Nuna (Krajnska čbelica)
← Samôta. | Nuna. Zbirka Krajnska čbelica (1848). Dr. Prešerin. |
Sveti Senán. → |
|
»Veséla pomlad sе zbudíla je spet,
Moj tičik, preljubi kanarčik!
Ak mika v zeleni te gojzdik letét',
Ne branim ti, okno ti hočem odpret'.
Poíši si gnjezdice, parčik —
Zapusti Ignac'je samoto
In prostosti vživaj sladkoto«.
Kanarčik.
Bi zletel iz celice tičik vesel
Na srečnih otokih Kanarskih,
Kjer rod se očétov je mojih začel,
Kjer vedna pomlad je, ni groma, ne strel,
Ne sliši šum sap se viharskih,
Kjer slana, sneg, toča ne pada,
Zalazvati nas ni navada.
Premerzle so v gojzdih mi vaših rosé,
Prehitro pomlad per vas míne;
Viharske polétja so, zime hudé,
In tíce kregulji, lesíce moré
Leteče, lazeče zveríne,
Mladenči per vas za njih glave
Nastavljajo skrívne nastave.
Sim v tičenci rôjen in v сеl'сі zrejen,
Samôte, pokoja navajen:
Le tebe sim, deklica! ljubit' učen,
Od sreče togôtne bil nisim tepen,
Od tvojih sim rok le bil glajen —
Kak bi se navadil terpéti,
Kak živel bi zunaj na svéti!«
Nuna.
Pač res je, kar poješ, per meni tedej
V ti celici nunski ostani!
Ti stregla in péla bom, kakor do zdèj,
Odpévaj mi ljubčik, krog mene skaklèj,
Mi zlato dovoljnost ohrani!
Le celico naj'no zapriva,
Prostosti svetá ne želiva.