Od RTM do WTF/XXIX

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/XXVIII Od RTM do WTF
XXIX
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/XXX
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



XXIX.[uredi]

Doma se je opravičil mami in očetu. »Glejta, vem, da sem bolj malo doma in da se skoraj nič ne vidimo, ampak razumita me. Če bi zamudil kakšen žur, bi mi bilo žal. Saj sta bila tudi sama taka, a ne?« je previdno začel. Pa ne, da bi mu bilo res žal, kje pa. Le želel si je zagotoviti, da ga ne bosta mogla kaznovati in mu prepovedati, da bi šel v petek ven.

»No, ja, saj te razumeva. V prihodnje pa bodi bolj spoštljiv do očeta,« je rekla mama z nasmeškom. Malo je manjkalo, pa bi zavil z očmi, ampak se mu je uspelo zadržati. Njegovo življenje je ena jebena farsa. Komaj je čakal, da se zadane in izgine od vsega tega. »Babica vaju lepo pozdravlja in rekla je, da se bo kmalu oglasila pri nas,« je zamenjal temo. »Ah, ja, pri njej si bil. Lepo od nje,« je rekel oče. Preden je odšel, je Matej naznanil, da gre v petek ven. Na srečo sta bila popustljive volje. In tako si je zagotovil mir do petka. V petek zjutraj ga je poklicala Tjaša in mu povedala, da praznujejo Janin rojstni dan. »Se lahko dobiva malo prej? Rada bi ji kupila darilo.« ga je prosila. Zadnje čase sta se redkeje videvala in pogovarjala po telefonu. Nekako se jima to ni več zdelo tako pomembno. »Seveda, ti samo povej, kdaj.« Obljubil ji je, da pride ob devetih pred Müllerja in to je tudi storil. Doma je rekel, da bo prespal pri Mel in da se vrne zgodaj zjutraj. Pred Müllerjem je bila Tjaša v svoji najboljši izdaji, urejena, kot da gre na lepotno tekmovanje. In, oh, brez dvoma bi tudi zmagala. Vsaj v Matejevih očeh. Postalo ga je rahlo sram, da se ni bolj potrudil za svoj videz, toda to je ni motilo. »Lepo od tebe, da si zrihtan.« »Kdo pa vse pride?« »Oh, nič velikega, samo mi. Jana, Tilen, Tamara, Tim, midva, Dita, Katarina in njen fant,« je strumno naštela. Prikimal je, saj je vse te ljudi poznal.

