Pojdi na vsebino

Nimaš pojma/Navesvetjezen Nejc

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Resnobni Piksi Nimaš pojma
Navesvetjezen Nejc
Janja Vidmar
Casanova Sine
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nejc je s pestjo slabotno obdeloval stekleno ploščo na mizi. Predtem se je skušal z bratovim gorskim kolesom peljati po stopnicah v pritličje, z balanco je posnel dolgo vijugo ometa s stene, butnil v stopniščno ograjo in se zakotalil čez podest, ampak njegova trda buča je ostala nepoškodovana. Strop se k sreči še ni sesedel in belih zaves, nanizanih na dve elastiki, mu v slepem besu ni uspelo strgati z okna v kopalnici, zato se je zdaj v pojemajočem srdu znašal še nad lastnim telesom pri mizi in si izmenično pihal v razbolelo pest.

Po divjanju običajno zapade v mučno depresijo, ki jo popestri s treskanjem vrat, ker se najraje samopomiluje v svoji sobi. Ob zidu zdrsne na tla in z roko na kljuki prazno bolšči predse. Ne da bi trenil. Včasih zdrži tudi po več deset sekund. V bistvu je zadnjič postavil rekord. Vsega skupaj dvaindvajset sekund, oči so se mu zasolzile šele čez četrt minute. Nekaj je narobe z njegovimi solzevodi, se mi zdi.

No, z roko na kljuki potem ritmično premika vrata, dokler mu ne poidejo moči. Domačim ni dovoljeno motiti ga med razgrajanjem, odkar je mobilna šolska psihologinja Nejčevi maam pojasnila, da je njegova agresivnost posledica utesnjenosti, ki jo je delil z bratoma v preozki maternici. Ne, nikakor ne gre za posledico zakajanja in opijanja, kot je zmotno menil Nejčev papi. Maam je sliabotno ugovarjala, da doma prvih deset let niso opažali znamenj utesnjenosti. Da kaže divjanje po njenem pripisati razvajanju papana in maman.

Žal je njena slovenska izgovorjava tako zanič, da je psihologinja razdraženo cmokala z ustnicami.

In tako si Nejc sme dati duška. Saj je začel z nedolžnim boksanjem blazin in nadaljeval z njihovim paranjem, ampak povprečen najstnik zadovoljstvo doseže šele z razbijanjem predmetov. Če je le mogoče, tujih. Zaradi razumevajoče psihologinje, ki nima svojih otrok, temveč materinska nagnjenja, je maam postala mat, papi pa fotr. Papan in maman, ki sta se zaradi prepogostega menjavanja razbitega pohištva v hiši tudi že kreditno zadolžila, pa sta končala kot tastara in tastar. Človek pač potrebuje cel trosed in še kak fotelj povrhu, da zloži nanju utrujene kosti po napornem delavniku.

Nejc je pred časom hotel na odpad po zarjaveló sekiro, da bi z njo razsekal fotrov najljubši naslonjač. Komaj so ga prepričali, da fotr svoj najljubši naslonjač sovraži in da bi ga huje onesrečil, če bi ga prikrajšal za polomljen gugalnik na podstrešju, kamor menda hodi na skrivaj posedat.

Mat je s temnim, mehkim obrazom vpijala sinove očitke, kako je ušla iz Mozambika, da bi se ognila vpoklicu v Nacionalno uporniško vojsko, namesto da bi izrabila priložnost in pobila nekaj ušivcev.

»Mitraljez bi dobila, moja mat bi bila lahko ameriški marinec!« so Nejca vznemirjale podobe vojne in nasilja, da je vse pomešal. Zgodbo o tem, kako je materin oče izgubil življenje samo nekaj mesecev po tem, ko je Mozambik leta 1975 razglasil neodvisnost, je obrnil proti mat in se norčeval iz trpljenja njene ma, ki je pn tridesetih ostala vdova s štirimi otroki. Mat bi včasih najraje šla k mobilni psihologinji in jó zadavila. Sramoto je skrivala pred možem, ker bi ta šel in zadavil Nejca. Borisa in Azija pa ni želela vznemirjati z rečmi, ki niso bile v neposredni zvezi s pakom, bajkerskimi prestavami ali štoparico.

Skratka, take so imeli pri Nejčevih, odkar je njihov najljubši Sin in vnuk utesnjen zašel v utesnjujočo puberteto.

Nejc si je odsotno ogledoval pordeli rob dlani in čutil, kako se mu po telesu razliva prijetna utrujenost. Razgrajanje je težaško delo. Naj poskusi tisti, ki se nad tem zgraža. Bo na lastni koži občutil učinek terapije. Fotr itak vedno teži, da fizično delo krepi telo, umsko pa duha. Zato se bo zdaj še zasmilil sam sebi ter zjokal in potem bo prijetno prazen. Po njem se bo kotalilo le nekaj drobtinic.

