Nimaš pojma/Poglavje 0.42 in krvna prisega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavje Poglavje 0.005 in paglavci Nimaš pojma
Poglavje 0.42 in krvna prisega
Janja Vidmar
Poglavje 12.04 in nadev za palačinke
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Do ribnika so zašprintali kot po stometrski stezi z ovirami. Najprej je pred ribnikom raslo drevje iz grozljivke. Skoraj so si morali pot izsekati skozi objete veje. Potem je ribnik obdajala visoka trava. Po njej rade spreholazijo kače. Skozi travo so se prebijali kot marinci. Previdno in z očmi na hrbtu. Okrog se je razpaslo grmovje, kot da je celo ozemlje njegovo, ne pa od ljudi. In potem se je pri ribniku povešala k tłom še vrba žalujka, ki je imela čisto take veje kot slavne pevke lase. Zmršene in do tal.

Ribnik se je v soncu svetil kot glazura na torti. Po gladini so skakale turbo mušice in zrak so rezali raketoplani od kačjih pastirjev. Med lokvanji in odpadlimi vrbinimi listi je plavalo na kilograme paglavcev. Majhne črne bunkice z repki so migotale pod rjavkasto gladino, v največji packariji gnijočih travic, listov, vejic in mušjih kakcev. Pravi žabji raj za paglavce. Nekaj žab je poskakało s kamnov v vodo, nekaj obadov je pikiralo na otroško kožo, ampak so se njeni lastniki upirali do zadnje kaplje krvi. Še komarje so poslali na dieto, čeprav vsak tepec ve, da komarji srkajo kri še raje kot vampirji.

Nejc je kozarce iz vrečke zložil v travo in odvrgel superge.

»Fuj, ti noge smrdijo,« se je pritožil Piksi.

»Hočeš, da ti dam za povohat umazane gate?« se je zarežal Nejc in se s kozarcem utaboril na ogledni točki največjega kamna. »Jaz grem na to stran ... Tu plavajo še črtasti ...« Piksi je opazoval paglavski ples, Sine pa je zajel vodo v kozarec. Podržal ga je proti soncu in si strokovno ogledal plen.

»Šest jih imam!«je zaklical. »Enega črtastega ... Poglejta, črtasti so večji od črnih!« Tudi Nejc je zajel sedem paglavcev, ampak nobenega črtastega, zato je vse izpustil in se pridružil Sinetu.

»Poglej tega hrošča ...«

»Če bi imel buciko, bi ga lahko prešpikal ...« je zasanjaril Sine.

»Gosenico si zadušil v tisti zeleni škatlici,« ga je obtožil Piksi in v kozarec zajel vse, razen paglavcev.

»Eh, ne spominjaj me!« je zamahnil Sine. »Iza mi je skoraj odtrgala glavo, ker sem ji sunil škatlo od barvic in šmink. Ampak je bila edina prozorna, da sem lahko gosenico opazoval.« »Vseeno je umrla,« ni mogel pozabiti Piksi.

Sine je zmajal z glavo.

»Ni mi jasno ... S škarjami sem v škatlico navrtal luknjice za zrak Zakaj se je zadušila?« Piksi je v kozarec ujel trojico paglavcev, ki so družno plavali na dnu. Kadar se je dvignil eden, sta mu druga dva sledila. Švigali so sem in tja med lističi in algami, s katerimi so se prehranjevali.

»Ej, poglejta, ti trije so pa prijatelji!« je vzkliknil.

Nejc in Sine sta buljila v kozarec. Nejc je s prstom potrkal po steklu. »Poglej, vsi trije vedno plavajo v isto smer!«

»Takšni prijatelji smo tudi mi,« je rekel Sine.

»Jaz že nisem paglavec!« ga je zavrnil Nejc.

»Pa si,« je zmiI Piksi, »vsi trije smo ...«

Polegli so v travo in prekrižali roke pod glavo. Nebo nad njimi je bilo preprosto in jasno kot njihova življenja. V senci dreves je postalo še sonce znosno.

»Mravlje mi lazijo za ovratnik,« je rekel Sine, ampak se mu ni ljubilo premakniti.

»Najboljši smo,« se je zarežal Nejc. Piksi se je prevalil na trebuh. »Mislita, da bomo čez deset let še vedno prijatelji?« »Jasno!« je poskočil Nejc. »Za zmerom!«

»Kaj pa čez pet let?« je podvomil Piksi.

