Nimaš pojma/Poglavje 3;4 in vohunski vodni baloni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavje 3.452 in vohuni v filmih Nimaš pojma
Poglavje 3;4 in vohunski vodni baloni
Janja Vidmar
Neoštevilčeno poglavje in Snupi
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nejc je z enim očesom škilil proti vratom. Bil je pripravljen. Mami je sunil goveje zrezke za Snupija in bolonjsko omako v konzervi. Papi bo pogrešil zrezke. Sovražnik lahko kadarkoli vdre v sobo, ker trapasta vrata nimajo ključa. Kljuka se čisto počasí in neslišno premakne in v sobo pogleda blatni vojaški škorenj. Jasno, to je od valjanja po njivah. V hlačnih žepih tičijo ročne granate, ki zgledajo kot ananas, mogoče manjše. In potem se vanj zabulji puškina cev. Tista dvojna. Trči ob les, da zarožlja. Če bi naredil dvojno salto, bi jim lahko zbrisal skozi okno. Ampak ponavadi vedno pošljejo nindže. Ti se radi spustijo s strehe, zato bo moral nadzorovati še okno. Pa salto mora še malo zvaditi, da si ne razbije buče na okenski polici. Potem pa se je kišta končno stresla in strežnik mu je odprl spletno stran z nagimi puncami. Buljil je v njihove pretesne modrce. Po hrbtu so se jim usipali za krožnik veliki kodri. Bile so nekam prestare, podobne mamam. Kdove, zakaj papi zija vanje skoraj vsak petek, ko gre maam na jogo.

Raje je kliknil na Icyja Towerja. Boksal je tipkovnico, da so se mu tipke udirale pod prsti. Ravno je prišel do tretjega nadstropja, tiste ga iz samih kosti, ko je maam pomolila glavo skozi vrata:

»Nejki, igraš flavta?«

»Mhm, igram Ajsija, to je, kot da bi igral flavto,« jo je popravil Nejc, ne da bi odlepil oko od zaslona. S tremi jumpi bi osvojil peto nadstropje iz čigumijev.

»Flavta!« je rekla maam strogo. »Rabiš muzično izobrazbo!« »Od flavte me bolijo usta,« se je uprl, »mravljince dobim. Ti jo igraj!« Maam je žalostno odkimala: »Ne igraš za mene, igraš za papija ...«

Zmedla ga je, skok mu je spodletel, zeleni mulček z modro čepico se je odkobalil z zaslona. »Maam, poglej, kaj si naredila! Skoraj bi postavil rekord!« »Flavta, lebček ...«

Vedno je rekla lebček namesto ljubček. Nekateri so mislili, da hoče reči hlebček. Nekateri so trdili, da ga kliče hlevček. Aziju se je zdelo, da se ji v resnici ponesreči njegovo ime. Nebček. Nejček.

»Zakaj se Borisu ni treba učiti flavte?« se je užaljeno vrgel na posteljo.

»Uči klavir,« je mirno dejala maam.

»Aziju se ni treba učiti flavte,« je poskusil.

»Daraaagin!« je zaklicala maam in vstala. Napočil je čas za drugo rundo. Potuhnjeno se je splazil s stola in prijel v roke flavto, še preden je v sobo priropotal papi. Pozabil je izključiti najsvetovnejšo igrico na svetu. Naredil je korak proti kišti, z nogo v zraku je zamudil kot po navadi.

»Flavta spada v usta,« je rekel papi, ko ga je ujel razkoračenega sredi sobe. Nejc bi od besa delal salte, če bi hodil h gimnastiki namesto v glasbeno. Ampak najprej bi jih moral malo zvaditi, da ne bi naredil čelne z odprtimi garderobnimi vrati.

»Vem,« je pokimal, »ampak zdaj malo vadim dihanje, ker imam mravlje v ustih ...«

»Mravljince,« je zamomljal papi in pogled zapičil v prižgano kišto. Z zaslona se mu je režal Icy in ga vabil, naj ga požene v tek. »Potrudi se s to trapasto flavto, saj je ne igraš zame, ampak za maam. Preigraj dve strani v notnem zvezku, potem pa greva nabijat fuzbal ...«

Nejc je flavto zabrisal v kovček in se prelevil v papijevega najljubšega sina. Oklenil se je nog v flanelastih hlačah in zahropel:

»Kako postaneš najboljši prijatelj?«

»Težko,« je vzdihnil papi in s pogledom božal sinovo kuštravo glavo.

