O steklenem in kamnitem gradu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hiša selivka O steklenem in kamnitem gradu
Marko Kravos
Škratje in babje zgodbe
Spisano: Pretipkala iz Škrip Škrap nagaja rad 2004, Nataša Uršič.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč so na svetu rasli kamniti gradovi. Ne verjamete? Kako da ne! Rasli so iz trde skale in še danes jih vidimo, kako mrko gledajo v svet. Če raseš iz kamna, imaš trdo življenje. V takem žalostnem gradu se radi naselijo strahovi. Ti prej ali slej izrinejp plemenito gospodo in tako je že marsikateri kamniti grad od zdavnaj zapuščen. Od njega je ostala le mračna ruševina. Ne moreš pričakovati, da bodo strahovi popravljali streho, ker se oni najraje potikajo po grajskih kleteh.

Samo v pravljicah pa je zapisano, da so bili nekoč tudi stekleni gradovi. Rasli so pod nebo in se swvetili v soncu in mesečini. V njihovi notranjosti je vedno žarela biserna luč.

V enem od steklenih gradov je živela kraljična. Na čelu je imela moder dragulj, saj je bila vila Modrina. Rada je pela: tako lepo je pela, da so ptice utihnile in prisluhnile. Najraje je imela pesem o bistrem jezeru.

Družbo ji je delal grajski škrat Škrip Škrap. Bil je zabaven in ustrežljiv, včasih pa tudi precej neroden. Znal je veliko drobnih čarovnij, ni imel pa smisla za petje.Ko je zapel, so se žabe v luži prijemale za trebuh, da ne bi ob njegovem koncertu počile od smeha. Zato je raje brenkal po goslih. Te gosli so imele dve struni - eno struno za vesele pesmice: brinci-brinci, brinci-brinci. In drugo za žalostne: brumlajo-brumlajo, brumlajo-brumlajo.

Škrip Škrap ni samo rad pel in igral, rad je vtikal nos kamorsibodi. In včasih se mu je kaj narobe napletlo...

Ko nekoč brska po podstrešju steklenega gradu, najde zrno. Bilo je zeleno in tako trdo, da si njem skoraj zobe polomil. Ni bilo za v usta. Pa tudi dragulj za v zakladnico ne. Zato ga je vtaknil v cetlični lonček na grajskem balkonu. Bilo je pod večer in kmalu je nastopila trda tema.

Ko se je drugo jutro vila Modrina prebudila, si je kot po navadi razčesati plave lase. Ko je potegnila z glavnikom, jo je pocukalo, da je kriknila: "Aua! Kdo je namazal moj glavnik s črno smolo?"

Škrip Škrap je pritekel in se čudil. Vila je imela lase vse razmršene in zapackane.

"Jaz nič ne vem" je zamomljal.

"Hu hu hu - ha ha ha," je takrat v kotu nekaj črnega poskočilo:

                                            - Prej zeleni grah,
                                            zdaj sem pravi vrag!
                                            Hu hu hu - ha ha ha!
                                            Smola na glavniku,
                                            svatba na vidiku!-
                                            

Kosmata mrcina, ki je imela roke do tal in kremplje namesto prstov, je švigala iz kota v kot in se potem skrila nekam v grajsko klet.

"Joj, zeleni Hudik! Od kod se je vzel?" je zastokala vila Modrina.

"Koščeno zrno, za grah veliko, sem našel sinoči na grajski kašči," je priznal Škrip Škrap. "Vtaknil sem ga v lonček."

"Zeleno seme se je čez noč napilo teme in zdaj imamo Hudika v hiši!" se je vila v obupu pilila smolnaste lase. "Saditi se sme samo zjutraj, da se zrnje najprej sonca napije!"

"Kaj pa zdaj?" je bil potrt Škrip Škrap.

"Čez sedem let, tako je v črnih bukvah zapisano, se bom morala s Hudikom poročiti in z njim v njegovem kamnitem, mrkem gradu živeti," je zajokala vila Modrina. Solze so ji udrle iz oči, se v curkih razlivale po tleh in odtekale v grajski jarek.

"Res ni pomoči!?" je vprašal škrat.

"Nobene. Zeleni Hudik bo moj ženin, tako mi je usojeno. V steklenem gradu sem se počutila varno, a se je le pretihotapil vanj. Joj meni."

