Nevesti (Simon Gregorčič)
← Čas | Nevesti Poezije Simon Gregorčič |
Vrlemu možu(Andr. Jekšetu) → |
|
Trpeče ti venec poročni v laseh
in sŕce ti v prsih trepeče;
krog usten rudečih igrá ti nasmeh,
a solza v očeh ti leskeče.
Stotere se misli ti v duši boré,
srce se ti krči in širi,
in čuti kot vali po njem se drve
ti v sladko bolestnem nemiri.
O zlata prostost, oj neskrbna mladost,
kako te je težko pustiti!
Oj prave ljubezni nebeška sladkost,
kdo pač se ti more vbraniti!
Na majki sedaj ti počiva oko,
zdaj k ženinu vhaja ljubeče:
od mamke srce se ti trže težkó,
a k ljubemu sili kopneče.
Daj majki poljub, zaročencu rokó,
on z desno ti v desno naj seže,
Bog srci z nebeško je zvezal vezjo,
duhoven še roki naj zveže.
Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltar,
od tam pa na romanje skupno;
željnó se nazaj ne oziraj nikar,
no gledi naprej mi zaupno!
Pač bo zapustila te zlata prostost,
a vez te bo sladka objela;
pač nehala bode neskrbna radost,
a začne se skrbnost vesela.
Ljubezen dolžnosti sladila ti bo,
množila ti srečo družinsko,
in duša zamaknjena pila ti bo
neskončno radost materinsko.
Ti srečna ves dom osrečávala boš
nevtrudna po hiši in hrami,
med sini, hčerami kraljávala boš
kot luna svetlà med zvezdami.
Kdor sam do večera potuje skoz svet,
izgine sè zarjo večerno;
a ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet,
pomlájen bo v deci četverno! --