O bolhi, bacilu, kralju Davidu in drugih kočljivih vprašanjih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O poplavah in špinači O bolhi, bacilu, kralju Davidu in drugih kočljivih vprašanjih
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Najlepša Ljubljančanka
Spisano: 7. januarja 1927
Izdano: Slovenski narod
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nobene reči ni na svetu, da bi bila na svetu samo zaradi sebe. Oh, kako je to res! Resnico te resnice sem premišljal te dni po praznikih, ko me je od praznikov bolel trebuh in nisem bil za drugo. Sleherni reči na vesoljnem svetu je namenjen višji namen, le človeška glava je včasih nerazumna.

Npr. vzemimo umetnost. Nekateri umetniki so včasih mislili, da je umetnost samo zaradi umetnosti. Toda so se skesali in odnehali in so napravili božični semenj po znižanih cenah.

Ali pa če vzamemo bolho — tako je majhna, skoraj ni vredna peresa. Toda smo se učili v šoli: tudi bolha služi višjim ciljem, ustvarjena je v spodbudo lenim deklam, ki bi se drugače do južine valjale na slami, grdobe grde, in se ne ve, kdo bi potem kuhal južino, ko gospa vstanejo šele ob pol dvanajstih!

In vzemimo še moj trebuh! Lahko bi kdo vprašal:

»He, kje tiči v trebuhu višja modrost, da ga zvija, he?« in bi se posmehljivo namrdnil. Toda brez skrbi! Tudi trebuh ne boli zastonj in kar tako. Nego če ne bi bolel, ne bi moje pero premišljalo te reči in je ne bi zapisalo, in tako ima res vsaka stvar svoje pametne vzroke in cilje, le poiskati jih je treba.

Pa me resnično veseli, da je sedaj še za davek postalo očitno, čemu da je in kakšna mu je višja naloga.

Davek ni zaradi davka, nikakor ne; tudi ne zaradi budžeta in kanonov in kredita — to so samo posvetne nečimrnosti.

Nego je prišlo na dan, da je davek zaradi neumrjoče duše, v prid njenemu večnemu zveličanju in zato, da se zatira greh.

To je tisto. Obdavčen naj bo greh! Davka se boji vsakdo, pa se bo vsakdo bal tudi greha, ko bosta oba eno: greh in grešnik. Čim hujši bo kdo grešnik, tem večji mu bo zapisan davek in se bo potem videlo v davčnih bukvah, kdo je najhujši grešnik, in bo vsakogar sram, da bi bil, in bo vsakdo skušal, da ne bo. In bo potem raj.

Tako bo davek jako hvalevreden vzgojitelj in tako rekoč nove sorte katehet.

Seveda, ali se bo davek še naprej pobiral na davkariji, ali pa bodo odslej pobirali v spovednicah, se ne ve. Greh je raznovrsten in ni vsakdo tako podkovan v grehu, da bi vedel, ali je ali ni in pod katero tarifo spada.

Nekatere reči so v nekateri škofiji greh, koj čez most v drugi pa niso. Ali so danes greh, jutri pa niso.

Npr. piše Valvasor, da so njega dni šteli ljubljanski gospodje jezuitje za smrtni greh kopanje in plavanje, in je celo Janez Jakob Haller, ki je bil baron, pri spovedi dobil »suho«, ker je preplaval Dravo, da uide Turkom. Sedaj kopanje in plavanje ni več greh, kvečjemu če je v Retečah.

Pač pa sedaj ples jako spada pod greh in davek. V starem testamentu je kralj David lahko brez davka in greha plesal pred skrinjo zaveze. Danes, kdor bo hotel plesati pred skrinjo zaveze, ne mezinca na bedrih ne bo smel vzdigniti brez oblastne bolete ali banderole — zdi se mi, da ga ne bo smel.

To so jako težke in izobražene reči.

Ali pa naš najmlajši — zadnjič je povedal in ga je očitno bilo kar groza: sošolec iz II. a da je na veliki petek kožo jedel s prsta, ker se mu je lupila pri nohtu. In povrhu da se je ugriznil še v jezik! — Rekel je naš najmlajši, da se boji, da imenovani sošolec ne bo videl nebeškega kraljestva, nego bo krvave mačke lizal na sodni dan.

Ne vem, kolikšen bo davek za takšno reč. Ne verjamem, da bi bila ta reč v katekizmu dovolj razločno razložena. Pa se mi zdi, da ji tudi gospodje na davkariji ne bodo kos, razen če se bodo odslej šolali v lemenatu.

Ali pa zaradi bacilov. V naši družini imamo skrbno teto, ki bije neugnan boj z bacili. Naši otroci so žalibog drugačni. Ne le bacilov ne zatirajo, nego še gojé jih v bohotnih kulturah po rokah in na licih. In vsako jed, preden jo nesó v usta, če le morejo, jo najprej povaljajo po rokah in zabelijo z bacili. Pravijo, da so bacili dobri. Skratka: bacilov se ne bojé. Pač pa se bojé greha in je tako prav. Pa so se jim zaradi greha zbudili pomisleki in so vprašali teto, ali so bacili mesna jed, da se bodo zanaprej bacilov vzdrževali ob petkih in zapovedanih postnih dneh.

Kdo ve, kako bi davkarija razsodila to reč zastran bacilov! Mislim, da bi jo razsodila tako, kakor bi kazalo, da bo več davka.

In sem jako radoveden, ali bo tudi kleveta šteta za greh in nestrpnost in korupcija in korito — ti davki bi nesli precej.

To so jako kočljiva vprašanja in so tudi zanimiva in ne rečem, da se moje pero ne bo še kdaj pečalo z njimi, kadar bi se primerilo, da ga bo zopet bolel trebuh.

Vsekakor je želeti, da bo novi davek rodil zaželeni sad in bo čimprej iztrebljen greh in z grehom davek — zato smo vsi.

Morebiti moje pero še doživi srečni čas, ko bo stopil gospod blagajnik pred gospoda predsednika in mu navdušeno javil: »Gospod predsednik, nič več ni greha! Jutri je prvega in ne vem, od kod vam naj izplačam mesečno nagrado — ni piškave pare ni v blagajni, hvala Bogu!«

Pa bo tudi gospod predsednik precej navdušen in bo ukazal nov davek in se bojim, ko ne bo greha, ga bo ukazal na dobra dela in druge krščanske čednosti. Kajti — bo dejal — čednost gor, čednost dol — brez davka se ne da živeti!

(Slovenski narod, 7. januarja 1927)