Kot v Evini prazni škatli napolitank. V njegovi glavi ne bo tečnih odmevov odraslih, očitajočih glasov, staknjenih obrvi, pogledov, ki mu sporočajo, da vedo bolje od njega, kaj je dobro zanj, nobene pridige, kako pomembno je utrjevanje in ponavljanje snoví za shranjevanje in priklic podatkov iz dolgegaalikakosemužereče spomina, zakaj ni dobro obuti nogavic različnih barv, ker potlej v predalu ni dovolj parov, koliko oseb je že staknilo pljučnico zaradi raztrganih kavbojk, skozi katere vleče mraz, kako dobra odskočna deska je gimnazija in z njo vred prostočasne dejavnosti ter nenazadnje, koliko ljudi na tem svetu skrbi za njegovo prihodnost. Začutil je dobro znano skelenje v grlu. Bolečina v roki se je selila od zapestja do rame. Mogoče si je zdrobil kakšno koščico. V preddverju se je Boris glasno pogovarjal po mobilniku. S hokejskih treningov se je vedno vračal kot z zmagovalnih tekem. Komu se ljubi prenašati njegovo samovšečno faco?

Mat se je v delovni sobi s cedejke gulila nadaljevalni tečaj slovenskega jezika v treh korakih in hkrati večinoma z enozložnicami odgovarjala tašči na drugi strani telefonske slušalke: »... vem ... da ... kriva, ni delo ... ni navad ... delal sem, delal bi, delal bi bil, delal bom ... poskusili smo ... dvojina ... probali smo midva ... smo probala ... samostalnok ... nik ... imenivalik ... probam ... skusim ... koga ali cj... probanega ... probanemu ... ne ... ja ... ja ... spostova sam sebe ... ne, ma prav, ne spostova sebe, mogoč bo ... kaj je clenek?« Borisovo ropotanje v kuhinji je nakazovalo, da se bo s polnim krožnikom priklatil v dnevno sobo, zato je napočil trenutek za umik.

V Nejcu je v ušesih brez trohice smisla zazvenel Piksijev ukaz za umik pred sovražnimi četami. Mogoče zato, ker je pred nekaj dnevi prečkal njegovo ozemlje pod vinogradi in mu z gobcanjem porušil ugled pred kameradi.

»Z bulerji ležiš na kavču,« je za seboj zaslišal bratov glas, »maam te bo ubila.« Skobacal se je pokonci in se negotovo opotekel proti vratom. Še sanjalo se mu ni, kdaj je nazadnje jedel. Bil je na smrt utrujen, poleg tega se je zjutraj skoraj obesil s pasom na prečnem drogu v omari, da je komaj premikal vrat. Tudi slučajno ni prenesel vonja po bratovem športnem duhu in zdravem načinu življenja, ki je plaval povsod po bajti, zato se je zvlekel po stopnicah v svojo sobo. S prstom je sledil vijugi v ometu, se ustavil in skušal z nohtom spraskati luknjo v zid.

Fotrov razjarjen krik v preddverju: »Zakaj mulc ne pospravlja torbe za sabo?« je preglasilo formatirano in resetirano bučanje v njegovih ušesih. Zaradi zadrževanih solz ga je peklo v grlu in v požiralniku je čutil oblazinjen žleb, skozi katerega je kapljalo nekaj grenkega, trpkega. In potem še ti sluzasti strdki ... Čepki íz lastnih atomov …

Matkurja, mogoče je res pretiraval s pirom in vodko …

Drseč z ramo ob zidu je ohranjal pravo smer in vmes premišljeval, da se bo moral prikazati v šoli pred konferenco, ker je fotr napovedal obisk pri razredničarki.

Pod njim je pritličje razparal nov krik: »Orkamadona, Nejc je poškrabal omet!«

Šibnil je v svojo sobo, zdrsnil na tla in se z desnico oprijel kijuke. Komu na čast naj butam z vrati, ga je prešinilo in roka mu je padla v naročje. Napenjal se je, ampak solzevodeje imel izsušene kot privid rečne struge sredi puščave. Najokal sem se za letos, se je zamislil sam nad sabo in legel na bok. Zapri je oči in si predstavljal svojo najljubšo obliko mučenja: v grlo mu napeljejo vrtno cev in po njej spustijo cel zabojnik piva, flaške so med seboj povezane z epruvetami, v katerih brbota in se peni zlata pijača kot v kakem futurističnem laboratoriju. Njegovo vidno polje počasi tone v hlapljivo meglico, nebo in zemlja ob robovih dobivata trakec grenke pene in svet zadiši po hmelju ...

Po licih so mu končno spolzele solze spoznanja, da se to ne bo nikoli zgodilo. Koliko mulcev poznaš, si je rekel, ki bi se pri tvojih letih najraje zapili do smrti.

In šele potem odšli študirat novinarstvo.

Ali kaj podobno izzivalnega.