O jezerskem zelenjačku
| ← O malem mastodontu | O jezerskem zelenjačku Rok Poles |
O mali vili → |
| |||||||||
MI
[uredi]
Moja mama, gorska vila,
Se je z atom poročila
V vrtu, polnem vodnih rož,
Kjer je on povodni mož.
Škratom sta zgraditi dala
Grad iz stekla in kristala,
Naročila pa obenem
Na ekspres pri štorklji – mene.
JUTRO
[uredi]
Sonce zjutraj v dno zaliva
Naš gradič z lučjo zaliva.
Zlati žarki kit orehi
Pocingljavajo po strehi:
Najdejo me v mehki vati
In če nočem urno vstati,
Me ne nehajo žgečkati
Po trebuščku in podplatih.
KAJ RAD
[uredi]
Rad se skrivam v račji zeli
V toplem vrelcu kraj globeli.
Tam se s črnim muljem mažem
Po telesu križemkražem.
V školjko se pogledam: »Ah,
Kdo je ta zamorski strah?«
Urno umijem si obraz,
Spodaj – k sreči – sem še jaz.
VIRTUOZ
[uredi]
Vsake tóliko me prime,
Da igram in skladam rime.
Rime so res bolj za silo,
Jih je pa zato obilo;
Tudi bobnam ne najbolje,
A imam veliko volje.
Mama si na tiste dni
Ušesa z glino zamaši.
IZŠTEVANKA
[uredi]
Ena riba, ena žaba,
Ni mi dobra koleraba.
Ena riba, žabi dve,
Tudi kruh mi v slast ne gre.
Ena riba, žabe tri,
Še kompot mi ne diši.
Jaz in štiri žabe mlade
Rastemo od čokolade.
ŠOPEK
[uredi]
Greda lokvanjev izgine
In trstičje iz plitvine,
Munca belobrade glave,
Šaš, kalužnice in trave,
Vejice s storži jelše,
Od perunike bom del še
Blatnikov rumeni cvet:
Šopek mami je nared.
MAMA ZDRAVI
[uredi]
Prah brezzobkine lupine –
Naj vročina urno mine!
Črno olje belouške –
Stran, podplutbice in buške!
Zrno travice stoklase –
Ranica naj se zarase!
Tristopet jezèrskih krav –
Ljubi žabček, si že zdrav!
ZIMA
[uredi]
Jezero je na debelo
Čezinčez zaledenelo.
Skozi ušesa cviiiili led,
Spet in spet se trese svet,
Vmes pa vriska: »Juhuhu,
Skrij se, če si kdo še tu!« -
Glas pristane sredi trsa …
Mastodont res strastno drsa …
JEZERO
[uredi]
Jezero se v svet preliva
Preko strmega zaliva,
Kjer – PENK! – počil je nekoč
Trdni hribovski obroč,
Kjer pozoj, tam kravljajoč
Najmanj stodeset na uro,
Je obvozil vodno kuro,
Pa ga je – preljuba Tinka! –
Vrglo v skalo iz ovinka.
POZOJ
[uredi]
Jezero izvira v jami
Hudi luknji med gorami,
Kjer na hudourni dan
Pridrvi pozój na plan.
V jezeru se brž okopa
In razgiba ude, ko pa
Sonce prepodi oblake,
Morajo pozojske spake
Spet studence varovati
Za podzemeljskimi vrati.
POMLAD
[uredi]
Žaba mrest odlaga v ločje;
Ah, frnikul za naročje!
Vzel bi le najmanjše tri,
Pa mi žaba ne pusti:
»Daj nazaj, falot! Takoj!
Naj te potaca pozoj!
Jajček še ni star en dan,
Staknil bo pretres možgan!«
STRAH
[uredi]
Straha me je strašno strah,
Najbolj v rokah in nogáh.
Je pa ena mala zmeda,
Ker ne vem, kako izgleda.
Brž ko ga bom prepoznal,
Se ga bom še huje bal.
Če mi pa pošepne: »BU!«,
Ga polulam od strahu.
KDO SEM
[uredi]
Jaz sem mali zelenjak,
Spretno hodim kakor rak,
Zvijam se bolj kot jegulja,
Raka zbezam izpod mulja,
Sam obvladam čofotanje,
Ko pa pride čas za spanje,
V vato mehkih alg navpik
Strmoglavim kot prodník.
Jezerski zelenjaček je mladič povodnega moža, ki je že od davno prebival v jezeru v Šaleški dolini. Na dnu jezera je imel steklen grad. Če je bil slabe volje, je potegnil v vodnjak kravo ali konja, včasih pa je izmaknil tudi skodelico mleka na obrežnih kmetijah. Ker so pastirji preglasno pokali z biči, se je povodni mož z družino odselil. Manjše jezero si je z vrha Kozjaka znosil na Pohorje, veliko jezero pa mu je odteklo skozi sotesko Penk iz Šaleške v Savinjsko dolino. Ker so zaradi rudarjenja nastala v Šaleški dolini tri nova jezera, razgrajaških pastirjev pa ni več, se je povodni mož z družino vrnil.