O vražji volni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O vražji volni
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bogat grof je imel edino hčer. Prišlo je mnogo snubačev, toda grof hčere ni hotel dati nobenemu. Že sedem let je hranil veliko miš, nazadnje jo zakolje in ji odre kožo. Njegov hlapec pa je vse to videl in si dobro zapomnil. Ko so torej prišli snubači, jim pokaže grof tisto kožo in jih vpraša, katera žival nosi tako obleko. Toda nihče mu ne odgovori tako, da bi bil zadovoljen.

Nobeden, ki ne ugane, katere živali je ta koža, ne dobi moje hčere za ženo! Tako je rekel grof vsakemu snubaču in vsak je žalosten odšel. Nazadnje stopi h grofu hlapec in mu reče: Pokažite, morda uganem jaz!

Bedak, kaj bi ti uganil! Mnogo učenih gospodov je prišlo in nobeden ni uganil, kako bi potemtakem uganil ti? No, poskusi pa le!

To obleko je nosila miš, pravim jaz! Grof prebledi: hlapec je uganil. Nekaj časa še premišljuje, potem pa reče:

Uganil si, toda to še ni dovolj. Če hočeš dobiti mojo hčer, pojdi in mi prinesi pet centov vražje volne, Če jo dobiš, pridi nazaj, če ne, pa ostani in bodi, kjer koli si! Hlapec je šel, čeprav je vedel, da gospod ravna krivično, ker ni izpolnil dane obljube. Šel je iskat vražjo volno po širokem svetu.

Hodil je ves božji dan in povpraševal po poti v pekel, a izvedel ni ničesar. V mraku je prišel v neki vas in pri prvi hiši prosil za prenočišče. Dobri ljudje so mu dovolili, da sme položiti trudno glavo na klop za mizo. Pri večerji pa so ga spraševali, kam gre, in povedal jim je vse od konca do kraja. Ko so ljudje to slišali, so ga prosili:

No, če greš v pekel po vražjo volno, vprašaj tam tudi, kaj moramo storiti, da bo spet cvetela naša ovenela jablana, ki je prej rodila taka jabolka, da so celo umirajočega ozdravila, če jih je le poskusil. Ko se boš vračal iz pekla, nam povej in dobro ti bomo poplačali. Hlapec se je sladko naspal, se drugi dan zahvalil dobrim ljudem in se napotil dalje.

Hodil je ves božji dan, povpraševal po poti v pekel, a izvedel ni ničesar. V mraku je spet prišel v neko vas in pri prvi hiši prosil za prenočišče. Dobri ljudje so mu dovolili, da sme prespati na klopi za mizo. Pri večerji pa so spraševali, kam gre, in povedal jim je vse od konca do kraja.

No, če greš v pekel po vražjo volno, vprašaj tam tudi, kaj naj storimo, da bo v našem usahlem studencu, ki je imel poprej živo vodo, ta zopet začela izvirati. Ko se boš vračal, nam povej in dobro te bomo poplačali, so ga zaprosili ljudje. Hlapec se je sladko naspal, se drugi dan zahvalil dobrim ljudem za prenočišče in se napotil dalje.

Hodil je ves božji dan, povpraševal po poti v pekel, a izvedel ni ničesar. V mraku je kakor prejšnja večera prišel v neko vas in pri prvi hiši zaprosil za prenočišče. Dovolili so mu, da sme spati pri njih, pri večerji pa so ga spraševali, kam gre, in povedal jim je vse od konca do kraja. Ko so ljudje izvedeli, kam je namenjen, pa so ga zaprosili:

No, če ideš v pekel po vražjo volno, tam vprašaj tudi, kaj mora storiti tista žena, ki je prej čisto gladko govorila, zdaj pa že sedem let ne spregovori niti besedice, da bo zopet spregovorila. Ko prideš nazaj, nam povej in dobro te bomo poplačali. Drugi dan se je hlapec zahvalil za prenočišče in odpotoval dalje.

