Od RTM do WTF/XXV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXIV Od RTM do WTF
XXV
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXVI
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXV.[uredi]

Slabo je spal, tlačila ga je grozljiva mora. Upošteval je zdravnikov nasvet in ga še enkrat obiskal, namesto prijaznega možaka pa je bila tam nekakšna pošast, ki ga je v nedogled nadirala in mu nalagala vse mogoče naloge, ki jih bo moral opraviti, če bo hotel, da se vse dobro izteče. Te sanje so ga še bolj odvrnile od namere, da bi se še enkrat oglasil na kliniki. Napotil se je v kopalnico, da bi si splaknil obraz in uredil frizuro. Se mi kaj pozna? je pomislil ob pogledu na svojo podobo. Ne, še vedno je bil takšen kot prejšnje jutro: malce podolgovat obraz so mu obkrožali temno rjavi, skoraj črni lasje, ki so se lepo svetili na soncu. Bili so malo daljši – ne predolgi, le toliko, da so mu pokrivali ušesa. Imel je pravilen nos, polne ustnice in zagorelo polt. Njegove oči so bile živo modre in ljudje so ga nenehno spraševali, ali nosi leče. Bil je višje rasti in imel lepo grajeno telo. Da, še vedno je bil čeden in njegov nasmeh je pokazal vrsto lepo belih zob. Mel ga je vedno dražila, da bi moral na avdicijo za zobno pasto. Ne, ni kazalo, da bi bolezen na njem pustila sledi. Ko pa se je vrnil v sobo, ga je nenadoma nekaj zgrabilo. Postalo mu je slabo, kot da bi ga nekdo brcnil v želodec in začelo ga je zebsti, kljub temu da je bilo v hiši prijetno toplo. Najprej je pomislil, da bo umrl in da je vsega konec, potem pa se je spomnil, da je to že videl pri Tjaši. Kot nor je začel premetavati stvari po sobi, da bi našel robo, in kot nalašč se ni mogel spomniti, kam sta jo s Tjašo zadnjič pospravila. Izgubljal je nadzor nad sabo, stvari je metal v zrak, nazadnje pa se je izmučeno sesedel in začel s pestjo udrihati po steni. Na čelu mu je utripala žila, rok pa od bolečine že ni čutil več. Postalo mu je grozno slabo in komaj mu je uspelo pravočasno priti do straniščne školjke, da je bruhal.

Na vrata kopalnice je potrkala mama. »Matej, je vse v redu?« »Ja,« je zahropel in se naslonil na školjko. Roke so se mu tresle in grozno slabo mu je bilo. »No, potem pa pohiti. Z očetom morava v službo, potrebujem kopalnico.« Matej je skušal vstati, pa mu ni uspelo. Znova je bruhnil v školjko, tako močno, da so mu solze stopile v oči. Slabotno je vstal in potegnil vodo. Splaknil si je usta in se privlekel do vrat. »Lepo se imejta, jaz bom danes ostal doma. Ne počutim se dobro,« je razložil svoj bled obraz in odšel v sobo. Skoraj bledlo se mu je od bolečine in slabosti, potem pa se je spomnil. »V omaro sva ga dala!« si je rekel tako veselo, da bi ga skoraj razgnalo. Odprl je vrata omare in skoraj iztrgal razmajan zadnji del. Izvlekel je svojo plastično vrečko in se lotil priprav. Izučilo ga je, zato je iglo vtaknil v žep in jo, preden jo je uporabil, temeljito izpral v kopalnici. V sobi se je olajšano zadel in si prisegel, da se mu to ne bo nikdar več zgodilo. Nabral si bo dovolj zaloge za deset let, je pomislil nekoliko otročje. Zdaj je bilo spet vse v redu, plaval je nad oblaki, visoko nad bolnim Matejem in ostalimi težavami. Izklopil je telefon in računalnik in legel. Užival je v brezdelju in se odlično počutil. Staršema se je zlagal, da je bolan, da se ga je lotila nekakšna gripa, in verjela sta mu. Oče je poklical v šolo in ga opravičil za ves teden. »Odličen začetek šole,« je kislo rekel Matej, v sebi pa se je prav veselil.

