»Planinskih piparjev« izlet na Triglav, dne 8. in 9. septembra 1894. l.
| »Planinskih piparjev« izlet na Triglav, dne 8. in 9. septembra 1894. l. Josip Hauptman |
Spisal J. Hauptman, nadpipar.
| |||||||||||||
»Planinski piparji« se imanuje šestorica članov »Slov. plan. društva«. To ime so si nadeli, ker so planinci in ker vedno s seboj nosijo pipe; obvezani so celo proti globi, tudi javno nastopati s pipo. Pipar tudi ne sme nikdar biti brez tobaka in užigalic, ker sicer ga zadene globa. Pozdravljajo se med seboj z »gorà«; drug pozdrav ali odzdrav se kaznuje. Brez dovoljenja druzih »piparjev« ne sme »piparja« nikdar mankati pri izletih, zabavnih večerih in predavanjih »Slov. plan. društva«. Dalje mora vsak »pipar« sleharno nedeljo in praznik napraviti izlet; ako izleti samo popoldne, mora zjutraj do določene ure priti na Rožnik, inače zapade globi; a tudi zadnji na Rožnik došli »pipar« se mora pokoriti z globo, ker je vstal prepozno in došel zadnji. Vreme in zima »piparja« ne smeta ovirati. Iz takih in enakih pregreškov nabrani denar služi »planinskim piparjem« v dosego njih glavnega namena, namreč: skupno napraviti vsako leto več manjših in eden velik izlet – seveda le na planine.
Ti »planinski piparji« so sklenili svoj veliki skupni izlet leta 1894. napraviti dne 8. in 9. septembra na Triglav. Ukrenili pa so tako:
»Piparji« se odpeljejo dne 7. septembra o polnoči z vlakom iz Ljubljane v Lesce, odtod pa na vozeh v Bohinjsko Bistrico: po zajutrku v Bistrici se popeljejo dalje do Starih Fužin, si poiščejo vodnika Antona Šesta ter najamejo razen njega še enega nosača, kajti šest »planinskih piparjev« potrebuje za dva dni lepo množino jedil in precej pijače; z vodnikom in nosačem je odriniti okoli 7. ure iz Starih Fužin črez Velo Polje do Marije Terezije koče, v kateri naj se prenoči in drugi dan odide na Triglav in odtod v Mojstrano. — To je bil glavni načrt izletu, seveda ob ugodnem vremenu.
Pisali so tedaj vozniku v Lesce, naj pripravi vozove za vožnjo iz Lesec v Bohinj, naročili v Bohinji zajutrk in pisali vodniku Antonu Šestu, naj jih pričakuje, da jih bode vodil na Triglav.
Proti poldvanajsti uri v tihi noči dne 7. septembra so se čuli neznani glasovi in videle čudne podobe, premikajoče se po mirni Dunajski cesti. Odkod to čudno žvižganje in praskanje? Veliki žreblji na težkih gorskih črevljih praskajo ob trda tla hodnikova, in okovi gorskih palic izvajajo čudne glasove, da si mimo gredoči ljudje zatiskajo ušesa. Šestorica »planinskih piparjev« v kratkih hlačah, z golenicami, z okovanimi čreviji, gorskimi palicami, cepini, čutarami, z nahrbtniki, za klobuki pa »pera«, se pomika tako glasno v kavarno »Evropo«. Tam popijejo črno kavo ter odidejo na kolodvor. Še nekaj trenotkov hudega vrišča, in že sede po dolgem in širokem v vagonu. Vse potihne, a le za hip. »Fertig« je zakričal zunaj sprevodnik, »piparji« pa so skočili raz klopi, kakor da bi jih bila pičila čebela. Sveta jeza je izpreletela njih narodna srca, in srdito so se spogledali s prevodnikom, ko je prišel v kupe.
»Karten, meine Herren!« Da bi ga strela! Čim glasneje in glasneje je ponavljal »Karten«, tem bolj krčevito so stiskali preplašeni »piparji« vozne listke v rokah. Slednjič se je vender razjasnilo v temnooblačni glavi sprevodnikovi: hudomušno seje namuzal in z lepo donečim glasom izbleknil silno težavne besede: »Gospodje, prosim vozne listke.« Seveda jih je dobil takoj, obložene s finimi smodkami. Sedaj so se »piparji« pomirili in zapeli: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo.« Grozno tožna pesen. —
Ob 2 ¾ zjutraj so izstopili v Lescah, da bi posedli na vozove, pa jih ni bilo. Nič ne dene, so rekli potrpežljivi »piparji« ter so šli v vas in budili kmete, da jim priskrbi vozove. Predno so opravili vozniki konje, priredili vozove in zapregli, je minilo 1 uro. Proti 8. uri zjutraj so se odpeljali »piparji« na dveh vozeh iz Lesec mimo Bleda proti Bohinju.
