Nimaš pojma/Zadnje poglavje in bruhanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavje 14:2 in progaste spodnjice Nimaš pojma
[[Nimaš pojma/Zadnje poglavje in bruhanje
Zadnje poglavje in bruhanje

]]
Janja Vidmar

Resnobni Piksi
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čez štiri dni in pol se je soncu že spet krepko ljubilo. Po hitrem postopku je osušilo klopce in pločnike, še mokra trava ni več močila hlačnic in japonk.

Oni večer so imele tri družine z menoj vred bojni posvet pod smreko. Na rešetkah roštilja so se smodile hrenovke in piščančja bedrca, odrasli smo poleg kosti obirali tudi dobre in slabe plati živali pri hiši, kajti tajna šifra Snupi je prodrla na dan, ko je Piksijeva mama dan pred tem po telefonu pobarala Sinetovo, kdaj bodo uredili pasje zadeve. In je potem vsaka mama trdo privila svoj naraščaj, da se je iz za nohtov pocedilo od priznanja do kesanja. Vsi smo si bili edini, da psiček potrebuje topel dom in da ga ni mogoče razdeliti na tri dele. Starši so soglašali s skupnim skrbništvom, Piksijev oče pa je poskrbel, da so vlekli zobotrebce za vrstni red. Zmagal je Nejc. Piksi je junaško premagoval solze, ker mu je Snupi prirasel k srcu kot prekat.

In tako so čez štiri dni in pol po promenadi korakali trije blazno zaposleni devetletniki s psičkom. V Nejčevem naročju se je sončila navadna plastična vrečka. Piksi je drobil za njim, Snupi pa je pazil, da ga ne pohodijo. Očitno se je brez težav privadil na novega gospodarja in Piksi mu je zameril izdajstvo. Sine je lovil korak s svojim sopihanjem. Od vznemirjenja jih je kar privzdigovalo od tal.

Nejc je zavil proti cvetličnim aranžmajem predpaviljonom. »Ne tja!« je vzkliknil Sine. »Nona gre s tržnice vedno mimo paviljona.« »Gremo mimo šteng,« je ukazal Nejc in se ustavil višje ob klopci, kjer se križajo glavne potke in koder morajo vsi, ki hočejo skozi. Iz vrečke je potegnil v časopisni papir zavito reč sumljive narave.

Piksi, Sine in Snupi so bili za stražo. Piksi in Sine sta porinila roke v žepe, da sta jih skoraj odparala, in med izrazitim buljenjem v ptičja gnezda žvižgala znano melodijo o nimašpojma. Snupi je hlastal po časopisnem papirju. Nejčeva zadnja plat je štrlela skozi povešene veje prastare leske. Težko je bilo uganiti, ali bruha ali pa samo otipava korenine. »Delaj se, da si zavezuješ batke!« je skozi zobe sikal Piksi, po katerem so ropotali rami in gigabajti odličnjaka.

»Dajjj mirrr!« je pripičilo izza stare leske.

»Kaj mečkaš?« je sikal Sine.

»Sem že!« je vzkliknil Nejc in prijel Snupija za ovratnico. »Daj ga na ketno, drugače bo vse razmazal ...«

Umirili so razigranega Snupija in ocenjevali umetnino v travi. »Kot pravo,« je presodil Sine, Piksiju pa se je ob pogledu na razdruzdano omako kar dvigovalo v želodcu.

»Vidita, nekaj fižolov sem pustil, da zgledajo kot celi koščki hrane ...« se je pohvalil Nejc. »Kaj pa je tisto?« je Sine pokazal na vlečljivo sluz na listih.

»Nekaj razkuhanih rezancev iz juhe,« je rekei Nejc, »maam se vedno razkuhajo ...« »Vsak bo mislil, da gre za pravo bruhanje,« je zadovoljno zaključil Sine in potrepljal Nejca. »Prislužil si si moje štiri naboje. Dam ti dva modra.« Nejc je pokimal, kupčija je bila sklenjena.

V Piksija pa se je prikradla slaba vest. Ukradel je pločevinko z zmečkanimi paradižniki in kozarček omake, Nejc pa je prispeval pločevinko pasulja, jedi s fižolom. Posrečil se jim je božanski ponaredek bruhanja, ampak nekako ni bilo prav.

Umaknili so se v varno zavetje promenade. Njihove neoborožene síle so zasedle klopco, s katere so imeli razgled na stičišče poti v bližini prastare leske.

»Zgleda, kot da bi kozlal en star pijanec,« se je hvalil Nejc.

Piksi je sklonjen božal Snupija, da mu ni bilo treba pogledati prijatelja.

»Meni se to ne zdi prav,« je tiho rekel.

