Narodne pripovedke za mladino IV/Čevljar škrjanec
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/O vragu in treh ubogih sestrah | Narodne pripovedke za mladino IV/Čevljar škrjanec Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/O vražji volni → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Nekdaj je živel prebrisan čevljar. Pisal se je Škrjanec, in po pravici: pel je vedno, zmeraj je bil dobre volje, dasi dostikrat ni imel česa prigrizniti. Ker pa je zaslišal, da so v jutrovih deželah židje zlato skrinjo zaveze zagrebli v puščavii, bi jo srčno rad našel in izkopal. Napravi se torej na pot, gre vedno proti vzhodu in pride v deveto deželo. Denarja ni vzel nifi seboj na pot — ker ga nič imei ni — moral je tedaj beračiti. V velikem mestu pa pride v kraljev grad in pove, da je najučenejši v svoji deželi in gre zaradi tega v jutrove kraje iskat zakopanih zakladov.
“Dobro došel,” reče kralj, “Če si tako učea, moras tudi tatove ločiti od pravičnih?”
“Poslušaj tedaj! Imel sem zlat prstan, ki je imel kameno oko, svetlo ko beli dan; ta je več vreden, ko vse drugo moje zlato, pa vkradli so mi ga ničvredneži, pa ne vem kateri.”
Čevljar veli, naj mu dajo posebno izbo, tinte in papirja, in če mu dobro postrežejo, bodo najkasneje v treh dneh zvedeli od njega, kdo-li je tat. Prstan pa so vkradli trije kraljevi strežaji. — Škrjanec začne nekaj čečkati, pa ker je le slabo pisal, razlije tinto po papirju, razmeže vse po sobi ter hodi sem in tja, kot bi bil globoko zamišljen. Ko mu strežaji prinese večerjo, si zmisli, da je en dan že preč — in zavpije: “Hoj! enega že imam sluga ne vstraši in tiho odlazi. Drugi dan mu ni hotel več prvi strežaj jesti nositi. Ko mu drugi prinese večerjo in prižge luč, reče čevljar: “0j, imam že dva!” — Mislil je namreč dva dni.
Tretji dan pa prinese tretji strežnik večerjo — “Aha!” zareži se Škrjanec, “imam le vse tri — kaj bo pa zdaj!” Sluga se grozno vstraši, ker sta mu tudi njegova tatinska tovariša povedala, da je ju učenjak ročno spoznal. Obeča mu za vsakega izmed njih po sto goldinarjev, ako jih ne izda, ker bi drugače vsi izgubili glave. “No, naj vam bo,” pravi čevljar, “ker sem jaz ročno spoznal, kaki ptiči ste, vas ne zatožim, ako se poboljšate in nikdar več ne kradete.” Kralj pa je imel majhnega belega psa; čevljar ukaže strežajem, naj mu tega psa vjamejo in prinesejo. Ko to store, dene v vsedeno mast prstan, vrže mast s prstanom vred psu, ki je požrl vse vkup.
Pomirjeni gredo sluge v stran, Škrjanec pa pozove kralja in vse njegove ministre ter veli: “Kralj, vi imate belega psička, in v njegovem trebuhu je dragoceni prstan!”— Kmalu so ubili psa ter prinesli prstan pred kralja. Kralj sam ni znal, kako bi nadaril tako učeno glavo; torej mu reče: “Ako mi dovedeš živega roparja Harambašo pred mene, pa ti rad dam polovico kraljestva; ta ropar mi je pred več leti ukradel edino hčer in nihče ne vc, ali je še živa ali ne.” Kaj si je hotel; pobrai je kopita iznenaden Škrjanec in ves poparjen in klavrn odlazil iz mesta, ker nihče ni vedel, kje biva Harambaša, in če bi ravno bil kdo vedel, ga ni upal ovadili. Hodil je že dolgo po deželi in tu pa tam za njim pozvedoval. Slednjč še je v veliki šumi (gozdu) zašei — in šele zvečer v mraku je našel sredi loga lep gradič.
Gre v njega — pa ne najde nikjer ne žive duše — dasi so bile v vseh sobah vse mize pogrnene in polne dišečih jedi. Vsede torej za mizo in pridno sega v skledo — kar pride zalo dekle v sobo in ga vpraša, kako je zašel tu noter v roparski grad Harambašin. On ji vse pove od konca in kraja, dekle pa mu razodene, da je ravno ona hči tistega kralja in mora zdaj biti roparska kuharica, ter bi že zdavnaj zbežala, pa ni vedela kod in kam. — Da bi ga nihče ne našel, povezne dekle na njega kotel, v katerem je bila kuhala meso. Roparji pridejo domov in ž njimi prišli psi zavohajo škrjanca.
