Od RTM do WTF/XXIV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXIII Od RTM do WTF
XXIV
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXV
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXIV.[uredi]

Pred njima je bilo na vrsti kar nekaj ljudi. Fant, ki je po izvide stopil z nasmeškom in se vrnil z enakim obrazom. »Nekomu so polepšali dan,« je pokomentiral Matej in Tjaša se mu je kvazi hvaležno nasmehnila. Sledil mu je fant, ki je neuspešno poskušal kopirati njegovo samozavestno držo, nazaj pa se je vrnil tako vesel, da je malo manjkalo, pa bi začel skakati. Nato je bila na vrsti še punca, ki se je prejšnji teden testirala hkrati z njima. Obraz je imela moker od solz in se vdana v usodo podala v pisarno. Vrnila se je s sklonjeno glavo, skozi še odprta vrata pa je stopila Tjaša.

»Prav sem imela, bolna sem. Tako da veš, ker si bil prejšnji teden tako prijazen,« mu je rekla in pomahala v slovo, zdaj že vidno manj žalostna. Mateja se je polotila živčnost, ker Tjaše dolgo ni bilo nazaj. Hodil je sem in tja po hodniku, nemiren. Zdelo se mu je, da so Tjašo zadržali dlje kot druge. Mogoče so jo pač še pozdravili ali kaj in zato traja. »Aaaaa!« je veselo kriknila Tjaša, ko je prišla skozi vrata. Vrgla se mu je v objem. »Nič mi ni, čisto nič!« je veselo vzklikala in ga objemala. »Zdaj sem samo še jaz na vrsti, potem greva pa proslavljat!« je rekel in se veselil z njo. Rekla je, da gre po dve kavi iz avtomata, da se malo zbudi. Prikimal je in rekel, da tako ne bo dolgo trajalo; nato pa vstopil ves nasmejan. »Dober dan, gospod doktor,« je skoraj zapel. »Dober dan. Sedi, prosim.« Sestra mu je primaknila stol, potem pa zaprla vrata za sabo. Matej mu je pomolil listek s svojo šifro. »Lahko hitro opravimo s tem? Punca me čaka zunaj,« je rekel še vedno veselo. »Testiral si se, ker si vbrizgavaš drogo?« »Ne, zato ker se je moja punca bala priti sama,« je odvrnil iskreno. »Prijazno od tebe.« »Nimam hepatitisa, kajne?« »Ne, nimaš. Vendar,« je odvrnil zdravnik in z nenavadnim pogledom ošinil Mateja, ko je skoraj neslišno olajšano zavzdihnil, potem pa nadaljeval, »smo poleg tega opravili še nekatere druge teste in smo odkili, da si HIV-pozitiven.« Matej se je zasmejal na ves glas. »Zelo smešno. To naredite vsem, ki se testirajo?« Vendar zdravniku ni bilo do smeha; zresnil se je in spregovoril z glasom, ki je odseval vso resnost situacije. »To, kar ti govorim, je zelo resno. HIV-pozitiven si. To pa ne pomeni, da ne boš imel normalnega življenja, sploh ne!« Matej ga je zbegano gledal. »Resno govorite?« »Ja. Vendar imeti HIV ne pomeni, da imaš aids. Bolezen se razvija postopoma in s primernimi ukrepi boš lahko še dolgo časa normalno živel,« je prikimal zdravnik. »Primerni ukrepi?! Dolgo živel!? Saj govorite, kot bi bil na smrt bolan! Sploh pa vam ne verjamem! Zmotili ste se, zamenjali ste me s kakim drugim Matejem!« je izgubil živce. »Bojim se, da ne. Vse teste zelo skrbno opravimo in skoraj nikoli ne pride do napake. Zagotovim ti lahko, da se to ni zgodilo.« »Ne, ne! Ne, jaz NIMAM aidsa ali HIV-a ali česarkoli! Sploh ne razumete, da se to ni moglo zgoditi!« je zdaj že tulil Matej. Prijel je lonček s svinčniki z zdravnikove mize in ga zalučal na drugo stran pisarne. Nato se je lotil zdravstvenih kartonov. Bil je top – zdravnikove besede ga niso niti najmanj prizadele, vedel je le, da mu govori nekaj, kar enostavno ni moglo biti res! Stvari je metal mehanično, komaj se je zavedal, kaj dela, čutil pa ni ničesar. Bil je … otopel. »Če mi boš uničil pol pisarne in si uničil glasilke, ti to ne bo pomagalo. Tu imaš urnik, kdaj delam, obišči me, ko se boš pomiril. Nisi edini s to boleznijo in nima smisla, da delaš tak cirkus okrog tega. Pogovoriti se bova morala o vsem, kar zadeva HIV. Oglasi se čim prej. Pa pospravi za sabo, prosim,« ga je z očetovsko prijaznim tonom odpravil zdravnik. Bil je vajen tega, da ljudje novice ne sprejmejo normalno, da se jezijo, jočejo, nočejo verjeti. Zato je tudi povsem ravnodušno sprejel Matejev izpad in metanje stvari po pisarni. Za seboj je zaprl vrata in ga pustil samega z njegovimi mislimi. Mateja je nekaj pripeljalo do tega, da je pobral svinčnike in zdravstvene kartone in jih celo zložil po abecednem redu. Stopil je skozi vrata pisarne in jih trdno zaprl za sabo. Kot bi menil, da lahko svojo bolezen zadrži za vrati, če jih dovolj trdno zapre. V sekundi, ko jih je zaprl, se je zaprl tudi tisti del njegovih možganov, ki ga je opozarjal na to, kar je izvedel. Enostavno je to prezrl. Ozrl se je po hodniku, ki je bil zdaj še bolj poln, vendar Tjaše med ljudmi v čakalnici ni bilo. Krenil je proti izhodu in jo zagledal, kako počasi napreduje po hodniku z dvema plastičnima kozarčkoma kave. »Kava je ogabna! Pa iskala sem jo ko zmešana, sploh nisem vedela, kje imajo avtomate. Saj me nisi predolgo čakal, kajne?« »Ne, saj je hitro minilo.« Prijel je lonček in kavo izpil na dušek. »Uf, to je bila napaka. Kava je res grozljiva,« se je skremžil. Odpravila sta se proti izhodu in naprej proti centru. »Oh, saj nisi bolan, ne?« je brezbrižno vprašala. Matejev obraz se je spremenil v masko in z jeklenim nasmeškom je odvrnil: »Jasno, da je vse okej. Saj sva to že vedela.« Prikimala je. »Ampak, to mi pa povej … A sem kdaj uporabil nečisto iglo? Nisem, ne?« »Zdaj, ko sprašuješ, sem se spomnila. Na tisti zabavi, ko si probal hors in se potem onesvestil. V roki si imel še zapičeno iglo in nihče se te ni hotel dotikati, zato smo vzeli novo. Miha, tisti tip, ki je sedel nasproti vrat, je vprašal, če ima kdo kakšno čisto, ker da je ta že nekaj dni stara. Pa tudi takrat, ko sem ti sama posodila iglo, je bila že kar stara. Sicer pa itak ni važno, ker nisi bolan. Pozabiva to, prav?«

