O basni
| ← Vasoválec | O basni (Pesni) Fran Serafin Cimperman |
Predgovor (Cimperman) → |
| |||||||
1. Pomèn in izvír basni[uredi]
Basen je eden naj lépših umotvórov didàktične ali pripovédno-naúčne poezíje, katére namèn nij le podučeváti, temvèč, kakor umetníje sploh, povzdigováti in blažíti sercé in ožívljati domišljíjo. Kratka in priprósta povést, v katéri stvarí, ki samé ob sêbi ne znajo mísliti in govoríti, misléče govoré in délajo, da nam kaže kak nrávni náuk ali nam stavi pred óči káko pravílo iz vsakdánjega življênja, se imenúje basen. Beséda basen sama na sêbi poménja to, kar v latínskem fabula, (id, quod fatur), namreč to, kar se basnúje ali pripovedúje. Basen je óno séme, ki požêne lépo kál prosvéte v neizobráženem národu, ker v njì vídi človek, kákov je in kákov bi móral biti. Basen je takó rekóč zercálo, v katérem vidi posamesni človek kakor vès národ sámega sêbe, ter vse svoje slabósti in naopáke, kar pa mu ravno pomóre, da se jih lèhko omíje. Tudi je eden naj starejših umotvórov, kajti nahaja se žé pri národih pervih časov.
Navádno se basen imenúje Ezopova, pa ne, kakor bi jo bil iznášel Ezop; nahaja se žé mnogo prej na Jutrovem, in celó pri Gerkih pred Ezopom pri Hezíjodu, Arhílohu, Stezíhoru, ampak le, ker je bil Ezop, ki je svoje basni pri nekatêrih resníčnih povódih in prigódkih naj berž le ustméno pripovedovàl, v klásični stari dôbi izglèd vsèm basnikom.
Izvír basni se ne móre nikákor pripisováti enemu národu, še menje pa enemu posamesnemu pésniku. Basen je perva otróčja, morálno izobraževálna poezíja vsega človeštva, ker najdemo jo pri vsèh le nekaj omíkanih národih, takó pri Indih, Perzih i. d. in povsódi, kjér se je ožívljal pésniški duh in izbújal úm, zavedajóč se nrávnosti.
2. Kákov naj bo náuk basni[uredi]
Vsaka basen móra iméti dvé rečí: náuk in dogódek ali dejánje, v katérem se náuk pojasnúje. Náuk je tedaj snòv, katéro pésnik rabi, in glavni namèn basni; za-tó je tudi basen naúčna pésen. Dogódek ali dejánje je obléka, v katéri se náuk jasno pred óči stavi, in ravno ta obléka stvorí, da je basen pésen. Človek naj se v estetično-dovèršeni obléki vidi sámega sêbe, vse svoje pomankljívosti in naopáke, za-tó naj bo obléka v basni táka, da gléda v načertanem značaji svojo podóbo. Obléka v basni naj le zakríva človeka krílom pésništva, da-si je v resníci sám, ki takó misli in dela (mutato nomine de te fabula narratur). Da je basen pésen, móra določeváti estetičen občútek, katéri je različen. Lèhko je ta veličásten, visòk ali šaljív, sméšen, lehkò je résen ali pripróst, satíričen i. t. d. Da bo vès vplív na človeškega duhá tákov, kakor se nameráva, si bo pésnik tudi izvôlil potrébne estetične povóde.
Náuk basni móra obsézati resníco, katéra sama brezi vsèga dokazka in dólzega premišljevánja stopi pred óči. Morálne ali nrávne resníce so naj pripravnejše, ker oné v obče veljájo in se naj lagljeje predstávljajo; k tému pa tudi lèhko služi kaka resníca ali pravilo iz vsakdánjega življênja za poseben položáj človeškega živôta. Náuk le ne smé biti prenavaden, ali vsakdanji. Pomenljívši in lépši ko je náuk, zanimívša je basen. Ali gola izpoznána resníca ne pristuje basni. Pogosto pa nam náuk tudi odprè poglèd v svètno urédbo, katéra se takó dobro kaže v živálskem in rastlínskem stvarjênji kakor v človeškem življênji. Náuk imá lèhko svoje mésto v začetku ali konci basni; boljše je zadnje, ker se doséže s tém večja pazljívost; časi ga tudi kar narávnost kaka delajóča osóba izgovárja; ali pa lèhko čisto izostáne, ako je tudi misliti nenavajenemu bralcu od sêbe jasen in razumljív.