»Torej nimaš pojma, kaj bi ji kupila?« je rekel, ko sta nekaj časa brezciljno tavala iz nadstropja v nadstropje. »O, saj ni resnično pomembno. Vsako leto si damo enaka darila in ne pričakujemo kaj drugega,« je pojasnila. Nazadnje je izbrala senčilo za veke v močno rožnati barvi, dve svetleči zapestnici in obesek za ključe. »Ji bo to všeč?« je rekel Matej, ki je prispeval polovico zneska. »Mogoče, mogoče pa tudi ne. Itak ni važno, samo da bo dober žur,« je imela povsem drugačen pogled na to. »Okej, če ti tako praviš,« je skomignil z rameni. V najvišjem nadstropju sta kupila najmanjšo in najbolj pisano vrečko ter vse stlačila noter. Potem sta se napotila proti Bavarcu. »So vsi že v parku?« »Po moje.« Matej se ni stresel ob misli na to, da bo pozen. Tudi za stvari, ki so mu prej nekaj pomenile, mu je bilo zdaj malo mar. Tjaša je poklicala Tamaro in sledila njenim navodilom, da sta lahko prišla do njih. »Hej, družba,« sta pozdravila. »Živjo!« so skoraj enoglasno odgovorili. »Vse najboljše, Jana,« je rekel Matej, Tjaša pa se ji je vrešče vrgla v objem in ji dala vrečko. »Nič posebnega ni, pravkar sva kupila,« je bila iskrena Tjaša. Jana pa je vseeno navdušeno pregledala vsebino vrečke in dala eno zapestnico Tjaši. »Now we're bonded,« je rekla in pritisnila svojo zapestnico ob njeno. Vsi so se zasmejali, potem pa posedli na tla. Punce so sedele na Mercatorjevih vrečkah, da se ne bi umazale. Naredili so krog in z obupnim posluhom Jani zapeli Happy birthday. »Nehajte, ušesa me bolijo, nimate pojma o petju,« je rekla med smehom. Potem so nazdravili z ogabnim malibujem in si kar naprej polnili kozarce. Pogovor se je zasukal v čisto nepričakovano smer. Igrali so se flašo resnice in Dita je vprašala Tima, na kakšen način bi najraje umrl. »Pojma nimam, najbrž bi se overdosal.« »O, jaz pa ne, preveč je poceni. Pripravila bi si kopel in zavrtela najljubšo pesem, potem pa požrla dovolj tablet, da se ne bi nikdar zbudila,« je načrtovala Tjaša. »Uau, ti si pa že vse premislila. Ne, jaz bi najbrž skočila s kakšnega res visokega mosta,« je oporekala Tamara. »Potem bi bila pa grda na pogrebu,« se je pošalila Jana. Vsi so se zasmejali. »Poznam punco, ki si je prerezala žile,« je pristavil Tim in se nakremžil. »Ne razumem folka, ki to dela. Enostavno ne vidim pomena.« »Hej, moj stric se je usedel v avto in prižgal motor,« je dodal Tilen. Matej je bil edini tiho. »Zakaj pa ti nič ne rečeš, Matej? Pa ne, da še nikoli nisi mislil na smrt?« »O, sem. Strinjam se s Timom, overdosal bi se. Najlažje je.« »Ni pa vedno učinkovito,«  ga je opomnila Katarina. »Joj, saj vemo, da si pametna,« je zavila z očmi Tjaša in pogovor se je zasukal v drugo smer, k poklicem. Zdaj je bila Katarina prva, ki je govorila. »Socialna delavka.« »Ha, ti kar bodi in živi še naprej od kruha in vode,« se ji je posmehnila Tjaša. »Odvetnik.« »Ne, to je neznanska neumnost! Moji starci so odvetniki – to sploh nimaš ničesar od lajfa, samo delaš in delaš, pa še delo je večinoma dolgočasno.« »Jaz bom manekenka,« je pristavila Dita. »Kolikor jaz vem, ne najemajo grdih modelov,« jo je zakajlal Tilen. »Vsaj imam cilje,« ga je krcnila po glavi. Nasmehnila sta se drug drugemu. »Ne vem, zakaj se kregate. Jaz bom klošar, nobenih komplikacij. Takoj jutri si grem rezervirat klopco v Tivoliju,« je zaključil Matej in iz njih izvabil smeh. »Se nisva zmenila, da boš bogat, da se bova poročila in mi ne bo treba delat?