Nimaš pojma/Neoštevilčeno poglavje in Snupi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavje 3;4 in vohunski vodni baloni Nimaš pojma
Neoštevilčeno poglavje in Snupi
Janja Vidmar
Poglavje 07 in krvavitve
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sončni žarki so že celo večnost oblizovali strehe in prepikovali krošnje, ko je čez nekaj dni Sine končno pripujsal k staremu mlinu. Okrog vratu mu je visel kompas v plastičnem ohišju. S sabo je pritovoril novo XM8 brzostrelko z infrardečo lučko za preganjanje nočnih pošasti.

»Kompas sem rabil, da sem našel vrata, toliko lzinih in Pajinih trapastih prijateijic je pri nas ...« Desno roko je skrival za hrbtom in se režal kot pečen maček. »Kje je Snu...« Kuštrava kepa resaste dlake je zabevskala pri njegovih nogah, še preden je uspel izgovoriti do konca.

Piksi je listal po enciklopediji psov, da bi v pasemskih šampionih, in ne šamponih, našel kakšno podobnost z njihovim naj kužkom vseh časov. Snupija je imel še vedno na posodo, tako je pojasnil mami, ki je postajala alergična na pasje dlake. Pa saj bi ga lahko obdržal, je že čutil, da mu nočeta ničesar odreči, ker je nekoč izgubil bratca. Ampak skrb za Snupija bo kmalu pripadla Nejcu. In potem Sinetu, ki je medtem podlegel Snupijevim čarom, da sta se skupaj valjala po suhi, prašni kotanji.

»Novo brzostrelko imaš? Kot spejskavbojs?« se je spoznal Nejc in naredil preval nazaj na prečnem drogu desno od počrnelega trama in severovzhodno od razsute žitne kašče. »Daj, da vidim!«

Spretno je splezal po prastarem mlinskem kolesu in se kot šimpanz vesil po loputah. Oba s Sinetom sta vriskala ob pogledu na zelenega Piksija, okrog katerega so od muk poganjali šopi plevela. Snupi je prevračal kozolce, kot da ne bi nikoli izčrpan obležal pod četrtim grmom, števši z desne, v bližini stare vrbe žalujke in mokrega ribnika. Med preperelimi dilcami je leža suha slama, kobilice pa so odskakovale pod Sinetovimi težkimi koraki. Vmes se je plazila še senca brzostrelke in nekaj kamnov se je tudi pritrkljalo delat gnečo.

Piksi je iz knjige iztrgane liste v zvezi s krvno prisego gladil kar med ritjo in razbeljeno skalo. Nejc je ob prihodu očetov pipec nemarno zabrisal v travo, Piksi pa ga je skrbno odložil na kamen, da se ne bi slučajno sprožil komu v podplat. Misel, da bo moral še na slednjih sto let kot mama skrbeti za svoja prijatelja, ni bila nič kaj mikavna. Sinetova vesoljska brzostrelka ga ni zanimala niti v sanjah. Srečkovič je pač imel najboljšo zbirko plastičnega orožja in formul na svetu. Zelene nazobčane granate s pravim navojem pod pokrovčki. Puško dvocevko z muho za vola ubit. Pa malokalibrsko puško z rumenim petelinom. Ta je bila že prastara, ampak črn mitraljez s plastičnim pasom nabojev in z izpisanim številom izstreljenih nabojev v okencu, ja, to pa je bila kozmična stvar. Pa hokejsko palico s podpisom nekega Vnuka, ki se je pisal z veliko začetnico in je bil pravi hokejist.

»Gremo spet gledat, kje so mleli žito?« je vprašal in se pognal skozi nizka vratca. Nejc mu je skoraj dobesedno skočil za vrat, ker ni prenesel, da bi ga kdo prehitel, Sine pa je prihopsal za njima, opletajoč z brzostrelko, če bi slučajno izza vsipalnika za zrnje skočil kak ameriški marinec z bojnimi barvami na obrazu. Snupi se jim je neustrašno motal med nogami. »Ej, če bi padel med mlinska kolesa ...« je odkimaval Piksi v mračni notranjščini. »Bi se spremenil v Primožito!« je zavriskal Nejc in ga sunil proti ostankom zaboja brez sita, ki ga je že zdavnaj zglodal zob časa.

