Oblakom
← Grob zaročnici | Oblakom. Val. Orožnovi spisi Valentin Orožen |
Prijatelstvo → |
Morda je navdih tej pesmi iskati v pesmi Friedricha Schillerja Maria Stuart (od besed Und diese Wolken naprej).
|
Oj oblaki! kaj hitite
Toli naglo zrakom pot?
Mene tukaj pa pustite,
Ki bi z vami rad od tod!
Ah oblaki premileni,
Malo pomudite se!
Poleg vas je drago meni —
Seboj uzamite me!
Ali idô neprestano,
Gluhi za mileni glas,
Nečô znati srca rano,
Rano, kojo čutim jaz! –
Solznim okom samec tražim,
Majke svoje dragi sled,
Toda srca ne vtolažim,
Ker ne morem je dospet'.
Po livadah sam žalujem,
Tira srca želja me,
Tja v daljavo izdihnjem,
Tam ljubezen moja je!
To edino tolažilo
V žalosti še zdaj imam:
Si zapojem pesen milo,
Da odmeva daleč tam.
Záto vsaj to prošnjo eno
Spolnite, oblaki! mi:
Ker ni z vami dovoljeno
Revežu se vzdignuti,
Nes'te seboj v daljne strane
Moj'ga petja žali glas,
Da spoznade sina rane
Majka Slava vsaki čas!