Lenora (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nebeška procesija. Lenora. (Bürger.)
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Licova strelci. (Körner.)
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lenora, ko se zazori,
iz strašnih sanj se splaši:
»Zvest nis’, al živ več, Vilhelm ti!
Od kod tak dolg’ odlaši?«
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj.
Al zdrav je, kar se ločil,
ni pisal, ne poročil.

Se kralj in cesarica sta
že vendar omečila,
prepira trudna dolgega
med sabo se vmirila.
In trum se šum in vriš in vrisk,
se turški boben sliš’ in pisk;
iz bôja vôjska cela
domu hiti vesela.

Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stezi, poti
mladi, stari iz hiš hité
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprimlja ljubega;
nihčè Lenore same
ne kliče, ne objame.

Lenora gor’ in doli vse
je vrste oprašala,
al zanj ne ve nobèn, kar je
jih vôjska dam’ poslala.
Armada komaj je odšla,
Lenora vrže se na tla;
lasé si črne ruje,
se grozno togotuje.

K njej mati skrbna prileti:
„»Bog vsmili se!«“ zdihuje,
„»O kaj ti je, o ljuba hči?«“ —
Jo srčno objemuje.
»O mati, mati, preč je preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorjé siroti vbogi!« —

„»Usmiljen Bog, pomagaj ti!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori,
da vsmili se, prosive!«“
»O mati, mati, laž je to!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj molit’ več ni sila!« —

„»Vé, kdor Očeta prav pozná,
da rad otrók se vsmili;
bo vgasnila britkost srcá
pri svetem obhajili.“« —
»Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo skliče
iz grôbov ven mrliče?« —

„»Na Ogrskem, pomisli hči!
nezvest’ tvoj morebiti
da pravo vero zdaj taji,
se drugi prikupiti.
Iz misli spusti ga, zato
nikoli srečen on ne bo;
bo kriva pêkla tega,
ko vmiral bo, prisega!«“ —

»O mati, mati, preč je, preč!
Zgubljêna sem, zgubljêna!
O smrt, o smrt, ne čakaj več!
Da sem bilà rojena!
Ugasni luč mi vekomàj,
me groba noč in strah obdàj!
Ni milosti pri Bogi,
gorjé siroti vbogi!« —

„»Pomagaj, Bog! Otroka tí
ubogega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govorí,
nje grehom mili bodi! —
Slovó svetá bridkosti daj
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bogu zvesta
bo Jezusa nevesta.«“ —

»O mati, káj je sveti raj,
kaj je pekèl, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekél brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekomàj,
me groba noč in strah obdàj!
Brez njega sreče zame
ni tu, ne onstran jame!«

Obup tako po nji bučí,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
da solnce zajde za goré,
da skoz nebeška vrata
zvezd truma pride zlata ...

Po vasi gori pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo,
zrožljàl je s konja mož visòk
na klop pred hišo belo.
Poslušaj, iz nadvratnih lin
zvončèk zapoje: cin, cin, cin!
Lenora dobro v hiši
le-té besede sliši:

„»„Alò, alò, le brž odpri!
Lenora, spiš al čuješ?
Al zvesta si, ti ljub’ca, mi,
se smeješ al zdihuješ?“«“
»O, Vilhelm, ti? Od kod zdaj te
tak pozno konj prinesel je?
Sem čula, sem jokala,
bridkosti kaj prestala!« —

„»„O polnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal, in blizu ni,
te hočem s sabo vzeti.“«“ —
»Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Z’lo brije zunaj mraz nocoj;
bom, ljubi, te objela,
na srcu te ogrela.« —

„»„Naj, ljub’ca, zunaj brije mraz,
da hotel bolj bi briti!
Moj konj ceptá, poteka čas,
ne smem se dalj muditi!
Podpaši, vrzi ročnoma
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti.“«“

»Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj,
enajst že ura bije!« —
„»„Pot gladko, luno lej svetló!
Mrlič’ in mi ko blisk let’mó,
domu še danes zvesto
prinesel bom nevesto.“«“

»Kje je tvoj dom, kje post’ljica?
Kakóvo je oboje?«
„»„O deleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje.“«“ —
»Bo prostor zame?« — „»„Ljub’ca, bo!
Podpaši, vrzi se srčnó!
Že post’ljica postlana,
je svatovščina zbrana.“«“ —

Lenora brž planila je,
na konja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljub’ga poprijela ...
In udri, udri, klòp, klòp, klòp
se urno spústita v kolóp,
da sape ji zmanjkuje,
in pôdkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej,
kak sprèd oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak grmeli! —
„»„Te strah ni? — Luno lej svetlò!
Mrliči jezd’jo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?“«“ ...
»Me ni, — mrtvih ne budi!«

Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?
Kaj vrane frfetajo? —
Mrliča d’jati v grob velé
in bilje godrnjajo ...
Lej, bliža se pogrebcev trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal’vanju pubčov v mlaki.

„»„Po polnoči pokop naj bo
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdaj s sabó,
z menoj na ženit’vanje!
Zakroži, mežnar, pesem ti,
roké brž nama, pop povij,
da zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!“«“

Zdaj vtihne vse ... Pogrebcev ni ...
Pokoren tej besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi ...
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolòp,
da sapa ji zmanjkuje,
in pôdkev iskre kuje.

Na levi, desni kak letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim sprèd oči
vasi, trgovi, mesta! —
„»„Te strah ni? — Luno lej svetló!
Mrliči jezd’jo jadrno ...
Te strah ni mrtvih tudi?“«“
»Me ni, — mrtvih ne budi.«

Pogledaj na visélnice!
Plesát’ okrog kolesa
temnó pri luni vidi se
trop jasen brez telesa.
„»„Aló, pošasti, z mano zdaj,
mi plésat’ ženitvanski raj,
nevesto ko objamem
in s sabo v post’ljo vzamem!“«“

Pošasti grde veš, veš, veš
za njima so jo vnele,
ko oster piš skoz zrelo rež,
tako so té vršéle.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolòp,
da sape ji zmanjkuje,
in pôdkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh kakó,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebó,
kako je to dirjálo! —
„»„Te strah ni? — Luno lej svetló!
Mrliči jezd’jo jadrno ...
Ni strah te mrtvih tudi?“«“
»Gorjé! — Mrtvih ne budi!« —

„»„Petelin poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj ...
V nos jutra sapa me skeli ...
Brž, vranec, se zasukaj! —
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti post’ljica ...
Ko blisk leté duhovi —
tù moji so domovi!“«“ —

In nad železna vrata ti
jo skokoma drvijo ...
Švrk! s tànko šibo jih vsmodi —
zapahi odletijo ...
In strašno duri zakrčé,
po črnih grôbih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune ti migljajo.

Al preden mignil bi z očmi —
o čudesa neznane! —
lej! s konjika se plašč zdrobi
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč ...
Lej, smrt je z uro stala,
kosó v rokàh držala.

Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro vbogo vse,
vse vdêre se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo ...
Lenora tam v trepeti
jenj’vala je živeti.

Pod bledo luno se nad njó
duhovi so sklenili;
plesali krog in krog, britkó
to pesem zatulili:
„Trpi, če poka ti srcé!
Prah z Bogom kregat’ se ne sme!
Odšlà si trupla sili —
Bog duše se usmili!“