Hodil je ves božji dan, povprašeal po poti v pekel, a izvedel ni ničesar.

Ob mraku je prišel do reke, čez katero je nosila neka duša ljudi že sedem let. Hudo je tožila in hrepenela po rešitvi. Prenesla je tudi njega in mu naročila, naj vpraša v peklu, kaj mora storiti, da bo rešena. Hlapec ji je obljubil in odšel dalje.

V mraku je prišel do hiše in prosil ženo, ki mu je prišla naproti, za prenočišče. Žena pa mu odgovori: Tukaj ne moreš ostati! Mi smo vražji, služimo vragu in jaz sem njegova dekla.

Dobro, da sem nazadnje vendarle našel ta kraj! je vzkliknil hlapec in povedal vražji dekli vse, kar se mu je primerilo na poti.

Dobrodošel! reče nato vragova dekla. Morda boš rešil še mene.

Drevi bom odtrgala vragu pet centov volne in ga vprašala, kaj naj storijo tisti ljudje, da bo dobil vsak svoje. Nazadnje ga bom vprašala še, kaj moram storiti jaz, da se rešim iz njegove sužnosti. Ti pa lezi pod njegovo posteljo, tam te ne zasači, in dobro poslušaj!

Kar sta sklenila, sta tudi storila. Pozno ponoči je prišel vrag po svojem poslu domov in legel k počitku. Ni še dolgo ležal, ko mu dekla odtrga prvi cent volna in jo spusti pod posteljo. Kaj pa ti je, da me praskaš? vpraša vrag. Nekaj se mi je sanjalo. Kaj misliš, kaj? Kaj pa jaz vem? Povej!

Sanjalo se mi je, da sem bila svobodna, da ti nisem več služila. Ali niso to neumne sanje, mar ni to nemogoče? Labko se še vse zgodi, a zdaj me pusti spati, truden sem že!

Ko je vrag zaspal drugič mu je dekla odtrgala drugi cent volne in jo spustila pod posteljo. Kaj mi vendar nocoj ne daš miru? Tako sem že truden! Kaj ti je?

Sanjalo se mi je, da nosi neka duša že sedem let ljudi čez reko v svojo deželo.

Sanjalo se mi je, kako vzdihuje noč in dan po rešitvi. Kdaj bo ta duša rešena?

Takrat, ko bo pustila sredi vode človeka, ki se bo vračal iz pekla. Zdaj pa me pusti spati!

Vrag je zaspal tretjič in tretjič mu je odtrgača dekla cent volne.

Kaj me vendar nocoj drapaš, kaj ti je?

Sanjalo se mi je, da je nekje - dva dni daleč od tod - majhna kočica, v kateri stanuje že sedem let mutasta žena. Kaj mora storiti ta žena, da bo zopet spregovorila?

Odkoplje naj izpod praga sveto rešnje telo, ki ga je tja zakopala pred sedmimi leti, in zopet bo spregovorila. Zdaj pa me pusti spati!

Četrtič je vrag zaspal in dekla mu je odtrgala četrti cent volne.

Kaj me vendar drapaš nocoj, kaj ti je?

Sanjalo se mi je, da imajo tri dni od tod studenec, v katerem je prej izvirala živa voda, zdaj pa je čisto usahnil. Kaj morajo storiti, da bo voda zopet pritekla?

Pred sedmimi leti je padlo nekemu zidarju v tisti studenec zlato kladivo. Če bi ljudje to vedeli, bi izkopali zlato kladivo in imeli bi zopet prejšnji vrelec.

Vrag je petič zaspal in dekla mu je odtrala peti cent volne.

Kaj me vendar nocoj drapaš, kaj ti je? je zarjovel vrag, da se je stresla zemlja.

Sanjalo se mi je, da imajo štiri dni od tod jablano, ki je rodila zdravilna jabolka, toda zdaj že sedmo leto ne cvete več. Ljudje zelo tožijo in radi bi dali mnogo denarja, če bi le jablana zopet pognala cvetove in rodila zdravilni sad. Kaj naj storijo?

