O puh, šalčka
| ← Boš umrl? | O puh, šalčka Letni čas Tomaž Šalamun |
Rušenje → |
| |||||||
Ko se je žaba, odeta v krinolino,
zasukala še v zraku, so kozaki
peli. Labodi so gasili srebro.
Lestve, preperele, so bile zakačene
za obzorje. Mrmrali smo tajno in
vozili smo se tajno. Vonj? Rumena
rebra na rjavkasto rdečem starinskem
kufru. Etikete zdrsane s špatolo.
Blessed! Blessed! je zarohnelo. Podarili so
mi pogačo. Sosed je zvrnil papirnato
šalico. Vdirajo skale štajerske buržoazije:
dedeka, šalice, vsesti se na božji
tron. S tristo kosmatih medvedov
preklinjanjem sem se blamiral.