« ga je spomnila Tjaša. »Oh, saj res, bom pa zadel na lotu,« je našel rešitev. Pogovarjali so se dolgo, kar vso noč. Steklenice so izpraznili in tekmovali v tem, kdo jih bo več razbil. Nazadnje je Jano obdaril še Tilen. Na plano je potegnil koko in hors. Heroin je vsem razdelil s popustom, potem pa je pripravil črtice. Matej še nikoli ni videl toliko droge na kupu in zadel se je tako, da je po treh črticah za nekaj minut izgubil zavest. Jana je iz svoje super torbe ponovno privlekla baterijo, da je Tilnu svetila. Njegovega darila je bila najbolj vesela in tega ni skrivala. »Letos si pa zadel, popolno darilo je,« ga je poljubila in se nasmehnila. Okrog pol sedmih zjutraj so se počasi začeli poslavljati. Matej je bil še vedno tako zadet, da je komaj hodil, in preden mu je uspelo stopiti v avtobus, je dvakrat padel po stopničkah. Njegove oči so bile čisto rdeče in zamegljene, in ko je pokazal mesečno, se je komaj zadržal, da ni bruhnil šoferju v obraz. Edini trije potniki so zgroženo bolščali vanj, njegovemu želodcu pa ni pomagalo tresenje med vožnjo. Po dolgem času se je imel lepo. Zaprl je oči in se trdno oprijel sedeža pred sabo da se mu je nehalo vrteti. Plastično vrečko s priborom za fiksanje si je prislonil na prsi in se je oprijel. Bal se je, da bi jo izgubil. Oči je odprl le vsakih nekaj minut, da je pogledal, kje je. Ko je zagledal domačo avtobusno postajo, je počasi stopil na noge in se odmajal na prosto. Vdihnil je svež zrak in počutil se je malo bolje. V žepu je zatipal dovolj heroina za nekaj dni in ga povlekel ven. V jutranji svetlobi je bil pogled nanj resnično grozljiv. Pot ga je zanesla do Pijine hiše in nenadoma ga je nekaj tako stisnilo v prsih, da je za sekundo nehal dihati. Naslonil se je na ulično svetilko in se sesedel v grmovje. Obračal je heroin v svojih rokah, skozi glavo pa so mu švigale najrazličnejše misli. Ravno danes so se pogovarjali o samomorih, kot bi bilo to kakšno znamenje. Obrnil se je na drugo stran, proti cesti, da bi ga videlo manj ljudi. Pripravil si je veliko dozo; zdaj je namesto limon uporabljal citronko, ki se mu je zdela tudi bolj priročna. Potegnil je vse skupaj v šprico in si zategnil cevko okrog roke. Odločen je bil, da to stori. S Tjašo sta se poslovila srečna, z razredom je bil skregan in ni želel imeti nič več z njimi. Za starce je samo iskal izgovor, zakaj noče domov. Raje bi se ubil zdaj, ko je še vse v redu, kot da bi moral potem prenašati zaplete. Pogled mu je zastal na Pijini hiši. Že dolgo se nista videla in pogrešal jo je. Prijel je telefon v roke in v imeniku poiskal njeno ime. Naj jo pokliče? Ne, samo pregovorila ga bo, naj tega ne stori. Preložil je telefon v drugo roko in si vbrizgal hors v žilo. Zapeklo ga je v grlu in roka mu je za hip otrpnila, potem pa se ga je polotila še večja zadetost. Skuhal si je še eno večjo dozo in si šutnil še to, upajoč, da bo le dovolj. Takoj, ko je potisnil bat brizgalke navzgor in mu je hors šinil po žili, se mu je stemnilo pred očmi in omahnil je nazaj. Ni bilo tistega lepega občutka, da plava nad oblaki in vsemi težavami, nehal je čutiti. Tik preden se je onesvestil, mu je roka omahnila in po naključju pristala na tipki z narisano zeleno slušalko.

