Nebeška precesija
| ← Šmarna gôra. | Nebeška precesija. Zbirka Krajnska čbelica (1848). Dr. Prešerin. |
Zdravljíca. → |
| |||||||||||
Osemnajst sto in petéro
Léto gre čez trideset,
Kar pernesel sveto véro
Jezus Kristus je na svét.
Bog sedí na svojim stoli,
Z celo je častjo obdan,
Angelji stoje okoli;
Bil je vsih svetnikov dan —
In per sebi svoj'ga sína
Jma in svetiga duhá,
Vsih nebeščanov družina
Se je zbrala krog Bogá,
Gledat tam precesjo svéto,
Trumo duš izvoljeníh,
Iz svetá poprejšnje léto
In iz vic poklicanih.
Krona jim na glavi seje,
Par za param se versté,
V rokah nos'jo oljkne veje,
Z pesmami Boga časté.
Na banderih jagnje božje,
Roženkrance na vratéh,
Pred na zemlji jim orožje
Čez hudiča in čez gréh.
Duš gre memo, de miljóni
Dosti manjkalo jih ni —
Na komolcu v stoli slóni
Bog, se žalostno derží.
Zdaj bandero se perkaže
Krištofa Ljubljanskiga,
Bog se vstavit' mu ukaže,
Tako pravi, praša ga:
»Kakor de za beračune
In za kmetice samó,
Za menihe in za nune
Bi bil vstvaril jest nebó!
Ti le in kaka pokveka
Ne gredó v pekel se gret; —
Ni gospôskiga človeka
V sveti raj že nekaj lét. —
Mànj le žálost tá me bôde,
Ko poglédam tropič tvój,
Tí sam nekaj še gospôde
Vodiš vselej za seboj.
Veči mesta so keršanske
Dunaj, Terst, Pariz in Rim,
Manj gospôde, ko 'z Ljubljánske
Srenje 'z njih v nebó dobim.
Druge mesta tud oltarje
Imajo in mašnike —
Kaj Ljubljance moje var'je,
De jih mànj pekel požre?«
»Čast in hvala Tebi bodi,«
Krištof mu odgovorí,
»Menim , de v Ljubljani zlodi«
Ima mànj zató močí,
Kér je revno nje glediše,
V njem le smrad, temà in mraz,
Že trohljivo nje plesiše,
Lakot tam, napùh, dolgčas.
Kdo rad puste jé kopune,
Drago kiselco pijè?
Kdo imé rad v láčne kljune
Starih, lačnih srak dajè?
Nje streliše je odročno,
Tam je preberaški ples;
Tam šivarstvo premogočno,
Plev z otrobi tam je zmes.
Toraj rajši v božje hiše
Je in bo Ljubljančan šel,
Ko v glediše, na plesiše
Tlako delat za pekèl.
»Satanas zkoz ljukno kluča
Gledal in poslušal je,
Berž si zmisli zvita buča
Za Ljubljance limance:
Zidat' vdihne jim kazíno,
Kaj de je, pové imé —
Žensko, možko tam mladíno
Z materami vred kazé.
De bi brezno bòlj ukalo,
Je možovu misel dal,
De gospôdo bolj to malo
Na streliše vkup je zbral.
Reče zidat' kolizeum —
Tam Ljubljančani vsi vprék
Péli bodo mu: »Te Deum!«
De se bo razlegal jék.
Kolizeum pot k nebésam
Bo zazidal keršencam,
Um se terel bo z kolésam —
Nova Sodoma bo tam.
Se zidalo bo glediše,
Ко sе léto pomladí,
Manjkalo ne bo nam hiše,
Kjer se satanas častí.
Čaka te velika sreča,
Ti Ljubljana spačena!
Ti kosarna boš sloveča
Satana peklenskiga!
Pervi sedež boš hudíča —
Čez deset lét več ne bo
Krištof tvoj imel merlíča,
De bi dušo dal v nebó!