Od RTM do WTF/V

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od RTM do WTF/IV Od RTM do WTF
V
Asja Hrvatin
Od RTM do WTF/VI
Spisano: Vika Planinšek
Izdano: (COBISS)
Viri: avtoričina skripta
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V.[uredi]

Naslednjih nekaj dni je bil Matej večinoma zdoma. Najprej ga je poklical Boštjan in ga vprašal, če lahko pride kaj ven.

»Veš, da. Se dobiva na Tromostovju čeeeeez tri četrt ure?« »Zmenjeno,« se je glasil Boštjanov odgovor. Ura je bila dve, vendar se Mateju ni ljubilo jesti doma, zato se je odločil, da se bo na poti nazaj ustavil v McDonald'su. Na poti do centra je veliko mislil na Tjašo in njene sijoče oči, potem ko je našla zavojček belega praška. Pa na Mel in ostale, ki so bili doma zaprti zaradi popravnih. Med globokim premišljevanjem se je sredi Prešernovega trga ponesreči zaletel v punco, nekaj let starejšo od njega. Začudil ga je njen pogled, ki je bil prestrašen, skoraj paničen. »Oprosti, nisem gledal, kje hodim.« »Ja, ja, se zgodi,« je čutila olajšanje da je bilo samo to. V nekaj trenutkih, preden se je premaknil vstran in jo spustil naprej, si jo je Matej lahko malo bolje ogledal. Bila je visoka in suha, in če ne bi bila bleda kot smrt in ne bi nosila grozljivih podočnjakov, bi bila prav lepa. Delovala je kot nekdo, ki že mesece ni spal, ker ga preganjajo. Začel je postopati okrog, potem pa je zaslišal klic, nedaleč stran od sebe: »Kje si, stari!« »Čao.« »Kaj bo dobrega?« je bil dobre volje Boštjan. »Oh, nič posebnega. Starca za tri tedne potujeta na Malto in me puščata samega doma, zato sem se odločil, da naredim party. Naslednjo soboto, po popravcih.« Boštjan je zažvižgal in se na ves glas zasmejal: »To bo zakon! Koga vse si povabil?« Matej je naštel kar nekaj ljudi in Boštjan je bil vse bolj navdušen. »A Tjaša tudi pride?« ga je zafrkaval. »Tudi,« se ni dal Matej. »Kaj bom pa jaz počel ves večer? Vsi boste nekaj po parih in se boste lepo fukal, jaz bom pa v kotu, sam in pijan ko krava,« je potarnal. »Ah, daj, saj niso vse dobre zasedene.« »Ja, pa so. Tjaša je s tabo, Neja ima fanta, Karmen pa je totalno zacopana v tistega ... kaj je že … Martina.« Matej se je spomnil na Mel in karseda neočitno namignil Boštjanu. »Kaj pa Anita? Pa Mel?« »Anita!? No, seveda, če so ti všeč močnejše,« se je zgrozil Boštjan in zmedeno nadaljeval: »A ni Mel zaljubljena vate?« Matej se je začel na ves glas krohotati. »A ti to … resno?« se je dušil od smeha. »Kaj pa je tu smešnega? Ves razred je bil presenečen, ko se je zvedelo, da hodiš s Tjašo, ker smo mislili, da sta z Mel skupaj,« se je zagovarjal. »Hahaha … hahaha,« se mu je v odgovor smejal Matej. Ko je prišel do sape, je izdavil: »Slaba. Z Mel sva že sedem let best frenda in to je vse. Nikoli nisem niti pomislil, da bi bil z njo in ona tudi ne,« je rekel med prižiganjem čika. Boštjan je bil sprva začuden, potem pa vse bolj olajšan. »A pol ne bo nič narobe, če jo povabim na ven?« je rekel. »Ne, seveda, da ne.« »Misliš, da bo rekla ja?« »Po mojem že,« je bil diskreten Matej. »Boš šel na žuru do nje?« je hotel potrditi. »Bom.« Matej se je zadovoljno nasmehnil in si že vnaprej čestital za Melin radostni obraz, ko bo izvedela za to. »Aja, kaj misliš o tem, da bi naredil beach party?« »Super ideja.« Zarežala sta se. »A še ponujaš tisti čik?« je čez nekaj minut rekel Boštjan. Kmalu zatem sta se poslovila in odšla vsak v svojo smer. Naslednje jutro je Mateju med zajtrkom zazvonil telefon. Hitro se je oglasil, saj sta ga starca malce očitajoče pogledala. Nista marala, da ju je karkoli motilo med njuno jutranjo rutino – branjem časopisa in pitjem kave. »Ja, ni problema. Sicer ravno zajtrkujem, ampak te pokličem, ko bom na poti, okej? No, se vidiva. Čao!« Odložil je in jedel naprej. »Je bila Mel?« je zanimalo mamo. »Ne, Klemen. Cede mi je zapekel, pa grem ponj. Pa ene knjige mu moram odnesti.« »Reci Mel, naj se jutri oglasi na kosilu,« je predlagala mama. »Bom, mami, čeprav dvomim, da bo prišla. Učiti se mora za popravca,« je odvrnil. »Iz česa pa bo imela popravni?« je oče dvignil pogled iznad časopisa. »Iz matematike.« Matej je še dvakrat ugriznil v kruh, pospravil svoj krožnik v pomivalni stroj in izginil v sobo. Pograbil je škatlico s čiki, in knjige za matematiko. »Grem jaz. Se vidimo kasneje.« Zaprl je vrata za sabo in se odpravil proti Novim Jaršam. Med potjo je poklical Klemna in ga obvestil, da prihaja. »Joj, zakaj nisem vzel vrečke,« je potožil sam pri sebi, ko so knjige v njegovih rokah začele postajati težke. Pozvonil je pri Klemnu. »Kar pridi gor,« je rekel ženski glas, ko se je predstavil. Odšel je v prvo nadstropje in se ozrl po vratih, na katerih bi zagledal priimek Božič. To je ponavljal vse do četrtega nadstropja, ko ga je le opazil. Vrata mu je odprla punca, kakšno leto mlajša od njega. »Am, saj je Klemen doma?« se je obzirno pozanimal Matej. »Ja, ja, uči se v sobi. Ga pokličem ali ti povem, kje je soba?« V odgovor je od nekod prilomastil Klemen. »To je moja sestra Žana,« ju je predstavil, »to pa je Matej.« Nasmehnila sta se drug drugemu in si podala roki. »Joj, hvala za knjige.« »Tebi pa za cede.« »Rabiš pomoč?« je Matej s pogledom ošinil razmetane liste z nalogami. »Ja, nekaj me pa res zanima …« Še preden sta se dobro zavedla, sta padla v reševanje nalog. Potrkalo je na vrata. Oba sta se sunkovito ozrla kvišku. »Kmalu bo kosilo. Saj je lepo, da si resno vzel popravce, ampak ni treba, da celo življenje preždita v sobi. Že tri ure sta notri,« je nasmejano dejala Žana. »Tri ure?« sta zgroženo protestirala. Žana se je zasmejala in pokimala. »Tri ure, ja.« »Uf, potem bo pa bolje, da se odpravim,« je rekel Matej in vstal. Pograbil je cede in že hotel oditi, potem pa se še enkrat ozrl h Klemnu. »Da bo naslednjo soboto pri meni žur, že veš. Ampak da bo beach party in da lahko pripelješ kogar želiš, pa verjetno še ne, kajne?« »Odlična ideja, se že veselim. In hvala za povabilo,« je rekel Klemen. Matej mu je zaželel srečo in mu naročil, naj novico čim prej razširi, Klemen pa se mu je zahvalil za pomoč. Potem je Matej vzel pot pod noge in se odpravil domov na kosilo.

