Narodne pripovedke za mladino IV/O vražji volni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Čevljar škrjanec Narodne pripovedke za mladino IV/O vražji volni
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Zlato sonce, zlata uzda, zlato sedlo
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



O vražji volni


Imel je bogat grof edino hčer. Prišlo je že mnogo snubačev, a grof hčere ni hotel nobenemu dati. Hranil je že sedem let veliko miš, naposled jo zakolje in ji sleče kožo. Njegov hlapec pa je vse to videl in si dobro zapomnil. Ko so torej prišli snubači, kaže jim grof omenjeno kožo in je vpraša, katera žival nosi tako obleko, a nobeden mu ne odgovori po godu. “Nobeden, kateri ne ugane, kake živali je ta koža, ne dobi moje hčere za ženo!” Tako je rekel grof vsakemu snubačev in vsak je žalosten odišel. Na to stopi hlapec h grofu rekoč: “Pokažite, morda uganem jaz!” “Bedak, kaj bi ti uganil! Prišlo je mnogo učenih gospodov in nobeden ni uganil; bodeš morebit uganil ti? No poskusi le!” “To obleko je nosila miš, pravim jaz!” Grof obledi, hlapec je uganil. Nekaj časa še pomišluje, potem pa reče: “Uganil si, a to še ni dosti! Ako hočeš dobiti mojo hčer, pojdi in prinesi mi pet centov vražje volne. Če jo dobiš, pridi nazaj, če pa ne, ostani in bodi si kjer koli.”

Hlapec je šel, akoravno je vedel, da gospod krivično ravna, ker ne izpolni danega obeta; šet je iskat vražje volne po širokem svetu. Hodil je ves božji dan ter povpraševal po poti v pekel, a zvedel ni ničesar. Ob mraku jo prišel v neko vas in prosil pri prvi hiši prenočišča. Dovolili so mu dobri ljudje, da sme položiti trudno glavo za mizo na klop. Pri večerji pa so ga povpraševali, kam da gre in povedal jim je vse od konca do kraja.

“No, če greš v pekel po vražjo volno, vprašaj tudi tam, kaj nam je storiti, da bo zopet cvetela naša ovenela jablan, ki je prej rodila takšna jabolka, katera so celo vmirajočega zvračile (ozdravile), ako jih je le pokusil. Ko boš se vračal iz pekla, nam povej in mi te bodemo dobro plačati!” — Hlapec se je sladko naspal in se drugi dan napotil dalje, zahvalivši se dobrim Ijudem. Hodil je ves božji dan, povpraševal je po poti v pekel, a zvedel ni ničesar. Ob mraku prišel je v neko vas in prosil pri prvi hiši prenočišča. Dovolili so mu dobri ljudje, da sme prespati na klopi za mizo. Pri večerji pa so ga povpraševali, kam da gre in povedal jim je vse od konca do kraja.

“No, če greš v pekel po vražjo volno; vprašaj tudi tam, kaj nam je storiti, da bode v našem usahlem studencu, ki je imel poprej živo vodo, zopet začela izvirati. Ko se boš vračal, nam povej in mi te bomo dobro plačali!" Hlapec se je sladko naspal in se drugi dan napotil dalje, zahvalivši se dobrim ljudem za prenočišče. Hodil je ves božji dan, povpraševal je po poti v pekel, a zvedel ni ničesar. Ob mraku je prišel v neko vas in prosil pri prvi hiši prenočišča. Dovolili so mu, da sme spati pri njih; pri večerji pa so ga povpraševali, kam da gre in povedal jim je vse od konca do kraja. “No, če greš v pekel po vražjo volno, vprašaj tudi tam, kaj je storiti oni ženi, ki je prej čisto gladko govorila, zdaj že sedem let besedice več ne spregovori, da bode zopet spregovorila. Ko prideš nazaj, nam povej in mi te bodemo dobro plačali.” — Drugi dan se je hlapec zahvalil za prenočišče ter odpotoval dalje.

