O mali vili

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O jezerskem zelenjačku O mali vili
Rok Poles
O srečni kozi
Spisano: Pretipkno iz O mali vili 2004, Urška Drev.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Rada splezam že zarana
K ustju starega vulkana,
Tiho, da se ne zbudi,
Gledat, ali pridno spi.
Rada tudi smuknem v gozd
Plesat na vilinji most
Vrh apnenčeve pečine
V soju bele mesečine.
Vila s prvo zoro vstaja,
Da po sveži rosi raja,
Saj ko beli dan zasije,
Zlato sonce roso spije.
V beli peči črna jama,
V njej za mizo zeham sama.
V rosi sem že odplesala,
Zdaj bi pa spet malo spala.
Péd nad zemljo bosih nog,
Ti zapri vilinski krog!
Dva nazaj, deset naprej,
Naj se suče divji rej!
Dvignite se zlate kite,
Urno v zrak se zavrtite,
Čas je, čas, semena – vzklijte!
Vila je zelo igriva,
rada skače in se skriva.
Včasih skrije se med brajde,
Da se sama več ne najde,
Tistikrat zapre oči,
Trosi solze in ihti:
»Jaz sem tu, kje si pa ti?«
Ker je vila rada lepa,
Hitro misli in ukrepa:
Po obrazu in rokah
Si napudra cvetni prah,
Sveža redeča borovnica
Barva ustnice in lica.
Njeni sestri pa – strahota –
Španska vas je vsa lepota,
Že od daleč ji kriči:
»Brž k potoku, pa se umij!«
Prva vila nasmehlja se,
Sneg skopni in trava zrase.
Druga dvigne drobno dlan,
Popje pribrsti na plan.
Tretja trikrat zavrti se,
Zabučijo temne tise
In že nežni dih pomladi
Zbuja cvetje na livadi.
Žulj prišel je gostovat
Na moj drobceni podplat.
Ker sem čisto prava vila,
Ga bom v nič zagovorila.
Malo s srpom pomahljam,
Brundajoče žlobudram.
Ni več žulja? Zdaj sta dva!
Nekaj sem zašuštrala …
Mala hiša sama rase,
Sama gre čez gozdne jase,
Narejena je brez ógla,
Tudi vrata so okrogla,
Dimnika in oken ni;
Kakšen škrat le v njej živi?
Sejem bob, drozg mi pomaga,
Dirkava kot divja jaga:
Preko gričev in čez plan
Širom bob je posejan.
Drozg ga nosi, vila trosi,
Kradejo ga trije kosi.
Ves bob sva že raztrosíla,
Njivico sva pa zgrešila …
Če je sila, čara vila
Najbolj nujna popravila:
Polžku dlako, da ga greje,
Sedem nog, da gre hitreje,
Drugo hiško za v planine,
Fluorescentno barvo sline,
Polžek pa grozi z rožiči:
»Naj bo vse, kot prej – pri priči!«
Nam, vilam, nikdar ni dolgčas:
K največji pride mlinar v vas,
Sredinska gre na žetev v vas,
Najmanjša – jaz – sem pa pri vas,
Skupaj nam je krajši čas.
Haljica mi razodeva,
Kaj sem jedla preko dneva:
Bobov štrukej, bobov zrezek,
Bobov zvitek in narezek,
Boba sita sem zares,
Da mi gleda iz ušes!
Ah, pa kaj, vseeno bi
Bobov žlikrof … ali tri!
Ko gre sonce spat v planine,
Smukne vila iz votline,
Sede na kamnito pručko,
Sveti z regratovo lučko,
K njej pa letajo kresnice,
Da izmenjajo novice.



Vile ali žal žene, tudi žalik žene. Redka in ogrožena vrsta živih bitij. Jedo najraje bob, zato tudi kmetom svetujejo, kdaj naj ga sejejo. Kopajo se v studencu pod Vilinjo pečjo, zato voda iz njega zdravi vid. Plešejo po Vilinji peči. Pomagale so hrabrim vitezom v boju proti Turkom: skrile so jih. Strižejo in oblačijo se po vilinji modi: dolge kite, dolge bele halje. Ne vemo, kako se razmnožujejo in kako dolgo živijo – vemo le, da zelo zelo dolgo. Ne marajo hrupa. Ne marajo pljuvanja v slani. Znajo čarati. V Šaleški dolini prebivajo v skalnih jamah v okolici Šentflorjana, v Skornskih pečeh, v Babji jami na Kozjaku, v prepadu pod gradom Ekenštajn – tudi drugod, a ne vemo zagotovo.