O načrtih planinskih koč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O načrtih planinskih koč
Fran Kocbek
Spisal Fr. Kocbek
Izdano: Planinski vestnik (1896), letnik 2, številka 5, str. 70-73
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kakor pri vsaki stavbi, tako je tudi pri planinskih kočah potreben dobro premišljen in do kraja natančno izdelan načrt. Razna planinska društva so postavila že mnogo koč, vendar še pogrešamo o tej stvari dovolj podrobnih poročil ne le glede načrtov tem kočam in njih notranje razpredelbe, ampak tudi o prvotnih proračunih in končnih stroških pa o dobljenih tehničnih izkušnjah.

V obče se vidi, da dela vsako planinsko društvo, vsaka podružnica po svoji volji, ne oziraje se na izkušnje drugih. Večja društva imajo sicer stalne stavbinske odseke, ki se pa tudi ne drže povsem kakega stalnega načrta niti v glavnih rečeh; povsod seveda ne kaže delati koče po kakem normalnem načrtu, ker so razmere tako različne.

Moja razprava torej ne more biti niti dovolj temeljita, niti merodajna, a z ozirom na važnost tega predmeta si usojam na podstavi strokovne književnosti, kolikor mi je je bilo na razpolaganje, ter po pregledu nekaterih planinskih koč in nekoliko tudi po lastnih izkušnjah objaviti svoje opazke z namenom, da bi drugi zvedenejši popravili moje morda napačno mnenje. Tako lahko sestavimo sčasoma nekak stalen, rekel bi, idealen načrt našim planinskim kočam.

Pri planinskih stavbah razločujemo koče in zavetišča, ta pa velika in majhna. Planinske koče se stavijo vedno blizu vrha dotične planine, zavetišča pa, ki so navadno večja od koč, niže, na južni strani pobočja, v kaki dolinici, povsod tam, od koder je do bližnje gostilnice ali vasi najmanj 6 ur hoda. To so planinske gostilnice. Majhna zavetišča se napravljajo v bližini vrhov ter so pribežališča ob slabem vremenu, n. pr. Staničevo zavetišče na Triglavu. Na mnogo obiskovanih vrhovih stavijo zdaj planinske koče tako, da so ob enem zavetišča, ki nudijo hribolazcu čim več ugodnosti; zato so oskrbljene z jedjo in pijačo. V Švici so postavili kot zavetišča zasebni podjetniki hotele, v bližini vršacev pa stoje zelo enostavne koče, katere so postavili včasih vodniki na svoje stroške, kajti tamošnja planinska društva se pečajo bolj s književnostjo in reklamo. Tudi pri nas bi imeli napravo zavetišč prepustiti privatni spekulaciji, ako bi o taki brez malo izjem sploh mogli govoriti.

Ako torej natančno preudarimo v tem smislu namen koči in nje lego ter upoštevamo povprečno število obiskovalcev dotičnih vrhov, tedaj smo dobili že neko merilo, na katero se nam je ozirati pri snovanju načrta planinski koči. Zgradba kakor tudi nje notranja uredba mora biti preprosta, da se s primerno majhnimi stroški lahko postavi; seveda so stroški posebno odvisni od lege nad vegetacijsko mejo, zlasti pa od dobave in spravljanja gradiva na stavbišče. Planinska koča pa mora pri primeroma majhnih dimenzijah imeti za čim več turistov prostora, vrhu tega pa biti še ugodna ali priročna. To dosežemo, ako uporabimo vsaki najmanjši prostor za pohištvo, ležišče itd. ter uredimo vse tako, da je tudi dovolj prostora za gibanje. Zlasti je še pri načrtu paziti na to, da se koča, kadar je treba, lahko hitro in brez velikih stroškov povekša.

Ko smo lego koči določili, vemo tudi, iz katerega gradiva jo bode staviti, namreč ali leseno ali zidano kočo. Po gradivu se tudi ravna debelost sten. Pri kočah, zidanih z malto, bodi zid 50—55 cm debel, pri tako imenovanih suhih zidih pa najmanj 70 cm. Pri lesenih kočah zadostujejo stene debele od 13 cm više. Poudarjati pa je, da so lesene koče veliko toplejše in bolj suhe nego zidane. Lesene pa je mogoče le blizu vegetacijske meje postaviti, sicer je nošnja lesa pretežavna in predraga. Pri obilnih sredstvih se sicer lesena koča lahko postavi visoko nad zadnjo rastjo dreves.

Velike važnosti je notranja razpredelitev koče. V tem oziru imamo planinske koče z enim samim prostorom ali pa z dvema in več oddelki. Najenostavnejša je koča z enim prostorom n. pr. „Gornjegrajska in Mozirska koča", kateri bosta napravljeni po enem načrtu. Dolgost je 5 m, širokost 4 m, visokost 2∙5 m; podstrešje je 0∙5 m nad stropom vzvišeno, da je tudi prijetno bivališče. Ob daljši strani koče je pograd za 6 žimnic po 80 cm širokih. V kotu se 2 žimnici z zagrinjali na dveh straneh zavesita do stropa; to je oddelek za dame. Ob eni strani je 2 m dolga miza s klopmi, v nasprotnem kotu prosto stoječe ognjišče in skrinja za shrambo posode. Od znotraj je tudi vzhod na podstrešje. Med ognjiščem in mizo je še dovolj prostora v gibanje. V teh kočah imamo torej združeno: kuhinjo, jedilnico in spalnico, kajti potrebe, katerim naj planinska koča ustreza, so, da lahko kuhamo, kurimo, sedimo in spimo.