Mraz je bilo, da so »piparjem« zobje ropotali v ustih, kakor žreblji gorskih črevljev po mestnem hodniku.
Dospevši v Bohinjsko Belo, so čutili, da si je potreba s kuhanim vinom ogreti zmrzle ude. Vzbudili so sladko spečo gospodinjo, a ona ni bila tako hitro pripravljena odpreti nočnim gostom; a kdor trka, njemu odpro, in kdor tako silno trka, kakor »piparji«, njemu odpre vsak, komur je le količkaj do tega, da prihajajo gostje skozi vrata, a ne skozi okna v hišo. Poživili so se ter se odpeljali v Bohinjsko Bistrico.
Pred Bistrico so ostrmeli »piparji« in se čudili, odkod so Bohinjci o prihodu »piparjev« zvedeli, kajti domišljevali so si, da so slavoloki postavljeni njim na čast; a kmalu so se prepričali iz napisov na slavolokih, da je vse to namenjeno le prevzvišenemu knezoškofu, ki je prišel birmat. Ker se pa eden »pipar« piše Škof, so mu tovariši hudomušno nagajali celi dan.
Zelo premraženi so dospeli proti 7. uri v Bistrico k županu, gostoljubnemu možu. Ta je »piparjem«, ki so mu itak dobro znani, takoj hitro postregel z dobrim zajutrkom, dasi ni prejel poslanega mu naročila. Tu so si naložili nahrbtnike z vsemi potrebnimi rečmi: s surovim in prekajenim mesom, sirom, kruhom, jajci, zabelo, krompirjem i. t. d.
Treba se je bilo podvizati za odhod. »Piparji, na voz!« »Fertik« je zaklical hudomušni »pipar«, a slabo se mu jo godilo. Deset piparskih pesti je na mah udrihnilo po zlobnežu. Voznik je pognal proti Bohinjskemu jezeru, od tam pa proti Starim Fužinam. Na mostu pri jezeru so se ustavili »piparji« ter se divili krasnemu pogledu.
Proti 9. uri dospevši v Stare Fužine, so poiskali tu vodnika Antona Šesta. Tudi Šest ni prejel o pravem času pisma »piparjev«. Majal je z glavo, naposled pa dejal: »Le idimo! Malo oblačno bode, pa to nič ne škoduje, vsaj ne bode toliko vročine. Pojdite malo v gostilnico, jaz se pa grem preobleč, želodec potalažit in pripravit »kešt« za dva dni.
»Kešt«, kaj je to? Dolgo so ugibali »piparji«, in ker imajo bistre glavice, so jo pogodili: »kešt« je nemški die Kost. Po desetih si nalože »piparji« najpotrebnejše stvari v žepe in malhe, druge reči pa denejo nosaču v koš in odrinejo po dolini pod »Spodnjo Frtačo«. Celo uro vodi pot skoraj popolnoma po ravnini. Solnce je lepo sijalo, le sem in tja se je skrilo za neznatne oblačke. Hodili so »piparji« med zelenimi travniki, poleg bistrih potokov in mimo belih vasi. Vse je bilo tako divno in krasno, da so od veselja pevali in vriskali. Še celo vodnik in nosač sta se ogrela in pripevala z enako radostjo. Dobro so stopali. Vreme je bilo za hojo dokaj ugodno, posebno ker je sem ter tja popihal rahel vetrček. Kmalu je prihajala pot strmejša in strmejša, vijoč se med silnim skalovjem. Drug za drugim so stopali »piparji« pred vodnikom in črez dobro uro so dospeli na prvo planino, imenovano »Spodnja Frtača«. Pri nekem studencu so odložili palice ter se kepali, ker bilo je štiri prste na debelo snega.
Nadaljevali so potem hojo proti Velemu Polju. Vetrček je pihljal bolj pogostoma in močneje, oblačilo se je čedalje bolj, in kmalu je popolnoma izginilo ljubo solne«. Vetrček je postal veter in sem ter tja podoben viharju. Nekoliko v stran od Velega Polja so plezali »piparji« po skalah, da si nabero nekatere pečnice, seveda odzorele in že rumene. Počasi korakajo dalje po krasni planini Velopoljski in poželjivo pogledujejo na velikane, ki so se začeli skrivati za oblake. Veter postaja silnejši, in v višini se čuje žvižganje silovitega viharja.
»Piparji« postajajo mirni in resni, le malo govoreč.