»Ampak zakaj?« se je začudil Sine. »Saj smo prisegli ...«

Piksi je skomignil in pogled trdovratno upiral v Snupijevo novo ovratnico. Kupili so jo z zadnjimi zdihljaji svojih denarnic. Nova žepnina bo šele príhodnji mesec.

»Pa kaj?« je vztrajal »Tudi če prisežeš in potem nekoga oropaš, še ne pomeni, da je to prav.« »Hej, pustí Snupija, ker ga imam ta teden jaz ...« je užaljeno vzkipel Nejc, ampak Sine ga je v tistem trenutku zgrabil za roko.

»Poglejta!«

Mimo leske sta se počasí primajala srednješolca, ki sta očitno zalivala pouk. Režala sta se, na boku pa sta se jima klatili popisani in porisani torbi. »Nisem vedel, da sem ga ponoči tako sekal,« je začudeno rekel eden od njiju ob pogledu na zmazek v travi.

»To!« je šepetal Nejc in s Sinetom sta udarila v dlan.

»Kakšni faci sta naredila!«

Fanta sta zmajala z glavama in zelenico z novimi cvetličními poganjki pomendrala z bulerji, mimo leske pa je prineslo nosečnico, ki si je usta prekrila z robčkom.

Nejc in Sine sta se valjala od smeha, Piksi pa se je le kislo nasmihal.

Starejši par je ob pogledu na pocarijo, ki se je cmarila na soncu, ogorčeno povzdignil glas, małček, za katerim je hiteła mama s polnimi nakupovalnimi vrečkami, pa je zagazil naravnost v sredo dogajanja. Vrišč je pospremilo še nekaj radovednih zijal.

Piksija je od groze zvilo, Nejc pa je predlagal, da si izberejo boljšo razgledno točko.

»Rad bi slišal vse, kar govorijo,« je pojasnjeval, medtem ko so zasedli klop v bližini tobogana. Mama je malčka oštevala vso pot, njen glas se je razlegal vse do kamnitih branikov ob cesti. Otrok je jokal in s podplati drsal po betonu, da so za njim ostajale zavorne słedi.

»Ne!« je nenadoma zavpil Piksi in se pognał proti leski. Snupi mu je poskakoval okrog nog in razigrano bevskal. Sine in Nejc sta dirjala za njima.

»Tepec! Vse boš pokvaril!«

Piksi je odrinil Nejca, ki se je vrgel nanj kot v akcijskem filmu, in začel s peto kopati v zemljo, da bi prekril ostanke hrane.

Snupi se je zakadil Nejcu pod noge.

Sine je zapopadel Piksija kot sumo borec. Prerivali so se sem ter tja nad smrdljivimi ostanki hrane, dokler ni Piksi sedel vanjo in zavreščal od groze.

Nejc in Sine sta otrpnila.

Piksi je pristal natanko na sredi umetnine, z dlanmi, na katere se je skušal ujeti. Po golih nogah, rokah in obleki so mu połzeli ostudni koščki, zdruznjena omaka ga je poškropila tudi po obrazu.

»Bruhal bom,« je zajavkal Sine.

»Fuj,« je previdno rekel Nejc.

Snupi je ovohaval Piksija in žalostno cvilil.

»Zdaj si pa res nisem več z vama,« je mračno izjavil Piksi.

Med veje stare leske se je zalezla čudna, neprijetna tihota. Še Snupi je obmolknil, kot da bi mu zmanjkalo sline.

»Sovražim vaju. Prisega ne velja!«

Sine in Nejc sta se spogledala. Da bi prisega odpadla? Odpade? »Kaj pa ... kaj pa paglavci?« je zajecljal Sine.

»Nekateri vedno plavajo v isto smer,« ga je skušal omehčati Nejc. Piksi je vstal in obrnil dlani. Ves je bil tak, kot bi se mu odprle gnojne bule in bi iz njih primezela kečap in majoneza.

»Pa kaj potem,« je odvrnil, »ko zrastejo v žabe, pa skačejo vsak po svoje. Že vedo, zakaj.« Z dvignjeno glavo in štirimi porcijami fižola v omaki s testeninami na obleki je odkorakal mimo zevajočih in zdaj tudi že nekdanjih prijateljev. Snupi je silil za njim, vendar ga je Nejc zadržal.

»Snupi ni več tvoj, ker velja samo skupaj s prisego!« je zavpil za odpadajočimi rezanci s Piksijeve mikice.

»Misliš, da samo ti odločaš?« se mu je Sine postavil po robu. »Saj nisi glavni!«

»Snupi, Snupi, Snupi ...« je Nejc priklical psička, odrinil Sineta in se zapodil čez promenado. »Nikoli več ti ne pokažem lze!« je za njim zaklical Sine in se počasi odpravil na samotno pot proti domu. Ob njem sta vedno korakala prijatelja in zdaj ga je nenadoma kar mrazilo od nečesa, čemur ni vedel imena.