Hiša selivka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Škrip Škrap gre na vojsko Hiša selivka
Marko Kravos
O steklenem in kamnitem gradu
Spisano: Pretipkala iz Škrip Škrap nagaja rad 2004, Nataša Uršič.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela sta dedek in babica. Imela sta hišico na robu mesta. Od vseh strani so jo obdajala siva skladišča, železniška proga in avtocesta. Živela sta skromno in samotno, a bila sta vesela, ker sta imela vnuka, ki mu je bilo ime Luka.

Luka je bil fant in pl, pa si je domislil, kako bi jim lahko šlo bolje. Na okenske police in na balkon je razmestil cvetlične lončke in korita, vanje posadil peteršilj, čebulo, česnik, korenje, paradižnik, fižol, gobe, kukmake, banane... Vse je lepo raslo, razen banan. Pa kaj, vedno je kaj takega, kar se ne obnese!

V hišici na robu mesta je dišalo kot na zelenjavnem trgu. Že od teh vonjev so bili dedek, babica in Luka noč in dan siti, pri mizi pa jim je šlo še bolj v slast. Domač pridelek vse drugačno tekne.

Na oknu Lukove sobe so rasle jagode. Lepo so zorele, dišale in bile sladke sladke.

Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi od nekod vzele tatinske srake. Tudi njim tekne dobra hrana. Oklicale so svojo oblast čez Lukčevo vrtnarijo in razglasile zakon, da kdor prej pride, prej pobere. Zagospodarile so nad lončki in koriti: vse jim je sproti letelo v kljun, kakor hitro je zraslo. Najbolj so jim teknikle jagode. Komaj so se pordečile, že se je katera od srak spustila nanjo in jo, ham-ham, pospravila.

Dedek in babica sta se prijemala za glavo in tarnala: "Joj, prejoj! Vse nam poberejo. Bomo morali spet jesti tisto packarijo iz trgovine, ki je za povrh še draga? Najina penzija je tako suhcena! Joj, te srake srakaste! Joj kakšna nesreča! Joj, kakšna krivica!"

Luka ni nič stokal. Srakam je napovedal boj do zadnjega peresa. Soli v glavi mu ni manjkalo in vedel je, da se hudobija razbohoti kot plevel, če je ne preganjamo.

Stvar ni bila lahka, ker so imele srake veliko premoč v zraku. Frk sem, frk tja. Zato je Luka pomislil na svoje tajno orožje. Skrival ga je v piškavem zobu. Kdo še ni imel v ustih kdaj škrbine kot Postojnska jama?! No, v taki votlini je imel Luka škrata Škripa Škrapa. Nekoč je bil velik kot navaden škrat, z leti pa se je čisto pomanjšal. Razen Luka ni zanj vedel nihče. Ko ga je potreboval, je zamajal svoj zob in rekel: Škrba brba, Škrip Škrap!

Že je škrat skočil na podstavljeno dlan in se potrkal po prsih: "Škrip Škrap, pomagam rad. Tu sem. Je kaj narobe?"

"Tatinske srake nam kradejo zelenjavo. Jagode tudi. Kar ne pokradejo, razbrskajo in okljuvajo. Vse jih je treba pobiti."

"Nič jih ne bomo pobijali! Saj so samo ptice, ki si preveč upajo," je rekel Škrip Škrap. "Sploh pa imam samo tako moč, da vidim skozi zid, da slišim, kaj se pogovarjajo rastline in živali,kakšno stvar lahko povečam ali pomanjšam. To je vse."

"Prav, pa jih pomanjšaj, kolikor moreš. Da bodo vedele, kaj se pravi krasti!"

"Šlrip Škrap, pomagam rad," je izgovoril škratec in zanmahnil z roko.

Hišo je za kak trenutek obdal siv dim. Ko se je škratovo čarodejstvo razkadilo, pa ni bilo dosti videti. Kam je izginila jata tatinskih srak?

Eeee, glej! Kjer je bila prej požrešna jata ptic, je zdaj letal roj mušic. Mušice res ne morejo ničesar odnesti niti razbrskati ali okljuvati. - No, pa so vseeno huda nadloga.