Čim dalje hodijo, tem več gaze snega. Mraz je, pa le dalje, da se ugrejejo udje. Okolo štirih se pomikajo proti zadnjemu sedlu črez greben pod velikim Triglavom. Strašno začenja pihati: veter postaja silovitejši, tako da postane vihar, orkan. Od daleč se čuje tuljenju enak vrišč nevihte, katera se vedno bolj bliža in slednjič zajame tudi »piparje«. Silni vihar pometa sneg raz vrhunce, noseč ga kakor oblake po zraku, ter ga naposled vrže med »piparje«. »Piparje« zebe hudo; sukenj si ne morejo zapeti, ker imajo otrple prste; na prsi naleteli sneg se stopi, a kmalu zmrzne na njih v ledene kroglice, da je hribolaska srajca podobna oklepu. Vihar se zapodi včasih s toliko silo, da »piparji« cepajo v sneg. Napeti je bilo treba vse moči, da je bilo mogoče nadaljevati pot. Proti silnemu viharju ni bilo nikacega zavetja. Da se nekoliko ožive, so segli »piparji« po žgani pijači, a to je le škodilo; niti najmanje jih ni ogrelo, ampak otrplost se je le pohujšala. Mirno se posvetovati niti mogoče ni bilo, ker je nametaval vihar cele oblake snega »piparjem« v obraz in život. Drug drugega so osrčevali, in ko jim je vrli vodnik Anton Šest zatrjeval, da črez nekaj minut dospejo do planinske koče Marije Terezije, so napeli vse moči ter srčno a počasi korakali dalje. Glazili pa so sneg skoraj do kolena. Tako so se borili s silnim elementom dobro poldrugo uro. Koče niso prej zagledali, dokler niso stali pred njo (2404 m). Tiho a srčno so se radovali, ko so stali pred nje durmi ob 7. uri zvečer. A kako vanjo, vrata so zametana do vrha s snegom! S cepinom, s palicami, z nogami in z rokami so odstranili toliko snega, da so s silo odprli zamrzla vrata.
Molče so zanetili na ognjišči in v peči ogenj, urno skuhali čaj in čokolado, použili, odložili samo črevlje in klobuke, legli na žimnice ter se odeli s štirimi odejami. Bilo je osem. Hipoma so zaspali, tresoč se po vsem životu. Silni vihar, ki je razsajal celo noč in skoraj zibal kočo, je vzbudil »piparje« o polnoči. Navzlic kurjavi, obili odeji in vročemu čaju jih je zeblo tako, da so škripali z zobmi ter si trgali iz las ledene kroglice. Polagama so se po polnoči ogreli in zopet trdno zaspali, kakor doma v varnem zavetju.
Vodnik in nosač sta skrbno kurila celo noč v peči in na ognjišču, ali navzlic temu je bilo samo 3° gorkote v koči, ko so se prebudili »piparji«" dne 9. septembra zjutraj ob 7. uri, primerno spočiti.
Vihar je še silno rjul, sneg zametaval, da je bilo joj. »Piparji« so se pomenili ter sklenili, da boljšega vremena ne kaže čakati, ker sneg lahko tako zelo zapade, da bi sploh ne bilo mogoče doli priti. Tudi bi popolnoma pošla hrana v dveh dneh, torej treba vsekakor ob tem vremenu navzdol, in sicer v Krmo in odtod na Mojstrano; kajti Krma je ozka dolina, po celi dolžini na obeh straneh zaprta z velikanskimi vrhovi, torej zavarovana proti viharju, in do nje ni dalje ko poldrugo uro.
Skuhali so si po tem dogovoru kave, čaja, potem lepo množino golaža in nekaj litrov vina. Ko so použili vse to, so se čutili toliko močni, da bi se mogli dobro uro boriti s silnim viharjem. Privezali so si klobuke na glave, na roke nataknili nogavice, ker rokavic niso imeli, vzeli slovo od koče in od Triglava, do katerega je od koče komaj 1 uro hoda, in srčno odšli. Rilo je že 10 ¼. Na Triglav iti pri tem vremenu, tedaj še misliti ni bilo.
Pot je bila težavna, ker je zelo strma in pelje po skalnatih robovih in grapah; sneg je ležal sem ter tja tudi po 1 meter na debelo. Krčevito so držali »piparji« v rokah gorske palice, ob katere so se opirali, ter čudovito hitro so koračili navzdol. Mnogokrat so se morali z rokami prijemati ob skale ali segati v sneg. Vihar je ponehal, in prej, nego so mislili, so dospeli v Krmo, kjer so bili v zavetji in kjer ni bilo skoro nič snega.
V razpali in zapuščeni pastirski koči so ustavili hitri korak, spravili ostanke iz svojih malh v želodec in izpraznili steklenice. In šele tukaj, ko so se popolnoma čutili varni, se jim je odvezal jezik. Veselo so odrinili naprej po Krmi proti Mojstrani.
Med potjo so se spominjali pesni, katero so, iz Ljubljane po železnici vozeč se, peli: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo«. Skoraj bi se bile uresničile tožne besede.
O poldveh popoldne so dospeli v Mojstrano, zvrnili par kozarcev vina, šli na Dovje na vlak ter se odpeljali ob 5 ¾ v Ljubljano, srečni in veseli, da so še živi in zdravi.