O urah in kulturnem boju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Portugalka O urah in kulturnem boju
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Moja šestdesetletnica (vse pravice pridržane)
Spisano: 24. novembra 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Torej vendar, česar moje pero ne bi verjelo niti lastnim očem! Zgodilo se je: Mestni magistrat je započel kulturni boj!

Kulturni boji so sicer vobče jako zgodovinske reči. Toda zgodovinske reči so razne vrste in ni vsaka zgodovinska reč, pa naj je še tako zgodovinska, takšna, da bi prinesla kaj profita ali bi vsaj služila za kinč in lepoto in bi se jo lahko vtaknilo za klobuk. Nego se bojim, da ne bo od kulturnega boja nikdo sit niti ne lepši, le silen prah bo dvignil na tem svetu in na onem in bodo nedogledne njegove posledice.

Kakor daleč sega spomin mojemu peresu in peresa peresu in peresu peresovega peresa, vedno in od nekdaj je bila le mati Cerkev taista, ki je v njeno področje spadal čas in vse, kar k času spada. Z vitkih zvonikov belih cerkva so daleč čez hrib in plan, čez drn in strn oznanjale cerkvene ure vesoljnemu svetu, koliko je na času, in se je vesoljni svet po njih ravnal drage volje in pokorno.

Tako je bilo do zadnjih dni. In je bilo prav tako. Kajti čas ni meh, da bi kdorkoli z njim delal kakorkoli. Nego je čas jako važna reč, segajoča na vsa polja človeškega življenja: od zgodnjega zajtrka neprestano spremlja človeški korak do pozne policijske ure, da oni, ki ne vedó, kdaj imajo dovolj, vedó, da imajo dovolj.

Odgovornost, ki jo nosi ura, je velika, gmotna je in moralična. Zato nikakor ne gre, da bi kdorkoli šel in kjerkoli na trgih in mostovih postavljal kakršnekoli ure in z njimi zapeljeval javno mnenje. Nego je treba za takšno uro, da je priporočena od zaupanja vredne strani in da goji prava, priznana, Bogu in ljudem ljuba načela.

O urah v zvonikih vemo, da so takšne ure. Obnesle so se kot ure skozi stoletja in stoletja in lahko se smelo trdi, da niso nikdar čule nikake pritožbe. Neutrudno so se trudile v ponosnih zvonikih in prijazno tekmovale vernikom v radost in nebu v čast: sedaj je ta bila, sedaj ta, sedaj tretja in nikdar ni potekla minuta, da ne bi kjerkoli bila kaka ura kolikorkoli. In marsikatero oko je kladivo orosilo s solzo poezije, ko je bila in je sijala luna trudne pozne ure že.

Ne, ure v zvonikih niso dale nikdar nobenega povoda!

Nego so se brez slehernega povoda našle temne sile in se zaklele in se godi pred našimi očmi, da mestni magistrat s kruto roko posega v starodavne častite pravice cerkvenih zvonikov in sedaj na svojo roko postavlja po trgih in mostovih drugačne ure, posvetne in brez konfesije.

Tudi na polju časa naj se naše dobro ljudstvo iztrga izpod krila majke Cerkve: to je tisto, kamor pes moli taco!

Mislim, takega početja ne odobruje noben katekizem in ne vem, če se temu ne reče božji rop, ki zanj ni odveze, razen na daljnih težavnih božjih potih.

Poročne obrede že itak opravljajo na magistratu in se temu pravi civilni brak, žalibog. Sedaj je stopil magistrat še za škorenj naprej in poleg civilnih ženitovanj uvaja še brezverske, civilne ure. Kam plovemo? Če bo tako šlo naprej, ne bo dolgo in bomo doživeli še to, da bodo o veliki noči kuharice nosile belo pregrnjene jerbase mesto v božji hram na magistrat in bo gospod direktor ali gospod komisar s peresom in tinto blagoslovil potice in klobase in jajca in pršut, tužna nam majka!

Naše dobro ljudstvo je vemo kakor skala. Smelo se lahko trdi, da je njegova vera še večja in da ni nobena skala tako verna, kakor smo mi ...

Našemu ljudstvu nista omajala vere ne Trubar ne Hren niti ne ljuti Turek in lokavi Beograd, a se je trdna njegova vera sijajno obnesla tudi pred volilno skrinjico, pa bo naše ljudstvo brez škode prebolelo še brezbožne ure in se ni bati, da jih ne bi.

Nego se je bati nečesa drugega. Bati se je, da se krivoverska kuga novih ur ne zaseje med cerkvene ure. Kajti strašna je moč slabih zgledov.

Že je opazila javnost in prestrašena šepeta, da stari in ugledni uri na frančiškanskem zvoniku ne korakata več vsaka po svoji poti, kakor sta jo bili vajeni dosedaj v božjem strahu in brez posvetne nečimrnosti, nego da zapeljani in uporni ubirata stopinje za novoversko uro na mostu.

To je jako grozno: kulturnemu boju se pridružuje še nevarnost cerkvenega razkola in sta duhovna oblast in moje pero do skrajnosti vznemirjena.

Nanesla pa je vznemirjenemu mojemu peresu ugodna prilika, da se je v kritičnem položaju razgovorilo z jako merodajno osebnostjo. Ta osebnost ima dobro informirane stike s krogi, kajti sedi v uredništvu, toda ne želi biti imenovana.

Izjavila je ta osebnost, da z vsemi štirimi odobrava vznemirjenje mojega peresa, dasi pa po njenem prepričanju vznemirjenje ni utemeljeno. Kajti gospoda na magistratu da ni taka, da bi bila za kulturni boj in da je neumnost in kozlarija, če moje pero kaj takega misli. Gospodje na magistratu da so za kulturni boj toliko kakor kozji rep za dež. Ampak da so postavili nove ure ne za kulturni boj, nego zato, da bodo delale. Delale da bodo noč in dan, na petke in svetke brez zakonitega odmora in zapovedanega nedeljskega počitka. Delale bodo kakor črna živina — besedo pa da bodo imele slej ko prej in slej še bolj ko prej samo cerkvene ure. Samo cerkvenim uram da ostane pravica, da bijejo, nove ure pa imajo zgolj prekleto dolžnost, da delajo, bodo pa brez glasu, kar ni socialno in po načelih demokracije. In tudi bero da bodo slej ko prej dobivale samo cerkvene ure in jim bo bera slej celo zvišana — že je oblastna skupščina to obljubila. Ta kulturni boj tedaj ni kulturni boj, nego je reakcija in črni zmaj in hinavstvo in eksploatacija — mislim, da je beseda zapisana pravilno. — Toda je dejala merodajna osebnost, ki sedi v uredništvu in ne želi biti imenovana, naj vznemirjeno moje pero vendarle to reč zapiše in magistrat pošteno skrtači, ker magistrat to zasluži — ako ne zaradi ur, pa zaradi oseb in reakcije in zmaja in — kakor rečeno — eksploatacije.

Pa bo reč nemara dobra, kakor je zapisana. Le iz previdnosti se morebiti lahko še dostavi: »Beležimo kot kronisti.«

(Jutro, 24. novembra 1927)