Harambaša, srdit ropar z dolgimi mustači, se zadere nad dekletom: “Kaj si tega berača tukaj prikrilat za kazen boš ga še nocoj živega ravno v tem kotlu skuhala — in on si mora sam nanosili vode!” Kaj je hotel! Šel je po vodo na dvor in je prinesel parkrat, ona se je pa bridko jokala. Ker je bil Škrjanec vender prebrisane glavo, reče ji, naj gre hitro z njim na dvor. Tam je bil videl več snopov slame in ročno prisloni dva na vodnjak, ter enemu dene svoj klobuk na vrh, drugemu pa priveže njeno ruto — potem pa sa oba po prstih splazita iz dvora. Roparji so videli tista snopa, pa ker se je že precej stemnilo, so mislili, da se onadva tam jočeta ali tolažita in šele ko se navečerjajo, gredo na dvor, ter zapazijo sleparja.
Ona dva sta med tem že daleč odbežala in sta ravno prihitela do široke reke, ko zaslišita od daleč roparje kleti in za seboj teči, pa vgledal še njiju ni nobeden. Ker je v vodi raslo trslje, odreže Škrjanec hitro dve cevi in oba stopita do pasu v vodo. Ko pridejo roparji blizo, podurneta se oba pod vodo, dihala sta namreč skoz omenjene cevi. — Roparji njiju niso našli, ter so zopet odhiteli.
Srečno sta prebredla vodo in tudi na zdravem dospela v kraljevo mesto, kjer je oče na prvi pogled spoznal svojo hčer. Da bi se skazal hvaležnega, obljubi kralj Škrjancu svojo hčer za ženo; pa prej se ne bi smela poročiti, dok ne bi roparja živega spravil pred kralja.
Kraljična jc večkrat pravila, da je imel Harambaša nekje daleč brata, ki se je zval Patoglav — in ta je bil ravno taka roparska glava. Škrajanec si je to dobro zapomnil, vzel dvanajat hitrih jezdecev seboj, ter se napotil proti Harambašinem gradu, Ko že prijašejo blizu gradu, poskrijejo svoje konje in gredo peš pred Harambašo.
Škrjanec stopi ponižno predenj, se mu nakloni in reče: “Gospod Harambaša! zaslišite žaloslni glas, da leži vaš brat, gospod Patoglav, na smrtni postelji. Rad bi počiival v hrastovi rakvi in nas je torej poslal k Vam, da mu izberete najdebelejši hrast v svojem logu.” Harambaša se močno ustraši, a vender z več roparji v gozd in zaznamna lepo drevo, katero so omenjeai dvanajsteri junaki začeli podirati. Hitro so ga imeli na tleh in drugi dan je bila že rakev za silo zdolbena in tudi pokrov že narejen. Harambaša je prišel sam gledat, koliko so že natesali in se začudil, da so že gotovi, a Škarjanec mu klavrno reče; “V naglici smo pozabili vzeti Vašerau bratu mere za rakev — zdaj pa ne vemo, kako bomo brez vse mere . . ." "Eh, pa naj bo,” potolaži ga Harambaša, “muj brat je ravno take velik, kakor jaz; se pa jaz vležem v rakev, da vidite, je lipredolga, ali kako."
Komaj se ropar vleže, že so primaknili krov in ga zabili s čavlji na rakev, ročno so zasedli konje in z rakvijo oddirjali proti domu. -Da se ropar ne bi zadušl, so že prej navrtali pokrov.
Ko so roparji seznali, kaj se je zgodilo z glavarjem, so se vsi poparjeni razšli in cela okolica je imela zopet mir. V kraljevem mestu pa so Harambašo obesili na glevnem trgu. Kralj bi še vender le rad odlašal s poroko. Zatorej pozove Škrjanca in mu veil: “Zaprl te bom v posebno izbo, kjer bo v prikriti kletki ptič; ako si res tako prebrisan, da zaslužiš mojo hčer, boš tudi mogel v treh dneh uganiti, kaki ptič bo notri.” Kralj pa je imel v kletki škrjančka.
Pretekla sta ze dva dni Škrjanec še nič ni slišal ptiča peti, kako bi ga torej spoznal; videl ga pa tudi ni, ker je bila kletka v nekaki omari skrita. Tretji dan je bil ves pobit; začne torej sam seboj govoriti: “Kaj bo, kaj bo s teboj, ubogi škrjanec tretji dan si že zaprt, ne diši ti ne jesti, ne piti — oj!”
Kralj je ravno pri vratih poslušal in začul te besede. — “Je že uganil — že ve, da imam škrjančka v kletki. Alo! Na gostovanje!” Koj drugi dan bila je poroka — in tri dni potem so Škrjanca kronali za novega kralja v deveti deželi.