Nje slika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Haranova želja Nje slika
Pesmi 1
Anton Medved
Smrt — nevesta
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Odvel v gradú me staro sobo
upognjen starec, velih lic,
podobe gledal sem pradedov,
obraze plemskih zrl devic.
Ponos jim seval iz pogledov,
pohlep je stárosti, srepost,
mladosti ogenj in srčnost.
Ob oknu črna je zavesa
pogledom krila mi očesa
najlepšo sliko te dvorane.
Pred njo se sivi starec zgane
in mračno se ozre pod grad.
Pokaže lehe mi cvetoče
pred gradom poleg nizke koče,
ki jo objela je pomlad.
»V tej koči deklica je cvela
kot rdeča roža v sončnih dneh,
kot slavec v mraku ljubko pela
na klopi sredi cvetnih leh.
V tem gradu je mladenič sedal
na stol ob oknu mnogokrat,
mladenko lepo z line gledal,
poslušal verno spev krilat.
In vedel ni mladenič, kdaj,
ni vedelo dekle, zakaj
ljubezen kakor zarja mila
obema v srcih se vzbudila.
Krepko je stopil sin k očetu,
povedal prosto od srca:
,Ni bitja dražjega na svetu,
kot v koči deklica je ta.
Nemir se duši ne poleže,
dokler me zakon z njo ne zveže!’
Očetu se razvname srd,
iz prs privre mu govor trd:
,Če zatajiš svoj žlahtni rod,
nevesto táko si izbereš,
ponosne upe mi podereš,
nikdar ne bodeš tu gospod!’
Srce je sinu črv napal,
brezupa črv, ljubezni žal.
Venela so dekletu lica,
kot sahne na jesen cvetica.
Hodila je na vrt sedet,
molčale pesmi so nje grla.
Mladenič jo je hodil zret;
obeh je svètla nada mrla.
Tedaj mladenič je kist prijel,
oči na deklico uprte,
na sliki je živo posnel
obraza nje milobne črte.
Ko je završil sliko drago,
dekletovo srce je blago
rešila toge — bela smrt . . . «

Umolknil starec je potrt,
potegnil črni zastor s stene,
besede mi še del iskrene:
»Te slike za ves svet ne dam!«
Utrl solzó, na stol je sedel.
Jaz deklico sem zrl in vedel,
da slikal jo je starec sam.