»Koliko je pa to kaj važno?« je Nejc zamomljal v hlače in stiskal pesti, da bi bilo čim važnejše.

»Najvažnejše,« je pihnil papi v njegove lase.

Nejc je pokimal v mehko flanelo.

»Sem si mislil. Ker sem zvečer zmenjen s Piksom in Sinto. Drugače bosta žalostna. Mislila bosta, da nisem njun prijatelj.«

»A tako,« je rekel papi in se malce zamislil. »Lahko dobim psa?« je potlej še tvegal. Papiju se je v grlu zaletela bala sena, tako se je davil: »Kdaj ste se ... eherkhm ... pa kaj zmenili?«

»Zvečer,« je zamomljal Nejc, z nosom v flaneli.

»Vem, da zvečer, povej še, ob kateri uri?« je zanimalo papija.

Kaj pa pes, je hotel vprašati Nejc, ampak so ob pravem času padla vrata s tečajev in je sobo zatoriral tornado:

»Prihajata!«

Tornado je bil Boris, ki je hotel z beemiksom naravnost v Nejca, prihajala pa sta papan in maman, se pravi papijeva oče in mat, ki nista marala snahe iz Mozambika, tako da potem tudi snaha iz Mozambika ni marala tašče in tasta, ker onadva tudi nista marala, da bi ju ona marala, če je že onadva ne marata.

Nejca je zaskrbelo. Če bosta papan in maman svetila pri njih, se lahko poslovi od krvne prisege pri starem mlinu. Še huje, ko ga maman prižame k sebi, se lahko poslovi od dihanja. Najbolje, da jo malce ohiadi. Počakal je, da je papi odzumbal skozi vrata. Bratu je odvil sedež na kolesu, potem pa je iz predala izmaknil vodne balone. V hiši je bilo pet umivalnikov, iz katerih je štrlelo prav toliko pip, če odštejemo vrtno cev. Ampak maman si je roke navadno umila kar v kuhinji, z detergentom za pomivanje posode, ker se ji ni ljubilo po stopnicah v kopalnico. Medtem ko je maman jemala dih Borisu in Aziju ter klicala svojega najljubšega vnuka, se pravi Nejca, in je papan ravno iskal senco na vrtu, je Nejc na vse vodovodne pipe nataknil balone. Za vsak primer. Odvil je ventile in iz kuhinje zbrisal v trenutku, ko je maman s po enim vnukom na vsakem boku primarširala k svojemu najljubšemu umivalniku. Balon je bil v trenutku poln, voda je brizgnila na yse strani. Z mamaninih las in obleke je teklo kot sredi cunamija, pod njo se je zbiral ribnik z ribami na dopustu, za njo pa besna papan in papi, ki sta v nič hudega sliutečega Borisa srepela s pogledom nakurjenega purana. In verjemite, dragi moji, ni ga čez nakurjenega purana, ki se pripravIja, da te kljune v rit! Boris se je počil na svojega beemiksa, potem pa z odvitim sedežem vred telebnil na tla. Zgledal je salamensko kriv.

Nejc je seveda pravočasno zbrisal v svojo sobo. Kako se mu je lahko snela tako svetovno bruhalna ideja? Zdaj lahko Piksija in Sineta obvesti, da ga ne bo k staremu mimu. Čisto je pozabil, da kadar kateri od bratov zakuha kakšno mastno, jo skupijo vsi trije. Kako bo zdaj pretihotapil zrezke za Snupija? Bo že nekako. Predvsem ne sme izpasti reva. Nekako se mora odkupiti. Kaj pa, če bi jima obijubil svetovni žur? In Snupiju kolosalno požrtijo? Po krvni prisegi se bo do sitega nazeval gole lze pod prho, potem pa bodo v papirnati vrečki z vilicami zmečkali pasulj iz konzerve. Uh, to bo štala!

Panika! Topot korakov na stopnicah!

Buljil je v telefon in zastokal.

Naj se gredo solit Yugio karte!

In tedajci so pianili v sobo in mu postavili zasedo. Razkrinkali so ga. Natanko tako, kot je predvideval. Le da to pot niso poslali nindž, ampak domačo vojsko. Čeprav je v bistvu papi gledal besno kot nindža ...