V hiši nekaj metrov stran je pozvonil telefon. Pia se je ravno odpravljala v službo, oblečena je bila in je nameravala zakleniti za seboj, ko je zaslišala priljubljeno melodijo Hips don't lie. »Le kdo bi to lahko bil? Ura je sedem, nimajo ljudje niti malo obzirnosti?« je zmajala z glavo. »Kaj pa on hoče?« je jezno pomislila, ko je zagledala Matejevo ime, saj se vse od tiste polomije, ko mu je hotela predstaviti Mel, nista videla. Mislila je, da ne govori z njo. »Ja?« se je oglasila. Slišala je ptice, ki čivkajo, v daljavi avtobus, ki je pravkar speljal, Mateja pa ne. »Halo? Matej, to ni smešno,« je rekla jezno. Še vedno ni dobila odgovora. »Matej, prekinila bom.« Brez odziva. »Matej!« je kriknila, zdaj že zaskrbljeno. Prekinila je in ga poklicala nazaj. Ni se oglasil. »To ne more biti nič dobrega,« je rekla zaskrbljeno. Klicala ga je in stopila iz hiše, potihem, da ne bi zbudila tete in strica, ki sta še spala. Nedaleč od hiše je zaslišala zvonjenje, ne ravno glasno, le toliko, da je lahko razločila zvok. Sledila mu je in upala, da se moti, da to ni Matej in da se mu ni nič zgodilo. Ob ulični svetilki, ki zdaj že dolgo ni več svetila, ga je zagledala. Natančneje, zagledala je njegove noge, ki so skrivenčene in brez življenja ležale na eni strani grmovja. Upam, da je pozabil ključe doma in zaspal tukaj. Upam, da je pozabil ključe doma. Prosim, prosim … je prekrižala zapestji in si zarila nohte tako globoko v dlani, da je pritekla kri. Prišla je do njega in obrnil se ji je želodec. Resda je čez poletje pomagala v bolnišnici in je že videla nekaj takšnih primerov, vendar jo je prizor vseeno presunil. Tam je ležal Matej, bel kot kreda s podočnjaki do kolen. Usta je imel na pol odprta, ustnice pa tako razpokane, kot da že več mesecev ne bi popil niti požirka vode. Oči je imel zaprte, kot da bi spal. Obleka je bila pomečkana in umazana, prav tako lasje, v katerih je bilo nekaj listja. Na levi roki je imel rokav zavihan skoraj do rame; nekje med ramo in komolcem je imel zategnjeno elastiko, v žili pa mu je še zmeraj tičala prazna igla. Pia je glasno zavreščala in se s solzami v očeh sesedla na cesto poleg njega. Pograbila je njegov telefon ter se zahvaljevala bogu in vsem svetnikom, da se je po nesreči naslonil na tipko in jo poklical. Iztrgala mu je iglo iz rok in jo stlačila v plastično vrečko, ki je ležala ob njem. Nato je stekla po stričev avto. Mateja je porinila na sovoznikov sedež in ga nekajkrat krepko klofnila. Brez uspeha. Oddrvela je po najkrajši možni poti do kliničnega centra, vmes pa ji je uspelo postoriti ogromno – preverila mu je utrip in videla, da diha, poslala je stricu sporočilo, da si je izposodila avto zaradi nečesa nujnega, in obvestila sodelavko, da bo malo pozna in naj jo opraviči. Brzela je kot po avtocesti in si na ta račun prislužila kar nekaj psovk, toda za to se ni menila. Do kliničnega centra ji je uspelo priti v rekordnem času. Tam je nadrla bolničarja, naj pripelje invalidski voziček, in mu hitro povedala, kar je vedela. »Ne vem, kaj vse je vzel. Hors, veliko. Pa najbrž še kaj,« je rekla zmedeno med solzami in se držala za glavo. »Pred dvajsetimi minutami sem ga našla, imel je še utrip, ja. Saj bo vse v redu z njim, kajne? Prosim, zlažite se in recite, da bo preživel!« je bila histerična. »Glej, pomiri se. Komaj kaj te razumem, govoriti boš morala s sestro.« Kako je sovražila to, da so jo pošiljali sem in tja, ko je samo želela, da bi ji nekdo rekel, da bo vse v redu. Sestra ji je povedala, da je Matej v operacijski in jo napotila v čakalnico z izgovorom, da ne more povedati nič, dokler se ne pogovori z zdravnikom. Tako ji ni preostalo drugega, kot da je sedla na neudoben stol in pograbila eno od revij, ki so ležale tam. Listala jo je tako divje, da jo je pretrgala na pol, zato je raje nehala. Roke so se ji tresle, bila je bleda in jokala je. Šla je do stranišča, si splaknila obraz; neštetokrat se je sprehodila do okna in nazaj, preden se je od nekod primajal zdravnik. Zdelo se ji je, kot da je pretekla cela večnost, ne pa komaj ena ura. Pristopil je k njej. »Pozdravljeni. Sem doktor Moštič, ste vi z Matejem Kolškom?« jo je ogovoril.

Razprla je oči in smrtno prebledela. »Ja, njegova … ee … sestra sem,« se je zlagala, ker je menila, da je tako najbolje.