Od RTM do WTF/VI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/V Od RTM do WTF
VI
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/VII
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



VI.[uredi]

Ji bo uspelo? Si je znova in znova zastavljal vprašanje, preden je zaspal. Sanjal je čudne sanje, zaradi katerih je bil le še bolj na trnih. Zmenila sta se, da je ne bo pospremil v šolo, ker bi bila tako še bolj živčna. Le čakal je lahko, da mu bo sporočila, kako ji je šlo. Starša sta medtem že spakirala in se z velikima kovčkoma odpravljala po stopnicah navzdol. Kramljala sta o počitnicah in preverjala drug drugega, ali imata res vse s seboj. Čeprav bi Matej nekoč dal vse, da bi lahko šel z njima kamorkoli ali kadarkoli, je bil zdaj vesel, da imata tako malo časa zanj. Če ne bi bilo tako, ne bi mogel prirediti super partyja.

»Matej, midva se bova odpravila. Ne bi rada zamudila na letalo,« je rekla mama. Oče je medtem že nalagal prtljago v taksi. »Ja, kar pojdita,« je odvrnil. Mama mu je v roke položila precejšnjo vsoto denarja. »Ne zapravi vsega za žur, ker moraš kaj tudi jesti,« mu je naročila. Obljubil je, da bo to tudi naredil in počutil se je dobro. Komaj je čakal, da odideta, pravzaprav. Mel ga je prosila, da se dobita pred njuno kavarno. Njen glas ni obetal nič dobrega. Ker ga je mučila radovednost, je pohitel proti centru in bentil v avtobusu, ker se je ta nalašč premikal grozljivo počasi. Želel si je, da bi naredila, vendar mu je nekaj v podzavesti govorilo, da ni. Zakaj bi ga sicer povabila, da se dobita? Bliže je bil kavarni, bolj je bil živčen. »Čao!« je pozdravil Mel, s katero sta prispela skoraj hkrati. Le da je on prišel prej. Objela ga je, in ko ga ni in ni spustila, ampak mu je zajokala na rami, je vedel. »Mel, daj, ne bodi kisla. Imaš še eno šanso, še bolje se boš naučila in bo šlo.« »Saj vem, ampak me žre, ker sem znala. Zelo dobro sem znala, saj si sam videl. In na testu sem se totalno zmedla in pojma nisem imela,« je smrkala in si brisala solze z rokavom. »No, daj, ko spiješ kakav, boš takoj boljše volje,« jo je bodril in odpravila sta se proti lokalčku. Zbegano sta obstala pred zaklenjenimi vrati, na katerih je visel list. »Zaprto zaradi prenove,« je na glas prebrala Mel. »Pa saj ne morem verjeti,« je zacepetala. Tudi Mateju ni šlo v glavo, zakaj bi lokal potreboval prenovo, saj jim je šlo dobro. Glede zaprtih vrat nista mogla ukreniti ničesar, ves dan je šel v nič. Zmenila sta se, da se jutri dobita pri njem.

