in vzoren rodbinski oče. Le za dramatiko, pravi, da imam toliko daru kakor zajec za boben ...

En kritik pa omenja to dobro stran igre, da je izredno kratka; izraža hkratu nado, da se bo še znatno skrajšala.

Če ni to tisto, čemur se pravi ironija ... ?

Čisto sem zbegan.

*

V novinah je priobčena moja slika. Ne vem, kje so jo dobili — jaz jim je nisem dal.

Morebiti jim jo je dal kak sovražnik, morebiti so jo dobili iz policijskega albuma. Odločno zanikam, da bi bila ta slika moja slika. Ob tej sliki bom izgubil pri občinstvu še tisto trohico simpatije, kar je še imam. O, kako grdo je sovraštvo!

Na sliki je poleg mene naslikan tudi otrok. Tega otroka ne poznam. Ta otrok ni moj otrok. Kajti pravi moja žena, da ta otrok ni njen otrok in da se bo dala ločiti.

O prijatelji in bratje, poslušajte moj svet: ne pišite igre! Igre zastrupljajo mir med zakonci, igre uničujejo ugled in zadovoljstvo in srečo.

*

Sram me je na cesto.

Zdaj razumem, zakaj bom dobil tantieme. Za delo ne. Za delo jih ne maram, delo me je veselilo, zanj mi ni treba še plačila.

Tantieme so marveč nekakšna bolestnina, odškodnina so za prestano sramoto.

Za tantieme bom kupil svojim živcem dva dni odmora ali tri, svoji globoko užaljeni ženi pa nov klobuk.

*

Pomiril sem se. Deset tednov je preteklo od premiere in od kritik.

Igro še igrajo.

Gospod intendant je izjavil, da kritiko jako čisla in da ne smatra dopustnim, da bi se z mojo na premieri tako slabo uspelo igro še kdaj žalil literarni čut gospodov od kritike. Zato da ponavljajo mojo igro sedaj zgolj še za občinstvo in ne tudi za kritiko. Občinstvo da, občinstvo — tudi na občinstvo da se je žalibog treba ozirati. Srce da se mu krči ob dejstvu, toda dejstvo, da vendarle ostaja dejstvo, in to dejstvo je to, da bi dandanes gledališče laže izhajalo brez kritike nego brez občinstva. Kako bridko je to dejstvo!

Globoko je vzdihnil in potem dejal, da gre kritiki najodličnejša zasluga za razvoj naše dramatike. Naravnost neverjetno da je, kako silno pobudo daje baš kritika avtorjem, da ustvarjajo dramska dela. Nezaslišano. Zato pa da je treba kritiko hvaležno upoštevati in jo bo tudi on, gospod intendant, upošteval v najpopolnejši meri, ko mi bo določal tantieme. Čim ugodnejša kritika, tem višje tantieme; narobe pa seveda narobe. Tako se mu zdi pravično in pošteno in me na to opozarja, da ne bom morebiti razočaran.

Kakor mrzla senca mi je tedaj padla na dušo neprijazna sumnja, ali se ne pišejo kritike kar v pisarni samega gospoda intendanta ... Za menoj je ista žalostna usoda kakor mene zadela še pet drugih avtorjev: brez usmiljenja jih je kritika premrcvarila in pokončala.

Na Francoskem je živel mož, Landru mu je bilo ime in je tudi toliko žrtev imel na vesti. Toda njegov konec je bil strašen — nikomur ga ne želim ...

Šest žrtev že dosedaj, v tej sezoni! Šest avtorjev kruto zmrcvarjenih in pokopanih! O krvava grozota!

Njih igre se pa še igrajo. Pa le za občinstvo, ne za kritiko.

*

Tantieme sem prejel, poslali so mi jih kar v poštnih znamkah in sem prejem potrdil.

Za tantieme sem kupil ženi novo pentljo na stari klobuk. Sebi pa s pentljo zakonski mir ...

Tako so tantieme zalegle obema.

(Jutro, 14. aprila 1926)