»Stavim, da ni boljših prijateljev, kot smo mi,« je rekel Sine. »Vedno bomo ostali skupaj. Ko borno veliki, bomo hodili v isto službo.«

»In imeli isto ženo,« je pripomnil Nejc.

»Meni se zdi, da bomo imeli vsak svojo,« je rekel Piksi. »Blek, mojo imata lahko kar vidva, ker je jaz nočem,« je streslo Sineta.

Piksi si je zamišljeno ogledoval tovarišijo paglavcev v kozarcu.

»Ampak saj ne vemo, ali bojo paglavci prijatelji tudi potem, ko bojo zrasli v žabe?« Sine je hotel reči, da nobena usrana žaba ne more ogroziti pravega prijateljstva, ampak se nekako ni znal izraziti. Nejcu so se zdele žabe zabite. Itak.

»Kaj pa, če ne borno več prijatelji, ko bomo veliki?« si je Piksi glasno oblizoval ustnice. »Ne spomnim se, da bi imela mama in oče kakšnega prijatelja ...«

»Moje trapaste sestre imajo dosti frendic ... Nešteto,« je zamrmral Sine in žvečil travico, »zapirajo se v sobo in se butasto hihitajo ... Ali pa se suvajo, če gre kdo mimo ...« »Naša maam ima prijateljico,« je rekel Nejc in položil glavo na iztegnjeno roko. »Kuhinjo nam zasmraja s čiki. Papi vedno znori. Po mojem pa odrasli ne rabijo prijateljev. Itak imajo može in žene.«

Piksi je zamaknjeno opazoval tri prijateljčke v kozarcu. Srečno so migali z repki. »Ostanimo takšni prijatelji,« je rekel, »da če gre eden v Ameriko, mu druga dva sledita ...« »Ja,« je pokimal Sine, moleč vse štiri od sebe. »V Ameriko grem takoj, ker so Amerikanci taglavni.«

»Mi smo glavni!« je zaklical Nejc in brcnil v zrak. Sineta je nenadoma dvignilo od trav. Od tal. Debelo kot mesarska muha je zeval v prijatelja. Prežvečena bilka mu je padla iz ust. Po vratu se mu je sprehajala mravlja. Iz las so mu štrleli zmečkane marjetice in regrat.

»Morali bi priseči!« je zacvilil. »Sem videl na tevejcu. Če na sodišču prisežeš, potem je vse zares.«

Nejc je zamežikal vanj. Ideja ni bila neumna.

In potem je Piksi slovesno zašepetal: »S krvjo!«

»Čigavo?« je vrglo Sineta. »Misliš, s pravo krvjo od ljudi? Na sodišču samo roko nekam položijo, noben je ne prereže ...« Namrščil se je. Menda ne bodo zlili vode iz kozarcev? Ali je v paglavcih sploh dovolj krvi?

»Našo kri bomo vzeli,« je skrivnostno rekel Piksi.

Žal, dragi Sine, s krvjo pisateljic ne bo nič!

In potem jima je Piksi naložil o knjigi, iz katere mu je brala mama: »Fantu je ime nekaj na haklc ... Fin ... Nima mame, fotr pa je pijanec, Fin se nikoli ne umiva, pa še preklinja ... Pa tete Poli ne uboga preveč ... Ampak ima prijatelja Toma in premešata kri, no, tako nekako, ker včasih je ne poslušam ...« Še ustnice si je pozabil oblizni ti. »Čak, ali pa je to iz one druge knjige ... Prigode strica Toma ... Ne, tisto je Koča ... Kako je že ime onemu ... Joj, ko mi mama bere vse živo, da potem vse zamešam ...«

»Kaj je zdaj to z za eno krvjo?« se ni pomiril Sine.

»Nehaj!« ga je utišal Nejc.

»Trapaste knjige,« je godrnjal Sine.

Piksi je potresel kozarec s paglavci, da je črne pike razneslo na vse strani, ampak po rušilnem valu so se spet združili v nepremagljivo trojico in skupaj z ostalo svinjarijo potonili na dno. »Rabimo pipec ...«

»Jaz ga bom prinesel!« je kriknil Nejc. »Moj papi ga ima! Videi sem ga! Bom jaz!«

»Za-zakaj rabimo ... pipec?« je prebledel Sine.