Dedek in babica sta se prijemala za glavo in krilila z rokami, ko sta odganjal sitni marčes: "Luka Luka: ta tvoja domislica, da bi imeli na oknih in balkonu vrt, je prava pokora! Zdaj smo sredi muh, kot da smo na gnojišču."

Luka in Škrip Škrap sta se spogledala in povesila glavo, vmes pa sta se, pik-pok, otepala po licih in telesu. Pa brez uspeha.

"Škrba brba, Škrip Škrap! Spet jih povečaj! Potem jih bom jaz pobil, če se ti ne maraš mazati rok!" je naročil Luka škratu iz škrbine.

"Škrip Škrap, pomagam rad!" je hitro izrekel škratec. Ker se je na njegovem nosu zbral cel ducat mušic, je močno zamahnil z roko. Morda premočno.

Hišo je spet zajel dim. Ko se je razkadilo, ni bilo mušic nikjer. Je pa zato nad hišo krožilo na stotine galebov. Bili so tako veliki, da se jih je Luka kar bal. Očitno je Škrip Škrap premočno pomahal. Kaj zdaj?

"Škrip Škrap, že vem!" je vzkliknilLuka. "To nama bo še prav prišlo. Bova pa naredila hišo selivko."

"Kaj je zdaj to?" se je čudil škrat. "Kdo je kdaj slišal za hišo selivko!"

"Samo vrvico potrebujeva. Velike močne vrvice!" je bil Luka že ves nestrpen.

Škripškrapec je mignil, zamomljal in že sta imela dolgo vrvico. Narezala sta jo na enake dele, in jih nato privezala hiši na vse konce in kraje. Njihove proste konce je Luka namazal še s paradižnikovo mezgo, da so zgledali kot deževniki.

Galebi so zvijači nasedli. Pograbili so navidezne deževnike in poleteli proti morski obali. Ha, na stotih vrvicah je z njimi potovala tudi Lukova hiša selivka!

"Adijo, mračno predmestje, siva skladišča, hrupna železnica, prašna cesta in vse grdobije in smrdovije. Mi gremo stanovat na morje!" je vzkliknil Luka, ko so leteli nad mestom.

Pa se je prehitro veselil svoje iznajdbe. Za galebe je postajala hiša z dedkom in babico, z vso vrtnarijo in z Lukom in njegovim škrbastim zobom težka in pretežka. Vse bolj nizko so leteli... Padli bodo prav nad tovarniške dimnike!

V tej stiski je škrat Škrip Škrap kar sam postoril, kakor treba.

"Škrip Škrap, pomagam rad," je rekel in ščinknil s prsti. Ko se je dim razkadil, je Luka imel kaj videti! Hiša selivka se je pomanjšala, da je bila zdaj ot malo večja omara. To so galebi z lahkoto prenesli do devete dežele na morski obali.

Tam je bilo prostora in sonca dovolj. Škrip Škrap je še enkrat tlesknil s prsti, odmrmral čarodejne besede in hišica je spet zrasla do prave velikosti. Z njo pa tudi dedek in babica in Luka.

Hišo je obdajal pravi vrt z lepo leseno ograjo. Kako sta bila dedek in babica vesela! Zdaj jima ni bilo mar, če je tu pa tam kak ptič kaj utrgal. Jagode, češnje, fige, celo melone in lubenice: vsega je bilo na pretek! Le banane je Luka brez uspeha vtikal v leho, pa ni in ni hotelo nič zrasti.

Srečen konec, torej! Juhuhu! Posebno Luka je bil silno ponosen nase. A brez Škrip Škrapa iz škrbine v njegovih ustih bi težko vse tako lepo opravil.

Ko je Luka nekoč spet zamajal svojo škrbo, se mu je piškavi zob izpulil. Kam se je potem zatekel imenitni škrat? So ga, majhnega kot zrno graha, ukradle tatinske srake? Je zlezel kakemu galebu pod perut in se prevaža pod nebom, da bi spet kje ugledal kako luknjo v zobu? Kdo ve, če je že našel novo domačijo.

Če ima kdo piškav zob, naj zato poizkusi. Zamaješ ga in rečeš: Škrba brba, Škrip Škrap.

Morda se ti tedaj škrat pokaže in oglasi: Škrip Škrap, pomagam rad!