»Ja, saj se strinjam. Hotel sem samo vedeti. Bova zdaj bolj pazila, ne?« je rekel previdno.

»Ja, ja, ja.« Odmahnila je z roko in vedel je, da bo v naslednjem trenutku pozabila na to, v kar je privolila. Pohajkovala sta po mestu in govorila o nepomembnih stvareh. Vendar naj sta se še tako trudila, vsi njuni pogovori so se vse bolj vrteli okrog horsa – kdo je probal, kdo še bo, o dilanju in podobnem. Nenavadno je bilo, da je Matej pred nekaj meseci komaj kaj vedel o heroinski sceni, zdaj pa je ostajalo vse manj skrivnosti. In kot da že to ne bi bilo dovolj grozno, se mu je vse skupaj zdelo celo super. Priklepetala sta do avtobusne postaje. »Veš, kaj sem se zdaj spomnila? Srednješolski žur v Bachusu! Bova šla?« »Bachus? Preveč je komercialen, a ni?« »Daj no, vsi bodo tam. Prosiiiiim?« je zapela. »No, prav, kdaj pa je?« »V četrtek. Torej greva?« »Prav. Pokliči me, ko izveš kaj določenega, okej?« Nerad je privolil v to, da gre v Bachus; strinjal se je le zato, ker ga je tako lepo prosila. Poslovila sta se – Matej je stopil na avtobus, Tjaša pa je zagledala sošolko in se odločila, da še ne gre domov. Na avtobusu je strmel skozi okno in gledal cesto, ki je bežala mimo njega. Samo gledal je, odplaval nekam drugam, niti zavedal se ni, kaj se dogaja okrog njega. Iz sanjarjenja se je zbudil komaj nekaj trenutkov, preden je avtobus pripeljal na njegovo postajo. Izstopil je kot robot. Zavil je proti hiši in se odpravil naravnost v sobo.

Šele ko je legel na posteljo in zaprl oči, ga je zapljusnil val čustev, ki jih je ves čas tlačil v podzavest. Sprva se je prepričeval, da se mu to ne dogaja, in se ščipal v roko, da bi preveril, ali vse skupaj morda le sanja, dokler mu ni povsem otrpnila od bolečine. Vstal je in hodil v krogu, ni se mogel umiriti. Zagnusil se je samemu sebi. Poglejte, spaček prihaja! Zakaj se je to zgodilo ravno njemu? Ali naj o tem govori s Tjašo? Povedal ji bo, saj bo razumela. Takoj jutri. Potem pa se je spomnil, kako je reagirala na njegovo pripoved o punci, ki je ostala s fantom, od katerega je dobila aids. Ne, nihče ne sme izvedeti. In kaj bo zdaj? Vsako sekundo lahko umre! Bo moral požreti prgišče tablet vsako jutro, da bo normalno živel? Takšna vprašanja so ga mučila, vendar je zaspal, preden mu je uspelo najti odgovore na katerokoli od njih.