»Nekako moramo priti do krvi,« si je Piksi grizel ustnico. »Kaj pa manjka zobem?« je Sine pokazal nanj. »Takole se ugriznmo do krvi in se premešajmo ...«

»Blek, tvoje sline se že ne bom dotikal,« se je namrščil Nejc. Sine mu je pokazal stisnjeno pest. »Zarezati moramo,« je rekel Piksi. »Pri Hakliju zarežejo ...« »Trapaste knjige,« je zamomijal Sine. Domenili so se, da se čez pet ur sestanejo pri starem mlinu. »Koliko bo ura čez pet ur?« je skrbelo Sineta. »Devet,« je rekel Piksi. »Tako pozno me ne bojo pustili ven.« »Saj so počitnice, mene vedno pustijo,« je zamahnil Nejc in začel plezati na bližnjo grčo. »Med počitnicami nam morajo dovoliti. Prisegli bomo pred začetkorn šole in potem bomo carji.« »Rekel si, da smo že zdaj,« ga je dregnil Piksi, ki je imel v spominu rame in gigabajte in vse drugo iz računalnika, ker je bil pameten za umret. Malce tudi zaradi zmešnjave knjig, ki mu jih je brala mama.

Nejc je pogledal Sineta: »Ko bomo prisegli, bomo šli k tebi ... « »Pa ne že spet!« je Sine pobral svoj kozarec s paglavci in se užaljeno oddaljil. »lze ne bo doma ...« »Bo,« je rekel Nejc, »tuširala se bo, mi pa bomo gledali skozi okno«. »Nič ne boš videl,« je rekel Sine. »Bom!« je vztrajal Nejc. »Ker boš ti pustil trapaste zavese odgrnjene!« Piksi bi pustil oba bizgeca pri ribniku in se odpravil skozi puščavo in goščavo. Če bi fasal klopa, bi ga mama spet mazala z oljem in s pinceto šarila okrog. Znojne kaplje bi mu lezle po hrbtu, rit bi ga pekla v vsakem primeru, ker si je zjutraj ni dobro obrisal, gole punce ga itak niso zanimale, Nejc pa je vedno težil z njimi. Zato bi šel skoraj domov. »Ob devetih!« bi se za njim drl Nejc.

»Pri starem mlinu!« bi mu pomagal Sine.


Če ne bi tedajci nekaj po človeško srhljivo zacvililo. Prav potihem. Kot da bi se kreda samo dotaknila table. Ali pa bi avtomobilske zavore zaškripale pn hitrosti borih deset kilometrov na uro.

V gnezdu listja in travice se je nekaj premaknilo. Blato je oživelo ali pa so krti obhajali obletnico poroke.

Vsi trije so buijili naokrog in navzgor. Njihove poglede bi lahko ostrgali z zelenja in jih prodajali v jajčkih presenečenja. Srce jim je prevračalo saite na srčnem prvenstvu. S čela so jim čez obrvi vijugale potne kaplje in jim trepalnice lepile v trikotničke. Pod lopatico jih je srbe ampak se niso premaknili niti za ped. Niti za tretjino milimetra, dokler ne odkrijejo, kaj se dogaja v bližini ribnika.

Novi cvilež je že spominjal na glas motorne žage.

»Kaj je bilo to?« je dobil Sine od strahu novo frizuro. »Pšššt ...« so v soncu skozi Piksija prosevale veje vrbe žalujke. Prisluškovali so kot vsaka izvidnica, ki za sabo nima poštene vojske. »Nekaj slišim ...« »Iz grma prihaja,« je spoštljivo zašepetal Sine, kot da je grmovje nekaj blazno svetega in nedotakljivega. Kozarce s paglavci so odložili v travo in se spogledali. Pravi prijatelji se znajo pogovarjati tudi z očmi.

Po prstih so se približevali nevidnemu sovražniku. Drug druge mu so v uho sikali: »Pšššt ...« Vsak korak so začenjali z desno nogo. Njihovi obrazi so se od napora obarvali svetlo vijolično. Četrti grm, števši z desne, je na jugovzhodni strani nekdo polomil. Ali pa je rasel mimo vsakega reda. Pod dvignjenimi razraslimi vejami je ležal rjav kupček.

