Nebeška procesija (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šmarna gora. Nebeška procesija.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Lenora. (Bürger.)
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osemnajststo in petero
leto gre čez trideset,
kar prinesel sveto véro
Jezus Kristus je na svet.

Bog sedi na svojem stoli
s celo je častjo obdan.
Angeljci stoje okoli ...
Bil je Vseh svetnikov dan.

Z Materjo pri sebi Sina
ima in svet’ga Duhá,
vseh nebéščanov družina
se je zbrala krog Bogá,

gledat tam proces’jo sveto,
trume duš zveličanih,
iz sveta poprejšnje leto
in iz vic poklicanih.

Krona jim na glavi seje,
par za parom se vrsté,
v rôkah nos’jo oljke veje,
s pesmami Boga časté,

na banderih jagnje božje,
roženkrance na vratéh,
préd na zemlji jim orožje
čez hudiča in čez greh.

Duš gre mimo — da miljoni! —
dosti manjkalo jih ni;
na komolcu v stolu sloni
Bog, se žalostno drži.

Zdaj bandero se prikaže
Krištofa ljubljanskega;
Bog mu vstavit’ se ukaže,
táko pravi, praša ga:

»Kakor da za beračune,
in za kmétiče samó,
za menihe in za nune
bil bi vstvaril jaz nebó!
 
Ti le al kakà pokveka
ne gredó v pekèl se gret;
ni gosposkega človeka
v sveti raj že nekaj let! —

Manj le žalost ta me bôde,
ko pogledam tropič tvoj;
ti sam nekaj še gospode
vodiš zmerom za seboj.

Večja mesta so krščanske:
Dunaj, Trst, Pariz in Rim,
manj gospode ko ’z ljubljanske
srenje ’z njih v nebo dobim.

Druga mesta tud’ oltarje
imajo in mašnike,
kaj Ljubljance moje var’je,
da jih manj pekèl požrè?«

„»Čast in hvala Tebi bodi!«“ —
Krištof mu odgovori —
„»Menim, da v Ljubljani zlodi
ima manj zató močí,

ker je revno nje gledišče,
v njem le smrad, temà in mraz;
že trohljivo nje plesišče,
lakot v njem, napuh, dolg čas.

Kdo rad puste jé kopune,
drago kislico pijè?
Kdo ime rad v lačne kljune
starih žlahtnih srak dajè?

Nje strelišče je odročno,
v njem je preberaški ples,
tam šivarstvo premogočno,
plev z otrobi tam je zmes.

Torej rajši v bôžje hiše
je in bo Ljubljančan šel,
ko v gledišče, na plesiše
tlako delat za pekèl!«“ —

Satanas skoz luknjo ključa
gledal in poslušal je;
brž si ’zmisli zvita buča
za Ljubljance liman’ce.

Zidat’ vdihne jim kazíno,
káj da je, pove ime:
žensko, moško v njej mladino
z materami vred kazé.

Da bi brêzno bolj ukálo,
je Možóvu misel dal,
da gospôdo bolj to malo
na strelišču vkup je zbral.

Reče zidat’ kolosêum;
tam Ljubljančani vsi vprek
peli bodo mu »Te Deum«,
da se bo razlegal jek.

Kolosêum pot k nebesom
bo zazidal krščen’cam.
Trl tam bo se um s kolesom,
nova Sódoma bo tam!

Se zidálo bo glediše,
ko se leto pomladi;
manjkalo ne bo nam hiše,
kjer se Satanas časti.

Čaka te velika sreča,
ti Ljubljana spačena!
Ti kasarna boš sloveča
satana peklenskega.

Prvi sedež boš hudiča;
čez deset let več ne bo
Krištof tvoj imel mrliča,
ki je dušo dal v nebo.