»Ojla!« je odprla vrata Mel. Mateja je našla v kuhinji z nasmejanim obrazom. »Govorila sem z Joštom in moram ti pokvariti dan.« Matej je že vnaprej zavzdihnil v stilu 'Spare me', toda ni mu prizanesla. »Govorila sem z Joštom in povedal mi je, da ima lokal novega lastnika, ki hoče dodati še plesišče. Ne vedo, kdaj ga bodo spet odprli in zaradi tega je nastala cela frka.« Ljudje so imeli res nenavadne razloge za prepir. »Ne morem verjeti, da so ga zaradi tega zaprli!« je nejeverno zmajal z glavo Matej. Z Mel se nista nikoli prepirala. Nazadnje sta bila skregana na začetku prvega letnika – Mel je bilo težko navezati stike z novimi sošolci, zato se je držala bolj zase. Matej pa je želel čim prej spoznati vse, da bi se imel v razredu čim lepše. Zato je tudi veliko hodil ven z Boštjanom, Klemnom, Nejo in ostalimi, in kadar ga je Mel poklicala, da bi se dobila, je bil vedno že z nekom ali pa je bil namenjen nekam. Ko mu je rekla, da si nikoli ne vzame čas zanjo in da jo to moti, ji je rekel, da to sploh ni res in da pretirava. Ko so med jesenskimi počitnicami vsi nekam odpotovali, je poklical Mel, ona pa mu je vračala z isto mero in bila vedno zasedena. Ko so minili že trije tedni, ne da bi med sabo spregovorila besedo, se ji je opravičil in obljubil, da jo bo v prihodnje vedno jemal resno, ko mu bo kaj rekla. »Ja, pa so se. In zdaj se šef ne more odločiti, kaj bi naredil z lokalom,« mu je pojasnila. Molče sta jedla palačinke z nutelo. »Ej, res so dobre. Ti pa znaš!« jo je pohvalil. V odgovor se mu je nasmehnila. »Kdo vse pa pride na žur?« jo je zanimalo. »Verjetno skoraj ves razred, Tjaša in njeni frendi, pa vsem sem rekel, naj pripeljejo svoje fante in punce. Verjetno nas bo okrog štirideset.« »Kupiti morava alko, pa kakšne pijače za mešat, pa kaj za jest …« je načrtoval. »A sploh imaš toliko denarja?« V odgovor je pokazal na pult, kjer je stala bela kuverta. »Starcem sem povedal za žurko in rekli so, da ker je konec šole, mi za darilo prispevajo denar. Super, ane?« »Joj, kako ti zavidam. Mene bi starci desetkrat preverili, preden bi mi dovolili, da bi naredila žurko. Pa niti centa ne bi prispevali in ves čas bi bili doma,« je potarnala. »Imam pač srečo.« »Bova šla v Mercator?« Prikimal je. Ko sta pojedla, je postavil krožnike, nože in ponev v pomivalno korito. »Bom že jaz pospravil, ko se vrnem.« Vzel je kuverto, zaklenila sta in se odpravila. »Hej, pohiteti morava, ob enih se zapre,« ga je opomnila. »Saj vem. Jo imaš s sabo?« jo je pomenljivo pogledal in iz žepa privlekel osebno izkaznico. »Jasno,« se je namuznila in jo potegnila iz žepa. Seveda še nista bila stara osemnajst, vendar se je z malo več znanja o računalnikih vse dalo urediti. Veliko njunih sošolcev in prijateljev si jih je že priskrbelo. »Čez manj kot eno leto je ne bom več potreboval,« je veselo oznanil Matej in jo pokroviteljsko pogledal. Bil je nekaj mesecev starejši od Mel in je že dopolnil sedemnajst let, medtem ko je ona še vedno uživala v sladkem šestnajstem. »Nehaj že s tem!« ga je boksnila v ramo. Med smehom sta nadaljevala pot proti Mercatorju. »Kaj bova sploh kupila?« »Ne vem, kaj ti misliš? Vodko, rum, mogoče bandidose in kakšen viski?« »No, saj bova videla, ko bova notri.« V trgovini sta se obnašala povsem sproščeno, saj sta oba že nešteto petkov takole kupila liter vodke ali dva. »Hm, mogoče še malo čipsa pa kokice in palčke …« sta zlagala stvari v voziček. Prišla sta do blagajne in prodajalka je malo grdo pogledala v Melino smer, vendar ona ni niti trznila, zato sta brez težav plačala in stvari zložila v vrečke. »Uf, zdaj bova pa rabila sto rok, preden bova vse to odnesla do doma,« je pripomnil. »Jah, saj sva vedela, da bo tako.« Vzela sta vrečke in se odpravila. Do doma sta potrebovala dvakrat več kot navadno in roke so jima skoraj odpadle, uspelo jima je pa vendarle. »Kdaj si rekel folku, naj pridejo?« je hotela Mel izračunati, koliko časa še imata. »Ob osmih. Uh, saj nama bo uspelo.« Morala sta še zmešati pijačo in postaviti vse na veliko mizo, ki jo je imela Matejeva družina na vrtu ob bazenu. Ko sta razpostavila vso pijačo po mizi in naredila nekaj alkoholnih mešanic, sta se zadovoljno in utrujeno hkrati vrgla v bazen. »Res ne vem, kako bi zdržala brez tvojega bazena,« se je hvaležno zasmejala. Pogledala je na zapestno uro, ki jo je pustila ležati nedaleč od roba bazena: »Joj, saj je že skoraj štiri. Moram se preobleči. Doma sem obljubila, da bom tam jedla kosilo!«

»No, ti kar pojdi. Hvala ti stokrat za pomoč. Se vidimo zvečer,« se je od nje poslovil kar iz bazena. Še nekaj časa po tem, ko je že odšla, se je namakal v bazenu, vendar mu je kmalu presedlo. Bazen je imel že od nekdaj in včasih, predvsem ko je bil mlajši, je bil nad njim navdušen in je z veseljem vse dni plaval, vendar se ga je kmalu naveličal. Zavil se je v brisačo in odšel v kopalnico. Oprhal se je, potem pa začel znova pregledovati svojo omaro, da bi našel kaj primernega za zabavo. »Hm, mogoče tole?« je gledal črne hlače in rdečo srajco. Potem se je oblekel in nekaj malega pojedel. Razmišljal je o tem, da bi pospravil hišo in sprehodil se je skozi sobe, da bi videl, če je kje kaj zelo umazano ali razmetano, vendar ni bilo. »Tipično!« je bil hvaležen svojim staršem. Mama ni prenesla, da bi bil v hiši nered, zato je najela čistilko, ki je prišla vsak teden čistit. Ta teden je sicer ni bilo, saj je bila na dopustu, vendar je bila hiša še vedno lepo urejena. Preostalo mu je le, da čaka, da bo ura osem in da prijatelji začnejo prihajati.