Moja šestdesetletnica (vse pravice pridržane)
| ← O urah in kulturnem boju | Moja šestdesetletnica (vse pravice pridržane) Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Pomemben napredek → |
| |||||||||||||||
Mladega moža nisem poznal nikakor ne. Imel je divje kodre, oslinil je svinčnik in mi ga nenadoma nastavil na prsi, češ šestdesetletnico da imam.
Ustrašil sem se, bil sem sam doma in brez drugega orožja razen uma svetle sablje, ki mi je velela, da se zaklonim pod posteljo, kajti se čitajo skoraj vsak dan jako strahovite zgodbe širom naše domovine.
Mladi mož pa me je ročno ujel za zadnjo nogo. Prisrčno mi jo je stresel ter se ji predstavil, da je novinar. Novine da so ga poslale nadme. Koderkoli se pripeti ali poplava ali šestdesetletnica ali druga nesreča, vsakikrat ga neizprosni poklic žene na lice mesta, da se mu svinčnik prepriča na lastne oči, ali je res. Potem pa to reč napiše z izbrano besedo v novinah. To da je njegov kruh in tudi na železnici da ima prosto vožnjo do vsakikratnega lica mesta. Naj bom tedaj mož in žurno izvolim izpod postelje; čas da je zlato in se mu mudi še v Kravjo dolino k teletu z dvema glavama; zato naj brez nepotrebnih ovinkov točno in odločno, kakor da že stojim pred poroto, odgovarjam na njegova vprašanja.
Kadar se ustrašim, vsakikrat mi živci udarijo na trebuh, in sem rekel, da moram nekam.
Mladi mož je bil ogorčen in je hotel za menoj. Toda že sem se zaklenil in mu zaklical, da mu sporočim pismeno, ko bom gotov z živci in bo lahko zopet prišel. —
Sedaj sem si stvar preudaril in naj mladi mož z divjimi kodri tem potom vzame na znanje, da ga ni več treba k nam, ne njega ne njegovega svinčnika. In da je to sploh jako brezobzirno.
Tudi žena pravi, da je.
Kajti recimo: ako imam šestdesetletnico, jo imam vendar jaz in jo imam zase in je moja last — oziroma od žene tudi seveda, ko je kasa skupna. Pa ne razumeva žena in jaz drznosti tako rekoč človeka, ki hoče iz moje oziroma najine šestdesetletnice sebi kosati kruha!
To je prav tako nezaslišano kakor lani z redkvico na parceli. Sadila sva jo, oziroma jo je žena in jo v žuljih svojega obraza gojila vse leto, jo cepila, obrezovala in škropila. Ko pa je prišla jesen in je bogato obrodila, našli so se temni elementi in se polakomnili žuljev najinega znoja: štirinajst najlepših plemenitih redkev so odnesli ponoči in skrivaj in niso rekli niti: »Pišite nas v uho!«
To ni bilo lepo in božji mlini ne bodo prizanesli.
Tudi mladi mož naj ne izziva božjih mlinov! S svojim oslinjenim svinčnikom naj ne sega po tujih šestdesetletnicah, ki naj bodo vsakomur svete! Nego naj si lepo sam pred svojim pragom vzgoji svojo šestdesetletnico, to naj potem piše, kolikor hoče!
Kar se pa tiče moje, jo bom že sam pisal in si zanjo pare služil zase.
Vsakemu svoje!
In je tudi res. Eno samo šestdesetletnico imam in sem zanjo žrtvoval dokaj let in truda in stroškov in je ni poprej nikdo poznal, da bi kaj storil zanjo. Zdaj ko je dozorela, bi pa prišli drugi z oslinjenimi svinčniki in jo pobasali v svojo malho!
To je zoper državo in red in zaščito in svarim vsakogar in prosim uredništvo, naj od nikogar ne sprejme moje šestdesetletnice in je natisne kakor samo od mene! Samo iz mojega peresa je prava in pristna in jamčim zanjo dve leti. In je dobra roba in napisana tako, da bo zanimala tudi širše kroge, ne samo vseučiliške profesorje.
Evo jo!
Dolgo se je tajinstveno pripravljalo, le najbližja okolica je slutila, kaj se kuha, slednjič pa je vendar završalo in je
v javnost senzacionalna vest, da praznuje gospod Fridolin Žolna v ožjem krogu svojega peresa in ostale družine šestdesetletnico svojega rojstva
Z bliskovito brzino se je vest razširila od ust do ust in je
ki mu mora po tarifi II a izplačati za doživetje in smrt zavarovano vsoto Din 1250.—
Pretres so zabeležili tudi aparati naše
in so ga javili sosednjim zavodom v Švici in Londonu z opombo, da utegne biti v zvezi s sončnimi pegami, kar ni neverjetno, kajti ni sonce in njegovo razpoloženje nikakor ne brez vpliva na človeštvo in modo in nahod in izlete in žejo in sploh.
V ostalem je zabeležiti z zadovoljstvom, da ni ta senzacija dneva zahtevala nikakih
Edinole kokoš se je zaklala, toda je bila priletna in poceni in bi bila drugače izdihnila sama od sebe.
Tudi gospod šestdesetletnik se vobče počuti brez posebnih pritožb. Le dolgčas se ga včasih loteva, kar je opravičljivo pri človeku, ki mu je usojeno biti
Iz bogatih skušenj svojega življenja podaje spoštovani gospod jubilar še tole v pouk in zgled mladega sveta: Vsikdar je živel zmerno. Kajti mu ni nikdar neslo, da bi živel nezmerno.
Ali mu je zmernost podaljšala življenje, ne ve. Vsekako pa misli, da zmernosti ne kaže pretiravati, kajti zgodovina uči, da od pretiranega gladu nekateri celo umró.
O čemer pa je trdno prepričan, je to, da ne bi bil dosegel častitljive starosti, ako ne bi bil
Zato najtopleje vsakomur priporoča, naj noben dan ne opusti rednega dihanja: ne bo mu žal tozadevnega truda. Dihanje je jako preprosto, a hkrati poceni sredstvo, da človek doseže šestdesetletnico. —
Slavno uredništvo, mislim, da je za letos dovolj te šestdesetletnice! Prihodnje leto pa lahko spišem zopet drugo.
In bi omenil še to, da je žena našla moj rojstni list, ki kaže, da sem star šele 58 let. Pa mislim, da to ni merodavno. Številke so le zunanja in tako rekoč konvencionalna reč; jedro pa tiči v notranji vrednosti in dobrobiti in potrebah — saj me razumete: gospodarska kriza je vsepovsod!
Pa utegne biti prav tudi zaradi konkurence, da mojo šestdesetletnico prinesete že par let prej, nego jo bo katerikoli drugi list.
(Jutro, 8. decembra 1927)