Piksi je napenjal pogled. In si od živcev oblizoval ustnice kot sladoled.

»Truplo,« je ugotavljal Nejc. »Orožje,« je Sine iztegoval vrat. Kupček se je premaknil in s poslednjimi močmi dvignil smrček. »AAAAAAAAAAAAAAA ...« je trojica pogumno zavreščala. »Pa saj je kuža,« si je prvi opomogel Nejc.

Kakih sto let so samo zevali in ohali pa ahali in se dregali. Potem je Piksi pozabil, da si lahko umaže kolena in s tem mamo sprayi v grob. Počenil je h kepici zmršene dlake, smrekovih iglic, ranic in krast. Psiček je k njemu dvignil najbolj otožen in osamljen pogled na svetu, skrit za frufrujem dolgih, resastih dIak. Pravi prijatelji se znajo pogovarjati z očmi.

»Poglej, če ima kaj zlomljeno,« je svetoval Sine. »Ima ovratnico?« »Mogoče se je izgubil ...« »Ali pa so ga gospodarji zavrgli ...«

V naslednji uri so sklenili troje: psičku bo ime Snupi, ker vsakega dojenčka najprej poimenujejo, šele potem mu dajo jesti, Snupi pa je najdenček, kot da bi se ravno skotil, - ker bodo mame novim Snupijevim skrbnikom trgale ušesa, bo imel vsak psička pri sebi, dokler bo razpolagal tudi s svojimi ušesi, potem ga bo pretihotapii k prijatelju in potlej, ko bodo prijateljeva ušesa postala mamina last, bo ta Snupija spet predal tretjemu in dotlej se bodo prvemu že zacelila ušesa, vsak bo iz domače lekarne prispeval najrazličnejše, kar bo Snupija pozdravilo.

Nejc je slekel mikico in Snupija zavil vanjo, ker je psiček drgetal od izčrpanosti. Vršiček okroglega, povešenega uhlja mu je manjkal in na koščenem boku mu je manjkal del rjavega kožuščka, na suh cenem trebuhu je redil klope, na hrbtu pa bolhe, skratka, bil je naj bolj najboljši, ljubek, srčkan, najbolj najprijaznejši in najpametnejši psiček v vesolju in še dlje kot povsod čez. Namesto da bi se Nejc, Piksi in Sine takoj sprli, kdo ga bo odnesel domov in kdo bo glavni, so tisto uro prebili v največji slogi, ki se razvije samo med prijatelji, po krvi ali nekrvi.

Domenili so se, da bo Snupija domov najprej odnesel Piksi, ker je imel po značaju najtežjo mamo. »Paglavci in pes, ful bo srečna,« je pokimal Piksi in Snupi bi ga hvaležno obliznil po obrazu, če bi imel toliko moči. Ampak ga je hvaležno pogledal od čela do brade, kar šteje toliko, kot če bi skupaj polizala sladoled. In bi Piksijeva mama pristala na urgenci. »Kar je čisto mogoče,« je glasno premišljeval Piksi, ko sta mu Sine in Nejc oprtala psička in kozarec paglavcev.

»Mešanec med ...« se je zamislil Nejc. Sine se je tudi topil ob pogledu na Snupija, ki je spominjal na nonin krznen plašč. Doma ga je podobno prenašala v naročju iz omare v omaro, da se v njem ne bi zaredili molji.

»Lahko pes dobi molje?« je zaskrbljeno vprašal Piksija. »Ker lahko prinesem od doma posebne vrečke, da mu jih posebne vrečke, da mu jih položiš v košaro ...«

»Če te bo mama vrgla iz bajte, pridita oba k nam,« je Nejc svetoval Piksiju, ki ga je ob misili na razjarjeno mamo pritisnilo kakat.

»Čakajta, kaj pa prisega?« se je potem spomnil, ko so se, otovorjeni s prenosnim živalskim vrtom, odpravili proti domu.

»Zdaj moramo priseči s krvjo,« je mračno rekel Nejc, »Snupi nas je povezal za vse živiljenje. Kako bomo drugače skrbeli zanj ...«

V zraku je bilo nekaj veličastnega cvetnega prahu. Sine je kihnil.

In Piksi je zapečatil njihovo usodo z: »Res je!«