3. Kákova naj bo obléka basni[uredi]
Obléka basni iz natvórnega življênja vzéta, katéra náuk predstavlja, je izmíšljen dogódek, v širjem poménu beséde, iz živóče ali neživóče priróde, katéri basnik dá človeški mísliti in delati, da se človek v ónej obléki sámega sêbe izpozná. Tému dogódku pa móra pésnik podelíti posamesnost ali individualnost in resníčnost, ker, če bi dogódek predstávljal le mogòč dogódek, bil bi tá le primér ali prilika. S tém, da je dogódek dejánsk ali istinit, se tudi toliko bolj prepriča ob účni resníci.
4. Delajóče osóbe v basni[uredi]
Bitija, ki se jemljó iz narávnega življênja, pa mórajo vsikdar kaj človeku podóbnega iméti; zató je basniku naj boljše in naj pripravnejše živálstvo, ker óno se žé po svojem natvórnem nagónu bliža človeku, in se v njêm nahajajo tudi vse človeške lastnósti. Ako se govorí o lévu, tekój vémo, da poménja pogúm, o lisíci, da predstávlja zvijáčnost, o vólku, da predočúje lákomnost, o zajci, da zastópa plašljívost i. t. d. Ko bi pésnik človeške osóbe v basni predstávljal, nemogóče bi mu bilo takó natánko vsak značáj narísati, mej tém ko so značaji in razmére v živálskem življênji naj vèč žé dolóčeni in znani, in ker so ti nepromenljívi in vedno isti; priróda se ne promínja. Vsak človek dela v vsaki okólnosti drugače; nij takó pri brezúmnih stvaréh. Volk je kakor vsi volcjé, lisíca kakor vse lisíce, ôreh kakor vsi oréhi. Naj rajše vendar se jemljó v basen naj bolj znane živáli in sicer za-tó, ker nij tréba druzega povédati, kot imé, pa je narísan vès značáj. Tudi se človek, katéremu naj basen neposrédno izpoznánje razšírja, nepristransk ohrani s tém, da ne vidi v basni njêmu enakih delajóčih osób, ker dejánja in terpljênja téh nižjih stvaríj ne delímo in sočútimo takó živo, da bi odvráčali svojo pozórnost od náuka, ki ga daje basen. Končno daje živálstvo pésniku živêjše, natánčnejše in ostrêjše načèrtane podóbe ali slike, katére se dadé menje zméšati in naopáčno razuméti. Živáli pa mórajo v basni po svojem narávnem in umétnijskem nagónu, po svojem živétji, tedaj kakor živáli delati, in človeškemu krogu le tóliko priblížati se, da sámega sêbe človek v njih izpozná.
Razen živálstva pa smé basnik vzéti delajóče osóbe iz rastlínstva, in tudi neživóče stvarí se dajó v to porábiti, kjer predstávljajo kaj človeškega n. pr. „prepirajóči trepetlíki“ Cegnar-jevi, „cena“ Vilhar-jeva i. t. d. Króg basni sploh takó daleč tó- in ónstran živálstva séza, kakor si upa pésnik náuk, ki ga imá v mislih, živó predočeváti. Tudi alegórična bitija lèhko pod tém pogójem v basni nastopájo.
5. Lastnósti basni[uredi]
Kar se od vsake basni tirja je tedaj: 1. Resníca; mej dogódkom in nasprótnim dogódkom móra biti podóbnost ali analogíja; 2. priródnost; načertani dogódek móra ne le sam sebój vjémati se, ampak tudi značajem stvaríj, katére v basni govoré in delajo. 3. razumljivost; ne le dogódek móra biti jasen, tudi misel in pomèn basni naj se bralcu, ki ne premišlja, jasno in razumljivó kaže. 4. dostójnost; ker naj dogódek náuk iz nrávnega življênja predstavlja, za-tó ne smé biti prepróst in nizek. 5. pripróstost; ko bi pésnik prenatančno pripovedovàl, bi zadobila izmišljena situvacija posebno pomembo; takó neha sama obleka biti, pozórnost se obrača le na dogódek ali déjanje kakor je, in náuk otemni, ki móra vsikdar jasen in zapopadljiv biti.