Bil je dan pred popravnim izpitom, torek. Matej in Mel sta skupaj rešila že tristo vaj. »A spet si ti?« ga je pobarala, ko se je v torek popoldne ponovno prikazal pri njej doma. »Samo preverjam, če se res učiš.« Nato ji je sledil v sobo. »Kje si ostala?« »Hm … Ravno delam množice. Pa izjav tudi še nisem…« Medtem ko jo je Matej izpraševal, se je spomnil, o čem sta govorila z Boštjanom in da Mel tega še ni povedal. »Saj res, govoril sem z Boštjanom,« je mimogrede omenil. »Kaj je rekel?« je živčno poskočila. »Izvedela boš, ko … rešiš te tri enačbe in mi odgovoriš pravilno na vsa vprašanja v četrtem poglavju v knjigi,« je bil zahteven. »Merde,« je zaklela in vedela, da ima prav. Vrgla se je na delo, odločena, da bo vse rešila pravilno. »Hej, bravo! Če boš tako nadaljevala, boš imela mato pet!« je bil navdušen. »Zadovoljna bom že z dvojko. Raje mi povej, kaj je bilo z Boštjanom,« se ni zmenila za hvalo. »No, omenil sem mu, da si čedna, ko sva govorila o luštnih puncah. Potem je rekel, da je mislil, da si zaljubljena vame. Začel sem se smejati in mu povedal, da sva samo best frenda. Rekel je, da bo na mojem žuru prišel do tebe!« Nekaj časa je lovila sapo, potem pa je postala vsa zasanjana. Zavil je z očmi, obenem pa pomislil na Tjašo. Nenadoma se mu je vrgla okrog vratu. »Je t'adore. Je ne sais pas comment …« je zajokala. »Joooj, saj je v redu.« Nekaj časa ga je objemala, potem pa rekla: »A je res mislil, da sem zaljubljena vate?« »Baje je cel razred mislil, da hodiva.« Spogledala sta se in bruhnila v smeh. »No, kaj, saj nisem tako slab.« »Vem, ampak …« In spet sta planila v smeh. Še nekaj časa sta govorila o zabavi, pa o tem in onem. Matej ji je povedal za dogodek s Tjašo v parku. »Ja, če ji boš začel težiti, da naj neha, ne bo preveč navdušena. Samo malo pazi nanjo, da ne bodo šle stvari predaleč,« je povedala svoje mnenje. »Ah, saj bo sama vedela, kaj je najbolje zanjo. Daj, še tri poglavja morava predelati,« jo je priganjal. Zdaj je z očmi zavila ona, vendar se je vseeno zbrala in reševala sta naprej.

Ko ga je okrog pol ene zjutraj pospremila do vhodnih vrat bloka, je delovala izčrpano, pa tudi prestrašeno. »Vso srečo,« ji je še zaželel, preden je odšel proti domu.