O modnih podobah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Po novi metodi O modnih podobah
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Neparlamentarni izrazi
Spisano: 1. februarja 1925
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Razočaran sem!

Drugače ne bi bila napačna ženska moda. Gledam modne liste in so mi jako všeč. Naslikane so ženske in imajo tako majhna usta, skoraj ni vredno, da bi človek o njih govoril. Niso večja kakor pika! Ne vem, ali se da s temi usti sploh kaj jesti ali nič. Svinjskega plečeta gotovo ne ali puranovega bedra ali kranjske klobase. Kvečjemu kako pijačo bi mogla srebati ta usta skozi slamico. To je jako idealno! Pa je hkratu socialno, kajti je sedaj tudi neimovitejšim krogom omogočeno si omisliti zakonsko družico. Mislim, da zakonska družica ne more povzročati posebnih stroškov, če nič ne jé.

In kako lepo sloke so dame na modnih podobah — seveda so, ko nimajo ust in ne jedó! Tako se mi zdi: če stopijo na solnce, ne narede nič sence. Obleke jim ni treba dosti za tistih par koščic, obleka ne more stati bogve koliko.

Odkrito povedano, meni ta damska moda jako ugaja. Ušes tudi nič nimajo in si lahko pri umivanju precej prihranijo mila. Nosu je komaj za rosno kapljico in potem spred nič in vzad nič, samo plemenita linija — mislim: za tako damo gospod Bog še celega rebra ne bi potreboval Adamovega, nego bi mu čezinčez zadostoval kak majhen hrustanec.

Jako srčkane so! Oči se jim sploh ne vidijo izpod klobuka, stoje pa modne dame naslikane vedno na desni nogi, levo imajo malo upognjeno, le s prsti se jim dotika tal, kakor da so pripravljene vsak hip kreniti odtod in se podati v kino ali bar ali kamorkoli.

Vsak hip biti pripravljen je neizmerne vrednosti v človeškem življenju. Moja žena je dober tovariš, toda vsak hip ni pripravljena, ampak mora vsakikrat še kaj obleči in trdi, da ji lasje vise kakor kisla repa, in je treba klešče dati v žerjavico in to in ono.

To je jako nepovoljno! Lahko bi imel strica v Ameriki, pa bi stric iz Amerike prišel in dejal: »Pojdimo sem, pojdimo tja, denarja kakor toče!« pa bi žena ne bila pripravljena in bi se stric skesal in bi lahko zamudila bogve kaj!

Tudi drugače moram reči, da žena ni čisto taka, rad bi pa, da bi bila, kajti jo čislam, in sem dejal: »Žena, v listih se beró o modi jako vznesene in prepričljive besede in so tudi podobe take in je priporočen modni salon »Majmun«. Pojdi tja, naj ti naredé, kar je potrebno, da nam domače ognjišče ne bo brez idealov in lepote in plemenite linije in kratkomalo brez ugodnejših življenjskih pogojev!«

Moja žena je pristopna pametni besedi in je tako storila. Šla je v modni salon »Majmun« in sem bil jako zadovoljen z njo, kakršne blagodoneče vesti je prinašala domov, in so bile strune mojega pričakovanja jako napete.

Ni trajalo dolgo, pa se je modni salon oglasil z obleko in računom. Žena si je obleko ovila okoli života in se je pokazala in je pokazala tudi račun, pa nisem bil vesel ne tega ne onega.

Bil sem razočaran.

Rekel sem: »Razočaran sem! To ni tisto, kar je na modnih slikah. To niso ideali in lepota pri domačem ognjišču in kratkomalo življenjski pogoji, nikakor niso! Modni salon se kruto moti, ako misli, da mislim, da so! Pojdiva tja!«

Šla sva in je bil modni salon doma. Bil je zelo začuden, o! — in da je kostum zasnovan in izvršen natančno po izbranem kroju — o! — in da gospodje nimajo pravih oči za tako stvar.

»Modni salon,« sem rekel, »nobene besede več, nobenega o! Naj govore dejstva! Tukaj je slika, tukaj je dama! Na sliki ima dama usta, niso večja, kakor bi bila vizitka, ki jo muha pusti za sabo. Kje so tista usta, he? Modni salon, za ta usta mi odgovarjate pred posvetno pravico in pred večno! Jamčite mi za ta usta z vsem svojim pokretnim in nepokretnim premoženjem. Ne dovolj temu — kje je tisti nosek — komaj za rosno kapljico bi bil, da se utrne z njega, he? Kje so tista ušesa in tiste oči, ki jih sploh ni, he? In prelestni spred nič in zad nič in plemenita linija? Vprašam, kje je tista linija in kakšen je vaš linir, ako ga sploh imate? Vaše tvrdke nikakor ne morem pohvaliti. V naročnikih vzbujate nade, ki jih niste kos uresničiti. In prosim: ali stoji ta dama, ki je tako rekoč moja zakonska družica, na eni nogi, kakor stojé dame na podobah, ali pa stoji tako, kakor da sta ji še dve premalo, he?«

Moji ženi včasi nedostaje potrebne resnosti, kar je stvari v veliko kvar.

Modni salon je bil poražen. Od samih o! ni znal naprej, ponujale so se mu solze in je bil položaj precej zadovoljiv.

Toda — kakor rečeno — žena je vse pokvarila. Njeno lice ta hip ni razodevalo one mere resnosti, ki so jo zahtevale okolnosti.

Pa jo je modni salon pogledal in videl in je zopet našel sapo. »O,« je dejal, oziroma dejala, kajti je ta modni salon ženskega spola, »kako mi je žal! Gospod se niste obrnili na pravi naslov. V našem modnem salonu je bil naročen zgolj kostum — izvolite pogledati račun! Kostum je tukaj, točno po naročilu! Kje ste drugo naročili milostivi — usta in nosek in spred in vzad, o! — ne vem. V našem salonu ne! Jako mi je žal! Klanjam se!«

Razočaran sem.

Ko stvar premišljujem bolj natanko, ne rečem, da modni salon ni imel prav kolikor toliko. Toda bi moralo biti pri modnih slikah jasno povedano. Povedano bi moralo biti, da so obleke obleke, dame pa dame. Pa vidi kdo na modni sliki damo in mu je všeč obleka in kupi obleko, mesto da bi kupil damo.

Jako sem razočaran!

(Jutro, 1. februarja 1925)