O poplavah in špinači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Roman dveh src. — Senzacionalna katastrofa. — Kdo je kriv? O poplavah in špinači
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O bolhi, bacilu, kralju Davidu in drugih kočljivih vprašanjih
Spisano: 31. decembra 1926
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vprašali so me, zakaj sem baš jaz tisti, ki nič ne piše o vremenu, nego križem drži pero in črnilo — zdaj pa imamo katastrofe in hudiča!

Toda ni moja krivda. Kako naj sem pod svoje pero vzel vreme, ko sploh nisem vedel, da ga imamo!

Kajti so sedaj jako strogi nazori zoper nedostojno nošo in zlasti zoper gole noge. Primerilo se je pa desnemu mojemu čevlju, da je pokazal globoko dekoltirani palec. Taka noša je resnično zelo nedostojna. Zato sem nedostojni čevelj sezul in ga poslal v čevljarno, naj ga popravijo! In sem na čevelj lepo čakal doma, kajti sem državni upokojenec in imam čas.

Čakal sem in čakam še sedaj in je tega že več ko štirinajst dni. V čevljarni so dejali, da ne utegnejo, ker morajo nujno pisati reklame — najprej da je reklama, potem šele pridejo čevlji! — Brez čevljev pa nisem mogel z doma. Doma ni bilo nič vremena, zato resnično nisem vedel, da je vreme.

Le ljubljena mi žena je parkrat omenila, da špinači ni treba prilivati, ker ji priliva ljubi Bog.

Pri nas namreč silno snemo špinače. Špinača je naš vsakdanji kruh. Špinača je sploh izredno zdrava in priporočljiva jed.

In premišljujem včasih, kako je to: Vse, kar je zdravo in priporočljivo, je zanič!

Npr. zdravila. Zdravila so jako zdrava in jih močno priporočajo zdravniki in koledarji. Toda ne vem, ali se tako godi le meni — meni se zde zdravila jako zanič.

Ali pa tudi knjige. Tiste, ki so priporočene, da so zdravo berilo, ne rečem, da niso. Ampak so zanič.

Nasprotno pa: vse, kar je dobro, je obrečeno, da ni zdravo!

Morebiti je to tako urejeno zaradi pokore za naše grehe — kdo ve! Grešniki smo res veliki ...

Torej špinače pri nas dosti snemo, prvič, ker je jako zdrava in priporočljiva, drugič pa, ker raste sama in je ni treba kupovati. Imamo namreč na Mirju parcelo — o tej parceli tudi še nisem nič pisal, morebiti bom drugič kaj več.

Na tej parceli jako bujno uspeva špinača in bi lahko, kar se tiče špinače, sprejeli še kakih šest abonentov na zdravo domačo hrano — špinača je silno zdrava jed, kakor rečeno!

Razen špinače je naša parcela jako plodovita tudi še na preslici in polžih. Ondan jih je žena v škatlo nabrala osemindevetdeset. Mislim, da se zaradi špinače shajajo polži na parceli, kajti je špinača resnično jako zdrava in priporočljiva.

Pri tej priliki si usojam vprašati cenjene gospodinje za svet, ali in kako bi se dala morebiti tudi preslica koristno porabiti za priboljšek v skromni meščanski prehrani uradniških krogov.

Za dober nasvet ne bi bil nehvaležen. Drage volje bi ustregel cenjeni svetovalki, recimo: s polži! Prej omenjenih osemindevetdeset je žena s škatlo vred pustila kar v Zvezdi na klopi — naj jih vzame kdorkoli! Pa jih je še dosti na parceli. Morebiti bi se dali porabiti tudi v kak dobrodelni namen. — Moja žena je narodna dama in bi bila pripravljena ...

Kar se torej tiče špinače, je žena parkrat pač omenila, da jo zaliva ljubi Bog. Da je pa kako vreme, tega, kakor rečeno, nisem vedel.

Potem pa mi žena nenadoma pove, da bo treba jesti še več špinače, ker nam bodo znižali draginjske doklade. Moja žena je olikana: bere časopise in sploh — kadar dela na parceli, ima na nogah galoše.

Začudil sem se: kako? da nam bodo doklade znižali, in to zaradi špinače? Mar iz ozirov na narodno zdravje?

O ministrstvu za zdravje sem že slišal, da je jako brižno in da ne mine dan, da ne bi spisalo kakega pravilnika. Pa sem mislil: sedaj smo dobili pravilnik še za špinačo! Ne rečem, da sem bil baš navdušen zaradi špinače; ponosen pa sem vendar bil na naše zdravstvo in na cvetoče blagostanje naše države, kar se tiče pravilnikov.

Žena pa je rekla, da ne, ampak da nam je doklado opustošilo vreme. In je povedala, toda je vse lepše in natančneje razložila, kakor znam jaz, da so narasle Donava in Drava in še druge reke v geografiji. Razdrle da so nasipe in poplavile vesoljnemu uradništvu draginjske doklade — neštete da so žrtve!

To se mi je zdelo silno čudno in nezaslišano.

Rekel sem, čemu se norca dela iz mene.

Toda je odgovorila, da ni take volje, da bi se, in mi je pokazala novine: res ondi je stalo vse to zapisano!

Te stvari ne razumem.

Kako je to? Ali so sedaj uradniki odgovorni za vreme? Svoj čas je vreme spadalo v področje častite duhovščine, pa še nisem bral, da bi bil za vreme izdan nov pravilnik, ki bi z njim bilo vreme odvzeto častiti duhovščini in preneseno na posvetno oblast.

In potem, ali smo uradniki krivi, da se niso popravljali nasipi?

Nekateri so morebiti res krivi. Dobro, tem naj se lahko vzame draginjska doklada in naj se jim vzemó povrhu še avto in palače in ženske in zarade!

Nas drugih pa se nasipi ne tičejo. Mi drugi jih sami od sebe in brez ukaza nismo mogli popraviti. Če bi bili dobili ukaz, dobro, pa bi si bili delo razdelili in bi bil vsak čisto rad eno uro ali dve preko uradnih ur popravljal nasipe in ne bi bilo poplav. Ne bojimo se dela. Toda se nam ni ukazalo!

In sploh ne vem, v kakšni zvezi so uradniške plače z vremenom in ali bodo v zvezi ostale. In ali naj je uradništvo odgovorno ne le za poplave, nego tudi za druge ujme, za kugo in potres! Kadar pa ne bo povodnji, ampak bo nebo lepo in dobičkanosno, ali bodo takrat plače zvezane z vremenom in bodo uradnikom zvišane, nižjim za pet odstotkov, višjim za trideset odstotkov.

To je bilo treba pojasniti in naj bi se o vsem tem napisal kak pravilnik — morebiti bi ga napisalo ministrstvo za zdravje, tam znajo tako reč.

Tako sem rekel in ni dosti manjkalo, da nisem bil hud.

Pa me je žena pogledala in dejala: »Počakaj! Tukajle stoji še natisnjeno, da bo po vsej kraljevini organizirana velikopotezna akcija s predsedniki in narodnimi odbori in damami in sploh, vse v prid onim, ki so prizadeti po poplavah.«

Potolažil sem se. Ako je tako, pa dobro? Čemu nas potem razburjajo? Če se bo za nas, ki smo najbolj prizadeti po poplavi, pridno nabiralo, morebiti še več dobimo, kakor smo imeli poprej. In sem rekel ženi, naj gre tudi ona v odbor za narodno damo.

Jaz ne morem, razumete, dokler nimam desnega čevlja!

(Jutro, 31. decembra 1926)