Do četrtka je postaval doma, se po telefonu pogovarjal s Tjašo in načrtoval, kako bosta preživela ta večer. »Mama, jutri bom šel nazaj v šolo,« je rekel v četrtek proti večeru, »danes pa bi šel ven. Saj vem, da sem bil bolan, ampak frendica ima rojstni dan in že pred časom sem obljubil, da pridem.« »Oh, kakor hočeš.« Prikimal je in se odpravil. Že prej se je oblekel in pripravil za izhod, moral je samo še Tjaši sporočiti veselo novico. Zmenila sta se, da ga bo počakala na postaji, zato se je podvizal. »Sem pozen?« »Ne, sploh ne. Še ostale morava počakati.« »Sem pridejo?« »Ja, Tamara itak spi pri meni, zato je lažje, da se vsi tu zberemo.« Sedla sta torej na klopco na avtobusni postaji in v veselem pričakovanju klepetala o Bachusu. »Zakaj nismo šli raje v Fana?« »Ker je tam že dosadno, skoraj vsak teden smo tam. Daj, ne bodi tečen, saj boš preživel en večer.« »Ja, ampak …« S pogledom ga je utišala. Za trenutek ji je zameril, da je zanjo počel vse, ona pa zanj komaj kaj, potem pa je, kot vedno, te občutke odgnal. Prikazal se je preostanek klape – Tim s Tamaro pod roko ter objeta Jana in Tilen. »O, sta že tu.« Pozdravili so se, dekleta pa so se objela in poljubila. »Kam pa gremo?« »Ne vem. Matej, ti verjetno veš, kje je dober plac za pit?« Matej je za hip pomislil, potem pa se je spomnil zapuščene vrtne lope pri sosedih, ki je bila tako zanemarjena in porasla z rastlinjem, da ni nihče vedel zanjo. »Mislim, da vem, kam bi lahko šli,« je rekel in se obrnil. Sledili so mu, sam pa je bil vesel, da se bo lahko postavil pred Tjašo. Popeljal jih je do vrtne lope. »Tu bomo?« je bila zgrožena Tjaša. »Imaš kakšno boljšo idejo?« se mu je Tim postavil v bran. Zgnetli so se v lopo in prižgali baterijsko svetilko. »Moja super torbica. Vse imam s sabo, samo reci,« je potrepljala Jana torbo v velikosti nahrbtnika. Zasmejali so se in si hiteli nalivat pijačo v kozarce. Tilen je pripravljal hors in naredil še dve črtici. »Za koga sta pa ti?« je zanimalo Mateja in spet izpadel nevedno. »Midva še nisva tako daleč,« je pomignila Tamara nase in na Tima. To je za nekaj časa utišalo vse skupaj in zavzeto so se posvetili svojim kozarcem s štok-kolo. »Pohiteti moramo, samo do desetih bo zastonj,« je opozorila Jana na nekaj, kar je bilo znano vsem. Hitro so praznili kozarce, Tilen pa je podal iglo naokrog. Ko je prišla do Mateja, jo je vljudno odklonil z zamahom roke in iz žepa potegnil svojo, ki jo je pred odhodom opral. »Čemu pa to?« je bila radovedna Tjaša. »Brez zamere, Jana, ampak odkar sem slišal, kaj se ti je zgodilo, raje ne tvegam.« »Ah, saj te razumem,« je rekla. »Mogoče bi morali vsi skupaj to upoštevati,« je pristavila Tamara. Ozračje je postajalo vse bolj napeto, mednje pa se je priplazil mraz. Vsi zadeti so se odpravili nazaj in v lopi pustili pravo malo razdejanje. Ne le, da so tam pustili steklenice in kozarčke, Tilen je v zadnjem trenutku resno vzel Matejevo izjavo in se znebil svojih igel.

Ujeli so prost vstop in v garderobi odložili jakne. Glasba je bila glasna, da so se morali dreti drug drugemu na uho, če so se hoteli slišati. Vendar so bili tega vajeni, zato jih ni motilo. Zdrenjali so se okrog ene mize, Tjaša pa je Mateja zvlekla na plesišče. Veliko raje je imel počasne plese, saj ni bil kaj prida plesalec; pri sentišu pa je bilo potrebno le malo premikanja. Toda rad je ustregel Tjaši, zato sta plesala tako dolgo, dokler ni skoraj bruhnila v jok, ker so jo noge bolele zaradi petk, ki jih je nosila. Opravičila se mu je, da gre na stranišče, sam pa se je vrnil k druščini. »A vi sploh ne boste plesali?« je rekel. »Škoda časa.« Zmignil je z rameni in pustil, da ga je glasba ponesla nad oblake. Naslonil se je na steno in ni mislil na nič. Vse bolj je bil navdušen nad občutkom, ki mu ga je dajal heroin. Nad tem, da ni mislil na nič, to ga je povsem sprostilo, da se je počutil lahkega kot pero. Tjaša se je vrnila in prisedla, polna energije. Spet je prijela Mateja pod roko in ga milo pogledala, da ji je sledil in sta nadaljevala ples. K sreči je bilo počasnih pesmi vse več, ker se je folk utrudil. Zibala sta se in si zrla iz oči v oči, preostali svet je za njiju izginil in Matej je prvič po dolgem času občutil enako srečo kot takrat, ko sta bila sama na morju. Tudi Tjašo je prevzel lep občutek in roke mu je potisnila globoko v žepe. Bila sta srečna. Zadeta in srečna. Šele okrog petih zjutraj so prišli do njiju ostali in ju opomnili, da zapirajo in da morajo oditi domov. »Je res že pet?« je bil zmeden Matej. Počutil se je, kot da bi sanjal prelepe sanje, pravkar pa so ga na silo zbudili iz njih. Jana je prikimala in začela vleči Tjašo za roko. Poleg njih so bili v klubu le še trije ljudje – en varnostnik in dva zaljubljenca. Ko so se v slow motionu odpravili proti garderobam, je začel varnostnik živčno pokašljevati. »Saj že gremo no, get a life!« ga je izzivala Tjaša. Grdo jo je pogledal in med smehom so se spravili ven, za njimi pa so se zaklenila vrata. »No, Matej, zdaj pa povej, če si se lepo imel?« »Super je bilo, res.« Tjaša ga je zmagoslavno pogledala in rekla nekaj v smislu, saj sem ti rekla, da bo kul, in ga poljubila. Nekaj minut kasneje so se ločili, Matej je pot nadaljeval sam. Bil je tako utrujen, da se je komaj premikal, vendar je bila to utrujenost prijetne vrste.

Šele ko je stopal od avtobusne postaje proti domu, je ugotovil, da ima težje žepe kot sicer. Posvetilo se mu je, da mu Tjaša ni vtaknila rok v zadnja žepa kar tako, ampak da je notri nekaj pustila. Heroin.