»Lej, tukaj noter je padala moka, tiste luščine pa so šle v tisto leseno korito na dnu,« se Piksi ni zmenil za zafrkavanje.

»Pa dajta, to smo videli že stokrat,« je zavijal z očmi Sine. »Gremo raje ven!«. »Si upaš sem gor?« je Piksi pokazal na vreteno, na katerega je bilo z zunanje strani mlina pritrjeno mlinsko kolo.

»Kaj pa če bi na kolo zlivali vodo, pa bi se začelo vrteti?« je razburjeno vprašal Sine. »Lahko bi hodili po tistih loputah, pa sploh ne bi rabili vode,« je zarotniško zinil Nejc. »Ampak čakaj, kaj bi sploh mleli?« je bleknil Sine, da ga je Nejc flopnil po buči. Pozneje so se motovilili še okrog zadnje strani.

»Kdaj nam bo tekla kri kot zaklanim prašičem?« je hotel vedeti Nejc in Snupiju metal palico. Ta je pametno obsedel, čakajoč, da je Nejc sam stekel ponjo in mu jo prinesel.

Sine je vanj zmagoslavno izstrelil rafal pokalic.

»Ej, se gremo Blejda trojico?« je Nejcu zažarelo oglje pod košaro las. Sine je dvignil desnico in fantoma je pred očmi zabingijal modrc s tenkimi naramnicami in okrasnimi šivi. Prazen, manjkale so mu prsi.

»Skoraj bi pozabil ...« se je opravičeval.

»Vau, si ga sunil Izi?« je zazeval Nejc in iztegnil roko.

Sine mu ga je izmaknil pred nosom in ga potresel visoko v zraku. »Našel sem ga med umazanimi cunjami ...«

»Fuj ...« se je pridušal Piksi.

»Daj sem,« se je navdušil Nejc.

Sine mu je bil pripravljen vabo izročiti pod nasłednjim pogojem: »Dobiš, če imam lahko Snupija pred tabo ...«

»Kaj si nor!« je pristal Nejc in v košarico porinil pest. »Vidiš, takole gre joška noter ...« Modrc si je nataknil čez mikico in začel poplesovati po kamnih. V bokih se je zibal kot kakšna barbika na koncertu.

Sine je cepal od smeha, Piksi pa se je mrščil. Sta že pozabila na krvno prisego. Nekaj jima ponudiš v zameno in že se požvižgata na prijateljstvo.

»Kdaj gremo nastavit bruhanco?« se je umiril Nejc, potem ko si je modrc zavezal okrog vratu kot kravato.

»Ne teži ...« je vzdihnil Piksi in Snupiju zaščitniško položil dlan na hrbet.

»Eee, si se že podelal!« je vzkliknil Sine. »Stavim, da boš kozlal, ko bo špricnila kri!«  Trebuh je povlekel vase in z globokim glasom dejal: »Iz prsta.«

»Pha ...« je Nejc zamahnil in na travi naredil kolo s pokrčenimi nogami. Piksi je pobral pipec: »Ja, dajmo že ...« Nejc je zvil modrc in mu ga zabrisal v obraz. Piksi je odskočil in padel na rit. »Budalo!«

Nejca je od smeha zvilo v štoflc. »Ampak kam bo zdaj Iza dala joške ...« »Hej ...« ga je sunil Sine. »Pusti mojo smotano sestro!«

Piksi je počasi vstal in si otepel prah s hlač. Užaljeno je splezal po starih kamnitih stopnicah in se počil na zdrajsane dilce.

»Pridi že ...« ga je vabil Nejc, Sine pa je z dolgo palico zavrtal v blato usahle struge. »Z vama se ne grem več ... « je Piski pogledal proč. Stari mlin niti pri sončni luči ni zgledal ravno topel domek. Na črvivih tramovih pod razruvano streho bi se lahko mirno skrival kak trinožnik. To je prikazen s tremi nogami.

»lza se ob sredah ne kopa, ampak tušira,« je trmoglavil Nejc.