V večji meri je ta načrt zvršen tudi v Kocbekovi koči, samo da je prizidan še pastirski oddelek. Zato pa ima koča več prednosti. Pastir jo namreč lahko oskrbuje, snaži in nadzoruje, streže turistom in jim daje mleka. Ta oddelek je bil potreben tu zlasti še iz krajevnih ozirov.

Skoraj po enem načrtu sta napravljeni planinski koči z dvema oddelkoma, namreč: „Orožnova koča" na Črni Prsti in „Vodnikova koča" na Velem Polju. Pri teh je kuhinja z odprtini ognjiščem ločena od spalnice, ki je ob enem jedilnica. Taka razdelitev ima svoje dobre in slabe strani. Zagovorniki dobre strani trde, da se na ta način spalnica obvaruje dima, katerega napravlja odprto ognjišče. Tudi se iz spalnice ne vidi kuhanje, kar nekaterim ni všeč. Toda v takih kočah pogrešamo toploto, ki je zelo važna. Znano je, da v višinah kmalu po solnčnem zahodu nastane mraz, ki je proti jutru še toliko hujši. Bivanje v nekurjeni sobi postane lahko neznosno. [1]

Toplota je v planinski koči še zelo potrebna ob deževnih dneh, ali kadar dospe turist vanjo premrzel in premrl ali do kože premočen. Takrat je nujna potreba, da se koča hitro segreje, in da se obleka hitro posuši. Komur se je kaj takega primerilo, mi bode rad pritegnil. Vrhu tega nam je še vpoštevati, da se mora v visoko ležečih kočah zelo varčno ravnati s kurivom, katero je včasih po več ur daleč donašati; tedaj je pač skrbeti, da se z malim kurivom doseže potrebna toplota.

Naglo pa dajejo toploto le ščedilna ognjišča ali vzidana ali vsa iz železa. Taka ognjišča tudi navadno ne provzročujejo nadležnega dima, zlasti ako se cevi večkrat očedijo.[2] Ščedilno ognjišče pa cevi, izpeljane naravnost kvišku in potem v steno, hitro ogrejejo sobo, pa tudi več oddelkov, ako so ločeni le z debelimi deskami, in ako drže široka (1∙5—2 m) vrata, ki segajo do stropa, iz enega oddelka v druzega in se takrat odpro, kadar hočemo vso kočo segreti.

Več oddelkov bode imela »Triglavska koča", namreč: kuhinjo, obednico in spalnico v pritličju, spalnico za dame ter spalnico in prostor za vodnike pa v podstrešju. Železno, prosto stoječe ognjišče v kuhinji in železna peč v spalnici bodeta hitro greli vse prostore, ker bodo široka in visoka vrata med oddelki lahko odprta. Toplota od železne peči se lahko porabi za gretje zgornje spalnice, ako se cev napelje skozi strop v podstrešje in od tod v dimnik. V tej koči se bode torej toplota izkoriščala, kakor sem poprej razložil, in to je vse hvale vredno. Triglavska koča bode imela tudi drvarnico in stranišče ter zunaj tri ožgana korita za nabiranje vode, torej vse, kar zahtevamo od dobro urejene planinske koče. Spalnica bode imela poseben izhod.

Pri vsaki koči naj se napravi tudi majhna klet za shrambo vina in piva: zato zadostuje štirioglat zaboj, ki se vdela pod podom ter pokriva s pokrovom, kateri se odpira na kvišku. Na krajih, kjer rada strela bije, naj se postavijo tudi strelovodi; včasih nam strelovod nadomestuje lahko blizu koče stoječe drevo. O konstrukciji strehe pač ni treba posebej govoriti, ker je to itak znano vsacemu tesarju. Pri vezanju posameznih brun je gledati le na to, da ne motijo in ovirajo navpično stoječa ali poševna bruna notranje razdelitve. Iz zdravstvenih ozirov se zahteva, da imej 1 oseba 10 m3 prostora pri 4 m2 poda. Ako je pograd v koči namenjen za 6 oseb, tedaj mora soba biti najmanj 60m 3 prostorna, pod pa 24 m2 velik. Toliko v obče o napravi načrtov za planinske koče. Posamezna merila, notranjo uredbo in razpostavljenje pohištva bo razvideti z obrisov koč ,.SIov. plan. društva", kateri bodo pridejani prihodnji številki „Plan. Vestnika".

Končno bi še izrazil željo, tla bi se v bodoče objavljali vsi načrti novih koč, ako se razlikujejo od že stoječih, zlasti pa podrobni računi z drugimi opazkami o tehničnih težkočah pri zgradbi. Tako dobimo kritičnega gradiva, ki se lahko porabi pri stavbi novih planinskih koč.

  1. Na Dobraču sva si s prijateljem meseca julija l. l. v spalnici naložila vsaki po 6 odej, da naju ni zeblo, dasi nisva ravno iz vročega kraja doma. Kako se je godilo „piparjem" v Marije Terezije koči na Triglavu, ki ima isti nedostatek, beri „Plan. Vestnik" 1. 1895., štev. 4.
  2. Kjer se kuri s pritlikovino, postanejo cevi kmalu sajaste in zadimijo prostore.