Hodil je ves božji dan, povpraševal je po poti v pekel, a zvedel ni ničesar. Ob mraku je prišel do reke, čez katero je nosila neka duša že sedem let ljudi. Tožila je hudo in hrepenela po rešitvi. Tudi njega je prenesla in mu naročila, da naj vpraša v peklu, kaj ji je storiti, da bo rešena. Hlapec ji je občal in odišel je dalje.

Ob mraku je prišel da neke hiše in prosil je ženo, ki mu je prišla naproti, prenočošča, Žena pa mu odgovori: “Tukaj ti ni bivanja; mi smo vražji, služimo vražji in jaz sem njegova dekla.” “Dobro, da sem vender končno našel ta kraj!” vzkliknil je hlapec in povedal je vražji dekli vse, kar se mu je pripetilo na poti. “Dobro došel!” reče na to vragova dekla, “morebiti še mene rešiš. Drevi bom odtrgala vragu pet centov volne; vprašala ga bom, kaj je storiti onim ljudem, da dobi vsak svoje in naslednje ga vprašam, kaj je storiti meni, da se rešim z njegove sužnosti. Ti pa vlezi pod njegovo postelj, tam te ne zasči in poslušaj dobro!” Kar sta sklenila, sta tudi storila. Pozno po nonoči je prišel vrag od svojih poslov in legel k počitku. Ni še ležal dolgo, kar mu dekla odtrga prvi cent volne in jo spusti pod postelj. “Kaj pa ti je, da me draplješ?” vpraša vrag. Nekaj se mi je sanjalo. Kaj praviš, kaj?” “Kaj pa jaz vem, povej!” . Sanjalo se mi je, da sem bila prosta, da ti nisem več služila. Ali niso to neumne sanje, ni-li to nemogoče?” “,Lahko se zgodi še vse, a pusti me zdaj spati, truden sem že!” Ko je vrag zaspal v dragič, odtrgala mu je dekla drugi cent volne in jo spustila pod postelj. “Kaj mi vender nocoj ne daš miru! Tako sem že truden! Kaj ti je?” “Sanjalo se mi je, da nosi neka duša že sedem let čez reko ljudi v tvojo deželo; sanjalo se mi je, kako vzdihuje noč in dan po rešitvi. Kdaj bode ta duša rešena?” “Takrat, ko bode pustila človeka, vračajočega se iz pekla, sredi vode. A zdaj me pusti spati!” Vrag je zaspal tretjič in dekla mu je tretjikrat odtrgala cent volne. “Kaj me vender nocoj draplješ, kaj ti je?” “Sanjalo se mi je, da je nekje dva dni daleč odtod, majhna kočica, v kateri stanuje že sedem let mutasta žena. Kaj je storili tej ženi, da bi zopet spregovorila?” “Naj odkoplje rešnje telo izpod praga, katero je pokopala pred sedmimi leti in zopet bode spregovorila. A zdaj me pusti spati!” Četrtič je vrag zaspal in dekla mu je odtrgala četrti cent volne. “Kaj me vender draplješ nocoj, kaj ti je?” “Sanjalo se mi je, da imajo tri dni od¬tod studenec, v katerem je prej izvirala živa voda, zdaj pa je vsahnil popolnoma. Kaj jim je storiti, da bode zopet tekla voda!” “Pred sedmimi leti je padlo v tisti stu¬denec nekemu zidarju zlato kladivo. Če bi ljudje vedeli, izkopili bi zlato kladivo in imeli bi zopet prejšnji vrelec!” Vrag je petič zaspal in dekla mu je odtrgala peti cent volne. ,Kaj me vender draplješ nocoj, kaj ti je?” zarjovel je vrag, da se je stresla zemlja. “Sanjalo se mi je, da imajo štiri dni od tod jablan, ki je nosila zdravilno sadje, a že sedmo Ieto več ne cvete. Ljudje zelo tožiijo in dali bi mnogo denarja, ako bi jablan zopet pognala cvetove in rodila zdravilen sad. Kaj jim je storiti?” “Ko bi ljudje vedeli, da leži pod njihovo jablano velikanska kača, katera grize korenje, odkopali bi jablan, ubili kačo in drevo bi pognalo cvetove in rodilo bi zopet zdravilno sadje. — Vidiš, ko se bode vse to zgodilo: ko bo rešena ona duša, ki prenaša ljudi čez reko; ko bode spregovorila mutasta žena; ko bode v studenci zopet izvirala voda; ko bode jablan zopet rodila zdravilen sad; takrat bodeš ti rešena moje sužnosti! Zdaj me pa pusti v miru, zdaj veš dosti!”