»Ob sredah se sto let namaka v kadi, ker moram jaz sračkat v spodnji kopalnici,« je popenil Sine. »Bom pa ja vedel, saj je moja trapasta sestra, ne tvoja!«

»Tušira, ker vse pokaže!« je ostal neomajen Nejc. »Bom pa ja vedel, ko jo gledam vsako sredo.« »Samo enkrat si jo videl!« je zatulil Sine, izpustil palico in se pognal v Nejca. »Ne govori o moji smotani sestri, ker je moja smotana sestra!«

Skočila sta drug v drugega, da je iz njiju nastala hobotnica z lovkami vsepovsod. Zavalila sta se med kamenje in Nejc se je s stisnjenimi zobmi trudil, da bi Sine postal njegova blazina. Kamni so vražje bodli v rebra. Zdaj je bil na vrhu Nejc, zdaj Sine. Tistega spodaj sploh ni bilo treba mlatiti, so kar špičasti okruški kamnov opravili svoje. Noge so jima letele v zrak kot plesalkam kankana. Snupi je poskakoval okrog njiju in navdušeno bevskal. Kadar sta izpod njiju letela zemlja ali trava, je zacvilil in slastno povlekel za rob mikice, ki mu je bila najbližje.

»Saj nismo pravi prijatelji,« je razočarano bleknil Piksi. »Mlatimo se, čeprav bi morali mlatiti druge. Tako delajo pravi prijatelji.«

Sineta je izstrelilo pod oblake. No, mogoče do oguljene bukove krošnje.

»Kot da si se ti že kdaj mlatil? Ko me je Sluza porinila v tablo, si ji raje nesel posračkano torbo v klop!« je zatulil, da se je premaknilo dvestokilsko mlinsko kolo.

»Če pa moja mama pravi, da punc ne smemo mlatiti,« se je branil Piksi.

»A one pa nas lahko?« se je razpočil Sine.

Nejc ga je ustrelil z njegovo lastno brzostrelko XM8, čepravje na cevi v bistvu pisalo HB. Kot na svinčnikih.

»Če bi Sluza butnila Piksija v tablo, bi pogledal skoz steno ven v tretjem ceju!« je rekel. Piksi se je spustil po stopnicah in naredil nekaj korakov skozi potacane koprive. »Zdaj pa res grem,« se je odločil in pobral polikane liste z navodili za krvno prisego. »Snupi, Snup, Snup, pridi, greva ...«

»Ej, počakaj!« je zaploskal Nejc in počakal, da je Piksi omahoval svojih sto let. »Si že podrl rekord na Zuma deluks?«

»Poleg tega je Snupi od vseh!« je pribil Sine.

Piksiju je zastal korak. Za nič na svetu ne bi pokazal, da mu vprašanje o igricah godi. Bil je izvedenec za računalniške igrice, vrhovni mojster, numerca brez primere. Nejc je doma sicer razbijal po play stationu in po kišti, ampak Piksiju ni segel niti do pajske. Kaj potem, če je za rojstni dan dobil game boya advance? Piksi je bil naravni talent.

Pozabil je, da je nameraval domov. Staknili so glave in Piksi je naložil, koliko točk je osvojil z rdečimi kroglicami, pa kako je v vsaki sobici položil po tri proge, kar znese skozi osem sob kar štiriindvajset prog. Pa kako se je prebil do zadnje sobice v vesolju in jih potlej obrnil. Ker je pač majster numerca. In so bili spet prijatelji za vedno. »Kaj mislita, koliko je star Snupi?« je zamišljeno vprašal Piksi s travico med zobmi. »Mliad,« je odsekal Sine. »Mogoče dve leti.«

»To je že dosti za psa,« je odkimal Nejc. »Pri sosedih so imeli Arona. Pri dveh letih so mu že morali izpuliti zob.«

»In?« se je namrščil Sine. »Meni so izpulili že dva mlečna, pa še nisem star.« Nejc je čelo nagubal v pametne stopničke. Ozrl se je proti mlinu in po grmičkih, ki so plesali po taktu vetra. Nebo je bilo domišljavo modro, zdelo se je, da se ga zibajoča drevesa dotikajo s svojimi vršički.

»Prisezimo,« je zašepetal. Sineta je oblila mrtvaška zona: »Aja?« 

Snupiju se je nasršila dlaka.

Tekla bo kri, je pomislil Piksi in odločno rekel: »Pojdimo. Boljši plac poznam. Če bi slučajno komu postalo slabo in bi se onesvestil.«  Sinetu ni bilo treba dvakrat reči. Takoj se je zvrnil po tleh.