Ko bi ljudje vedeli, da leži pod njihovo jablano velikanska kača, ki grize korenine, bi odkopali jablano, ubili kačo in drevo bi zopet pognalo cvetove in rodilo zdravilna jabolka, je povedal vrag in še dodal: Vidiš, ko se bo vse to zgodilo: ko bo rešena tista duša, ki prenaša ljudi čez reko, ko bo spregovorila mutasta žena , ko bo v studencu zopet izvirala živa voda, ko bo jablana zopet rodila zdravilna jabolka, takrat boš tudi ti rešena moje sužnosti! Zdaj pa me pusti pri miru, zdaj veš dovolj.

Vrag je zaspal in dekla ga je pustila spati do ranega jutra. Ko se je prikazala zlata zora, je vrag vstal in šel zopet po svojih opravkih. Tudi hlapec je zlezel izpod postelje z vražjo volno in se zahvalil veseli dekli. S seboj mu je dala tri svinjske mehurje in mu naročila: Povej tisti duši, naj te odloži na sredi vode. Z mehurji boš prav lahko priplaval do brega. Hlapec se je poslovil in ji obljubil, da bo vse natanko naredil. Ko se prišel do reke, je povedal duši, kako se lahko reši. Nesla ga je po reki in ga na sredi vode spustila. Duša je bila tako rešena, hlapec pa je brez težav preplaval reko in nato popotoval dalje.

Ko se je storil mrak, je prišel do koče, kjer je stanovala mutasta žena. Povedal je ljudem, kaj morajo storiti. Odkopali so sveto hostijo, šli po duhovnika in v slovesni procesiji je prenesel sveto rečnje telo v cerkev. Žena je zdaj spregovorila in hlapec je dobil za plačilo veliko zlata. Vesel je potoval dalje in v mraku prišel v vas, kjer so imeli tisti studenec. Ljudem je povedal, kako in kaj. Očistili so studenec in v njem našli zlato kladivo. Voda je pričela zopet izvirati in hlapec je dobil poleg zlatega kladiva za plačilo še veliko zlata.

Vesel je potoval dalje in v mraku prišel v vas, kjer so imeli tisto jablano. Odkopali so drevo in med koreninami našli velikansko kačo. Ubili so jo in jablana je zopet pognala cvetove, hlapca pa so dobro poplačali.

Vesel je potoval proti domu, in ko se je zmračilo, je dospel do hišnih vrat. Grof ga je že od daleč zagledal in se mu skril v omaro, ki je bila v sobi, ter naročil:

Recite mu, da zdaj še ne bomo obhajali ženitovanja, ker mene ni doma.

Hlapec je stopil v sobo. Ker je bil utrujen od nošenja težkega tovora, je vrgel denar in vražjo volno na omaro, da bi si odpočil. Omara pa se je zdrobila na kosce in denar je pomečkal hudobnega grofa.

Še isti dan se je pričelo ženitovanje, na katero je na veliko hlapčevo začudenje prišla tudi vražja dekla. Gostom je pripovedovala, kako je služila vragu, kako jo je hlapec rešil in kako sta prekanila vraga.

Naenkrat, je dejala, ko si ti vse dogotovil, sem se znašla zunaj vražjega kraljestva, pri tisti hiši, kjer je prej ležala mutasta žena. Potovala sem dalje in prišla do studenca, v katerem že sedem let ni izvirala voda, zdaj pa je zopet pritekla. Nato sem prišla do jablane, ki sedem let ni obrodila, zdaj pa zopet rodi.

Povsod so ljudje od velikega veselja gostili in te hvalili. Tudi jaz se ti od srca zahvaljujem.

Tako je končala vražja dekla svojo pripoved. Ženin jo je iz hvaležnosti pridržal pri hiši in vsem se je dobro godilo.