Škrip Škrapu je bilo strašno pri srcu, ker se mu je tole primerilo. Vzame gosli in zabrenka na žalostno struno: brumlajo-brumlajo, brumlAJO-BRUMLAJO.

Vila je še bolj zajokala. A dokler je jokala, dokler je struna brumlala, se je čas ustavil. Ob bolečini in žalosti čas nikoli ne mine. Takrat traja in traja brez konca in kraja.

Ha! Tako se je sedem let raztegnilo na sto let, in še ni bilo konca.

Hudik, ki je v grajski kleti čakal na svoj čas, je postal strahovito jezen: "Kaj je zdaj to! V črnih knjigah je napisano, da bo vila Modrina moja žena. Zdaj pa se je zaradi njenega joka ustavil čas. Ji bom že pokazal!" Čeprav še ni minilo sedem let, je vdrl v stekleno sobano, da jo ugrabi.

Škrat Škrip Škrap se mu postavi v bran. Kosmačuha zelenega bo kar z goslicami po glavi naučil kozjih molitvic... Tla pa so bila vsa razmočena od solz in ko je zamahnil, mu je zdrsnilo in je padel. Stekleni grad je kar zažvenketal, ko je butnil z glavo ob zid.

Medtem ko se je Škrip Škrap pobiral, pa je Hudik zgrabil vilo Modrino in odvihral z njo na svoj grad, kjer vladata tema in mraz.

Kaj namerava? Zveže jo na posteljo, ji sezuje zlate čeveljčke in jo s svojimi dolgimi kremplji ščegeta pod podplati: buci buci, buci buci.

Uboga vila se je zdaj morala smejati: ha ha ha, hi hi hi, ih ih.

Joj prejoj! Še trebuh jo je bolel od hihitanja. Seveda je ta hip tudi čas začel hitro teči in gnati svoj mlin, da so se dnevi in meseci kar usipali iz njega. Kot bi trenil je minilo sedem let. Samo en dan še, pa bo Hudik postal vili za vse večne čase mož in gospodar.

Medtem tudi Škrip Škrap ni stal križemrok. Vedel je, da Hudika ne more premagati ne z močjo ne s čarovnijo. Hudik je sam mojster črne umetnosti... Zato bo treba stisniti kaj iz škratje brade.

Prav. Ščinkne s prsti, potrese z brado: nastane gozd, v njem zajec. Ujame ga in mu natakne golobje peruti. Ga pošlje na sivi grad.

Ko Hudik zagleda letečega zajca, se mu to ne zdi nič smešnega. Pomisli, da se jev to čudno spako spremenil Modrinin zvesti škrat in jo prišel rešit. Začne ga loviti po sivem gradu. Ni lahko ujeti zajca, še težje je ujeti zajca s perutmi. Pa zeleni spak je lahko tudi zelena žoga... Meče se iz kota v kot, s poda do stropa. Z dolgo krempljasto roko končno ujame zajca.

"Ha ha, pa te imam, škratina šemasta. Končal boš na moji svatbi, na ražnju: pol zajec - pol golob. Pol pečenke zame, pol za mojo nevesto."

Pa mu zajec s človeškim glasom odgovori: "Nisem škrat, ampak gozdni duh. In tole ti povem: če si čakal sto in še sedem let na svojo nevesto je v tebi tudi srce. Kar boš s srcem pridobil, bo s srcem tvoje."

"Jaz Hudik, imam srce, ki je hudobno. Tudi s tabo ne bo usmiljenja." Tako mu je zabrusil in ga vrgel v najglobjo grajsko ječo.

Škrat Škrip Škrap je tam pod gradom vse to videl in slišal. Zdaj v drugič ščinkne s prsti, potrese z brado in plune: nastane jezero. V jezeru je rdeča riba. Škrip Škrap jo ujame in ji natakne metulja krila. Riba poleti na grad, kjer v mrzli sobani Hudik ščegeta Modrino. Večer bo in čas se izteka.

Ko zagleda Hudik to čudno prikazen, se zareži: "Škrat ali neškrat! Prav mi boš prišla tudi ti. Jutri boš na svatbi! Seveda na mizi, pečena v omaki. Tvoja metulja krila pa bodo moji nevesti za pajčolan!" Odžene se kot žoga iz kota v kot, od poda do stropa - in tudi krilata riba konča v njegovih krempljih.

Riba spregovori s šepatajočim glasom: "Kar boš s srcem pridobil, bo s srcem tvoje. Kar s hudobijo se bo v sivi kamen spremenilo."

