Nimaš pojma/Poglavje 12.04 in nadev za palačinke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poglavje 0.42 in krvna prisega Nimaš pojma
Poglavje 12.04 in nadev za palačinke
Janja Vidmar
Poglavje 3.452 in vohuni v filmih
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pri Sinetu doma je bila gneča kot na proslavi za materinski dan. Iza, Paja, mama, babica in nona so revčka suvale, premetavale, mu tacale po nogah in se čez njegovo glavo pomenkovale o večerji, pa o knjigah, o neki učiteljici klavirja, pa o ženskah, ki tečejo z volkovi, da se je že ustrašil, kdo bo spet Rdeča kapica, dokler se ni zavlekel v kopalnico. Še stranišče je bilo zasedeno. Mala Eva je sedela na kahlici in Sinetu ni bilo preveč do buljenja v njeno posračkano rit.

Kozarec s paglavci je odložil na rob umivalnika in namrščeno ovohal kremasto pocarijo v skledi. Dišala je po medu in skuti. Mama je pripravljala nadev za palačinke v kopalnici. Bijak, tega že ne bo jedei! V posodo je pomočil prst in ga oblizal. Njami. Še enkrat. S prsti je zajel grudo in jo polizal. Saj se ne opazi. Še zadnjič. Uf, sreča, da je brez rozin. Rozine so navadni drekci. Paziti mora, da ne zmaže preveč nadeva, ker mu bo mama odtrgala glavo. Ampak njami. Itak je bolje, da ga še nekaj pospravi, ker ga mama zmeraj naredi preveč, potem pa nadev iz palačink kaplja po čistem prtu. Čakaj, ali psi jedo nadev za palačinke? Mama je domačo lekarno dvignila za eno nadstropje in če je hotel obliže, vitamin c in lekadol, je moral stopiti na školjko.

S komolcem je sunil v kozarec s paglavci. V skledo se je izlila polovica ribnika. S paglavci vred. Zmes se je zredčila in potemnela. Okamnelo je buljil v pocasto brozgo. Sestopil je s školjke. Paglavci so izginili. Se zadušili. Prste je panično zaril v kremo in jo premešal, ampak paglavci so podlegli s in maščobam. Ni jih bilo na spregled in pika. Skoraj z nosom je šaril po blatasti masi, ampak paglavce je požrlo.

»0, mamica ...« je vzdihoval in ovohaval grudice, ki so zdaj diša le po ribniku. Pobil je paglavce, zdaj je moral preprečiti, da bi mama s tole svinjarijo namazala palačinke. Ravno je dvignil skledo, da bi jo prevrnil v školjko, ko je v kopalnico planila Iza.

»Spelji se!« In potem še: »Kaj pa delaš z mojo obrazno masko?!« Nič. Sine ni z masko počel čisto nič. Skomignil je in skledo previdno odložil nazaj v umivalnik. Zdaj že ne bi maral, da se skleda razbije.

»Kakšno masko?« je zamomljal in z enim očesom škilil proti sestri. Pretvarjal se je, da zapušča kopalnico, ker si je že otrebil ušesa, pojedel ušesno maslo in pogrizel nohte, v resnici pa je moral izvedeti, kaj namerava sestra z nadevom za palačinke. Zdaj, ko ima okus po paglavcih, pa sploh.

V koš za umazano perilo je potlačil prepoteno mikico in v trenutku zakuhal. Med umazanimi rjuhami je ležal Izin modrc. Vsaj zdelo se mu je, da je njen. Črn, raztegljiv kot elastika in s prozornimi na ramnicami. Mamini modrci imajo naramnice kot dedovi hozentre garji. Bliskovito je stegnil roko in modrc zatlačil za pas spodnjih gat.

»Kaj se motaš tu okrog?« ga je sestra sumničavo vprašala. »Zakaj pa je mama sem znosila kozarce za vlaganje?«

Zazdelo se mu je, da si zasluži resnico. Ravno ji je hotęl zblebetati vse o paglavcih v kremi, da se ji ne bi v želodcu zaredile krastače, ko je z majhno lopatko zajela kremo in si jo razpacala po čelu.

Sine se je skoraj prevrnil v kad. No, pri Sinetovih so tedaj že razbili ploščice, kad odvlekli na odpad in vgradili kabino za prhanje. Se je pač skoraj stegnil skozi plastična vratca. »Ehm, kaj delaš?« je zeval.

Iza si je z lopatko opleskala lica in si skuto razmazala še po vratu. Ovohala je prst in se namrščila.

Sinetov želodec je naredil preval v grlo. Ostal je brez paglavcev in z noro sestro v kopalnici. Kdo drug bi vreščal na pomoč. Sine pa je trofejo za Nejca potisnil globije za pas in zapiskal: »Poškodoval sem se ... Mi lahko daš kup stvari iz omarice?«

»Kaj ti pa je?« je vprašala nora sestra, ne da bi ga pogledala.

»Ehm ...« se je Sine v mislih sprehodil po Snupijevih poškodbah. »Rane imam ... manjka mi šop ... las ... ja, las ... nekdo mi je odgriznil uho ... no, skoraj bi mi ga ...« Iza je odprla omarico, pobrskala po policah in mu v naročje spustila nekaj obližev in tubo kreme za rane. Nore sestre nikdar ne postavljajo norih vprašanj o izvoru in področjih poškodbe. »lmamo slučajno šampon proti bolham?« je še tvegal Sine, po tem pa ob pogledu na noro sestro raje zbrisal iz kopalnice.