6. Razdelitev in oblika basni[uredi]
Basni so próste ali zložêne. Prósta basen se zóve óna, v katéri izmíšljena pripovest samo kako splošno resníco predstavlja; zložêna pa je basen, ako se v njì ta resníca poterjuje in dokazuje na kakem drugem resníčnem dogódku. Oblika basni je navádno epična, to je, pripovedovalna, móre pa tudi biti dramatična, kar se vendar redkejše nahaja; njé misel je zdaj résna, zdaj šaljíva ali satírična. Pri zadnjem se je pésniku posebno bati, da je epigramatično ne oberne, ker takó izgubí basen svoje bitstvo, in pésen postane napìs ali epigram, ali šaljív izmislek. Basen móre biti prozaična, to je v nevézani besédi, ali métrična, to je v vézani besédi; ako je métrična, rabijo se neenako dolgi stihi, ali navadno peterostópni jambi ali čveterostópni troheji, ki se vjémljejo; sploh, kakor je primérno merílo.
7. Kakó se basen iznajde[uredi]
Basen iznajdemo, če premišljujemo káko morálno ali nrávno resníco, katéri poiščemo poseben dogódek, ki jo v svoji pripovesti natanko predstavlja; ali če premišljujemo poseben dogódek, v katérem se pojasnuje kaka resníca, in tá je tudi naj starejša in bolj pésniška oblika basni. Slednjič se tudi lèhko znana basen kakega pisatelja promení, ako se pripovest basni prej pretèrga, kakor se konča, ali se še nadaljuje; ali če se posamesne okolnosti v njì premené, ali če se naj važnejša okólnost vzáme iz njé in vstvári nôva basen.
Iz vsèga se razvídi, kakó zeló je basniku trèba skèrbno in premišljeváje opazovati priródo in ljubéznijo in vesêljem muditi se pri razmérah njénih stvarstev k višjemu, po nótranji slóbodi se gibajóčemu človeškemu življênju, da zamóre vse to jasno predstávljati.
8. O slovenski basni[uredi]
Ako se tudi Slovenci še ne móremo ponášati z veliko literaturo, vendar imámo žé nekaj lépih in celo izvèrstnih literarnih izdelkov v poezíji kakor prozi. Kaj bi pa tudi pomagálo, ko bi se spravilo vse na nóge in jelo pisáriti, da bi iméli kmalu goré nakopíčenih bukev in pisem, ali vse brezi vrédnosti, vse prazne v pravem poménu, kakor se je časi godilo in se še godí pri Francozih, Nemcih i. t. d. Non multum, sed multa! téga se módro deržjímo, in dôbro bo za nas.
Kakor so pričéle zelenéti in cvetéti razne vêje in vêjice pésništva, takó je pognála pri nas tudi basen. Žé pèrvi naš pésnik in vèrli budítelj Vodník je začél basni spisováti, dobro vedóč, da so te národu zeló priljúbljene in veliko pomórejo do prosvéte. Kedó ne pozná njegove: „sraka in mlade“, v katéri je takó lepó náuk, obleko in obliko združil? Enáko lepé so: „kós in brêzen“, „némški in kránjski kònj“ in: „pravljíca o petelínčkih“, v vsèh je beséda gladka in blagoglásna, oblika priprósta, jasna in razumljíva. Pót, ki jo je Vodník odperl, nastopili so pozneje nekatêri za njím. Naj lépše basni v novejšem časi je spisal Vilhar, in tudi lépo števílo. Razen nekatêrih malénkostij so naj vèč vse prav gladkotekóče in razumljíve. Izvèrstne so tudi Cegnar-jeve, katêrim se ne more očitati druzega, kakor, da jih je premálo. Najdejo se še drugih pisáteljev sèm ter tja posamesne, vendar ne mnógo. Le škóda, da možjé, ki imájo v sêbi móč stvárjati, takó kmalu obmólknejo, kakor slávec, ki nam pomládi komaj dóber mesec sercé razveseljúje svojimi sladkimi melodíjami. Ne šušmárjev, módrih, vèrlih móž nam je tréba.
Denašnji časi pa so sopet žálostni, nikedó se ne zmeni za basen, – kakor še za marsikaj druzega ne, – ki je vendar pripravno, kratkočasno in podučevalno delo mladézni in odrastlim. Kmalu bi bilo skoraj druzega Vodníka treba, da bi budíl k novemu literarnemu življênju, ker povsodi, kjer se pokaže blago delovánje in napredek, kmalu sopet vse potihne. Kedo vé zakaj? —
Nikakor pa nijsem namerjával s tem postaviti novih pravil, kakó naj se basni pišejo, marveč so té vselej veljavne postave umétnosti lastne, po katérih se imà vsak ravnáti, ki hoče v tem oziru kaj dovèršenega vstváriti.
Da se dadó ravno v slovenskem jezíci prav lepé basni pisati, pričajo vse do sedaj spisane, in v dokàz hočem čestítim bralcem nekaj nóvih poskušenj podati.