Vrag je zaspal in dekla ga je pastila spati do ranega jutra. Ko se je prikazala zlata zora, takrat je vstal in šel je zopet po svojih opravilih. Tudi hlapec je zlezel izpod postelje z vražjo volno ter se zahvalil veseli dekli. Ta mu da tri svinjske mehurje in mu naroči, naj pove duši, da ga pusti ležati sredi yode. Z mehurji bode čisto lahko priplaval do brega. Hlapee se že poslovil obetaje, da bode vse natančno izvršil. Ko je priSel do reke, povedal je duši o njeni rešitvi. Nesla ga je po reki in pustila ga je sredi vode. Bila je rešena. Hlapec pa je preplaval reko in potoval dalje. Ko se je storil rnrak, prišel je do koče, kjer je stanovala muhsta žena. Povedal je ljudem, kaj jim je storili. Odkopali so sveto hostijo, šli po duhovna in ta je prenesel v sijajni procesiji rešnje telo v cerkev. Žena je zdaj spregovorila in hlapec je dobil za razven zlatega kladiva še mnogo zlata za plačo.

Vesel je potoval dalje in prišel ob mraku v vas, kjer so imeli imenovani studenec. Povedal je ljudem kako in kaj. Izsušili so studenec in našli zlato kladivo. Voda je začela zopet izvirati in hlapec je dobil raven zlatega kladiva še mnogo zlata za plačo. Vesel je poloval dalje in prišel ob mraku v vas, kjer so imeli omenjeno jablan. Odkopali so drevo in našli na korenji velikansko kačo. Ubili so jo in jablan je zopet pognala cvetove. Hlapca pa so dobro plačali. Potoval je vesel proti domu in ko se je storil mrak, dospel je do hišnih vrat. Grof ga je že od daleč zagledal in skril se mu je v omaro, ki je stala v sobi, rekoč: “Recite mu, da še zdaj ne bodemo obhajali ženitorvnja, ker mene ni doma!” Hlapec je vstopil v sobo in težke nošnje utrujen vrgel denar in vražjo volno na omaro, da si odpočije; a omara se je zdrobila na kosce in denar je pomečkal hudobnega grofa.

Še isti dan se je pričelo ženitovanje, na katero je prišla v posebno začudenje hlapčevo vražja dekla. Pripovedoval je gostom, kako je služila vragu, kako jo je hlapec rešil in kako sta prekanila vraga. “Na enkrat” — dejala je — “ko si ti dogotovil vse, bila sem zunaj vražjega kraljestva, bila sem pri oni hiši, kjer je prej ležala mutasta žena. Potovala sem daje ter prišla do studenca, v katerem že sedem let ni izvirala voda, a zdaj zopet izvira, prišla sem do jablane, ki sedem let ni rodila, a zdaj zopet rodi. Povsod so se ljudje zaradi velikega veselja gostili in tebe hvalili. Tudi jaz se ti zahvaljujem.” Tako je končala vražja dekla; ženin jo je iz hvaležnosti pridržal pri hiši in vsem se je dobro godilo.