Nimaš pojma/Poglavje 14:2 in progaste spodnjice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavje 07 in krvavitve Nimaš pojma
Poglavje 14:2 in progaste spodnjice
Janja Vidmar
Zadnje poglavje in bruhanje
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čez nekaj dni so v Piksijevi sobi pognali korenine, ker je nebo puščalo kot stara cedilka. Najraje so viseli pri Piksiju, ker sta bila njegova starša varno spravljena po službah, in jim med zasledovanjem sovražnikove podmornice ni nihče trkal po vratih ter jim ponujal domač ribezov sok. Kot se je to dogajalo pri Sinetovih babicah in sestrah. Ali jim vdiral v tajna šifrirana sporočila, kot je bilo to v navadi pri Nejčevih bratih.

Snupi seje udomačil na usnjeni zofi, kjer je puščal dlako, Piksi in njegov oče pa sta potem vlekla zobotrebce, kdo bo krtačil psa in kdo pohištvo.

»Sto let že dežuje,« je neučakano rekel Sine.

»Komaj kake tri ure,« je presodil Piksi, ki si je s škarjami ravno strigel čigumi iz las. Škarje je pustil v laseh skupaj s selotejpom in z dlanmi pa z rameni podprl posterje Eminema, ki so se drug za drugim odlepili, kot da ne marajo ostati na steni. Sidharto je potrgal s stene, ker je vmes zamenjal glasbeni okus. Stropna luč je sijala skozi njegova rebra, da je imel okrog telesa svetniški sij.

Sine se je sklonil k Nejcu in mu nekaj zašepetal v uho.

»Bomba! Piksi, imate doma slučajno konzervo fižola?« se je takoj grel Nejc, samo da se je dogajalo. »Drugače gremo k meni, pri nas imamo pasulj ...«

»Lahko gremo tudi k meni,« je rekel Sine. »čeprav še nikoli nisem jedel pasulja ...« »Če pa lije,« se je Piksi upiral po najboljših močeh. »Zakaj moramo k tebi?«

»Saj veš,« se je Sine sklonil še k njemu. »Fuuuuj ...« se je skremžil Piksi. Blek in grphpsiii.

»Gremo,« je bil Nejc za stvar.

Snupi tudi. Je že sedel pri vratih, repkal in zavijal. »Najprej moram posterje pripopati nazaj,« je zakuhal Piksi, »mama mi bo drugače vse zabrisala v smeti ... Pa ne smem jih lepiti na vrata, ker so sveže prepleskana ...«

»Zakaj?« je vprašal Sine. »Kdaj boš že nehal s tem Eminemom?« je vprašal Nejc. »Jaz poslušam Green Day, pa Simply Plan ...« V sobo je vstopila Piksijeva mama in Snupija skoraj umorila z vrati.


»Pazi!« je zavreščal Piksi.

Prestrašeno je obstala s kupom svežih opranih spodnjic v svojem naročju. Piksijevih gat z modrimi pikami in Piksijevih gat z rumenimi kvadratki, osenčenimi s polovičkami zelene barve. »Torej, Sandi, domnevam, da boš psa danes odpeljal domov?« je zastokala.

Fantje so se, jasno, spogledali.

»Ehm ...« je rekel Sine.

»Ne bom vas motila, samo Primoževe spodnjice pospravim,« je pohitela mama, zadovoljna z odgovorom.

Piksi je rdeč kot feferon čez pipec Nejčevega očeta na postelji vrgel mikico in zastokal: »Mama, ne zdaj!«

Mama pa je gate, potiskane z otročjim vzorcem, ravno zdaj zložila v predalnik in se lotila še nogavic, ki jih je oni dan pozabila razvrstiti po parih.

»Ne smete noter,« se je oglasil Nejc. »Mogoče ste od sovražne vohunske službe.«

»Tako je,« je pokimala mama in nogavice zvijala v bunke. »Z Jamesom Bondom vsako popoldne pijeva čaj.«

»Čaj?« je Sineta zalil gnus.

»Če je pa Anglež,« je skomignila mama in Nejca nalašč pobožala po laseh. Užaljeno se ji je izvil, še lastna mama se ga ni smela več dotikati.

»Mislil sem, da je Amerikanar,« se je namrščil Sine.

Piksijeva mama ga je neuvidevno trepljala po rokah.

»Mrzel si, ti prinesem jopico?« je navrgla, da ga je od groze odneslo na drugo stran sobe. Za slovo je Piksija zmečkala v medvedjem objemu in mu na lica pritisnila največji maminski poljub z venčkom cmokanja, cukanja, gnetenja in mečkanja. Nalašč, nalašč je to naredila! Snupi je naredil preval na sveže opranem pregrinjalu. V podporo. Pa od gnusa, jasno.

Piksi se je opotekel do z luščinami napolnjene vreče za sedenje, mama pa se je zvonko nasmejala in jim postregla z najhujšo žaljivko: »Zlati fantje, zlati!«

Ko je končno odpiskala iz sobe, je Piksi skrivnostno rekęl nekaj, kar so razumeli samo prijatelji po krvi: »Konzerve hranimo v shrambi. Pojdimo!«