"Ho ho, ha ha!" se posmeje Hudik. "Hudik ostane hud: črn v srcu in zelen po telesu!" In tudi krilato ribo spravi v podzemlje svojega gradu, da bo za svatovsko gostijo.

Novo jutro je. Hudik že odvezuje kraljično Modrino. Sedem let je ob ščegetanju in smehu poteklo. Zdaj bo na vrsti svatba in hudi mož.

Škrip Škrap pod gradom tretjič ščinkne s prsti, potrese z brado. Tokrat kar sebi atakne krila: sto mušjih krilc in poleti na grad.

Ko ugleda Hudik še tretjo letečo nadlogo, zarobanti: "Škrat ali neškrat! Še tebe ujamem, in potem boš do konca svojih dni moj dvorni norec. Prej pa boš nevesti na poroki vlečko nosil!2 Požene se za njim: iz kota v kot, od poda do stropa.

Škrat Škrip Škrap pa tudi ni bil od muh, čeprav je imel mušja krila. Tik preden se je v mračnem kotu pustil ujeti, je izpod brade potegnil brušeno zrcalo.

Hudik zeleni je ostrmel, ko je zagledal svojo kosmato pojavo, tako zelo grdo: kramežljave oči, usta kot pošvedrana copata, prašičji zobje, lica čez in čez s kocinami. Roka s kremplji, ki jo je stegnil nad škrata, mu je od groze in studa obvisela v zraku. "Kdo je ta po-pošast?!" je zajecljal.

"Ta spaka si ti in nihče drug," je rekla kraljična Modrina, ki si je medtem opomogla od ščegetanja. "In takega bi te moralavzeti za moža."

Hudik raztrešči zrcalo, a ne postane zaradi tega nič lepši. Potem se ves poklapan vrže ob tla. Nikoli ga vila Modrina ne bo marala, takega!

Je kje zdravilo za Hudikov grozni obraz, za grdo postavo in za strup v srcu?

Je. Škrip Škrap ve, kako pomagati.

"Pomanjšaj se spet v zeleno zrno, iz katerega si mi ušel," mu je naročil.

Hudik se je hitro spremenil v kroglico. V prvem jutru ga je Škrip Škrap posadil v cvetlični lonček. Do poldneva se je kroglica napela in se povečala, dokler ni počila. Iz nje je skočil - isti zeleni Hudik.

Isti? Ne. Njegovo srce je bilo zdaj presijano od sonca in zato plemenito in dobro. Najprej se je spomnil, da v grajskih ječah čepita zajec in riba. Izpustil ju je.

"Zda si odkril dobroto v srcu. Hvala, da si naju osvobodil. Zato ti greva po mazilo in sol, ki te bo naredila lepega," je rekel krilati zajec. Že sta on in riba metuljnica poletela do Sedmega morja, do Devete dežele. V sedmih dneh sta bila nazaj z mazilom in soljo. Ko se je Hudik namazal po telesu in pojedel žličko soli, je postal bel in lep. Napotil se je na stekleni grad, kamor sta se medtem vrnila vila MOdrina in škrat. Z gradu se je širilo brenkanje: brinci-brinci brinci-brinci. Vmes je vila prepevala svojo pesem o bistrem jezeru.

Vila je bila vesela, ko je zagledala pred gradom postavnega moža. Po zelenih očeh in po zelenih podplatih je spoznala, da je to nekdanji Hudik: tam se je nekdanji spak pozabil namazati z zajčjim mazilom! A vse drugo na njem je bilo tako lepo, da se je tudi v Modrini zganilo srce in je reklo: "No, če mi je tak mož usojen je trikrat prav!"

In sta priredila svatbo, kakor je treba. Z ognjemetom, pojedino, z orkestrom, ki ga je vodil zajec golobnik in z baletom metuljnih rib.

V steklenem gradu sta živela in se rada imela. Na najvišjem stolpu se je skoraj do današnjih dni vila zastava, znak, da domuje tu sreča.

Kamniti grad pa je postal siva ruševina. Tja hodi včasih Škrip Škrap obujat spomine na svoja slavna dela. Včasih vzdihne nad usodo, v kateri piše, da se škrati nikoli ne poročijo.

In zbira semena vseh barv in oblik. Zjutraj jih posadi in do poldneva gleda, če bo iz njih pokukala škratica: majhna, lepe postave in zalega srca.