Narodne pripovedke za mladino IV/Kristus boter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Zlato sonce, zlata uzda, zlato sedlo Narodne pripovedke za mladino IV/Kristus boter
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/O zlatem ptiču
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kristus boter


Blizo starodavne Indijske dežele je gospodoval imeniten kralj. Imal je ženo z zlato zvezdo na čelu. Čislal jo je tako, da ji je večkrat rekel, da se po njeni smrti z nobeno žensko ne bo več ne oženi, razen, če bi imela zlato zvezdo na čelu. Bog je hotel, da je kraljica v kratkem umrla in kralj je ostal sam. druge rodbine ni imel, kakor edino hčer Zlatko, katera je tudi imela na čelu zlato zvezdo.

Dolgo časa se je žalostil kralj za ženo, slednjič pa se mu vrinejo misli na ženitev. Iskal je dolgo po svoji i po tujih deželahslične žene, a ni našel nikjer. Pride mu na um, da tudi njegova hči ima (na čelu) zlato zvezdo in zatorej jo počne zagovarjati, da bi ga vzela za moža. Zlatka pa mu reče: “Rajši pretrpim vse, tudi smrt, kakor bi privolila v to ženitev, to se ne sme zgoditi! —

Razjarjen oče ukaže precej ji pri laktu odsekali roki ter jo stira iz svoje dežele. Rada je prenesla vse muke, ker znala je, da trpi po krivici. Preprosila se je skoz tuje kraje ter prišla v deželo Indijo. Ondu je bil pred kraljevim gradom studenec, in okoli njega je hodila več časa, ker je bila žejna, in nikogar ni bilo blizo, da bi ji dal vode. — Indijski mladi kralj je gledal ravno skoz okno; obrnil se je k materi ter rekel: “Večkrat ste me nagovarjali, naj se oženim, a nisem nešel prave ženske; zdaj pa hodi ena okoli studenca — to bi hotel vzeli za ženo, dasiravno nima rok.” Modra mati odgovori sinu: “Z nobeno te nisem silila, niti ti je branila, a prej to vzameš to, premisli dobro! — Kdo ve za voljo kake pregrehe so ji odsekali roke. Pa če jo vzameš, ne smeš je nikdar črtiti!” Sin pozove tuje dekle v grad in ga vpraša, od kod je in kako je postala tako nesrečna. Jokaje mu razodene Zlatka svojo nesrečo. Princ ne pomišluje dolgo, ampak se kmalu zaroči s poštenim dekletom. Na njeno ugovarjanje, da nima rok, ji reče, da jih ne potrebuju, saj bo imela dovolj dvorjank, katere ji bodo stregle.

V kratkem so imeli sijajno gostovanje ter se veselili iz celega srca. — Bila sta že kaki dve leti zaročena, kar je kralj moral nekemn prijatelju pomagat v boj. Doma se mu je narodil v tern času prelep sinek. Radi bi ga dali krstiti, a znali niso, kako ime bi mu izbrali. Pošljejo tedaj hlapca Tokaja s pismom h kralju. Pojdoč pride hlapec v grad kraljičinega očela. Ta mu reče: “Brž ko ne si ogleduh, moram te zapreti.”

Tokaja se izgovarja, da je indijskega kralja sel ter mu tudi pokaže pismo. Kralj mu veli, da mu mora pismo izročitii, ter mu da jesti in piti. Nato razpečati pismo, ter spozna, da je njegova hči žena indijskega kralja. Prvo pismo sežge, pa napiše drugo: “Doma se ti je porodil otrok, a ni podoben ne psetu, ne mačku — kaj naj naredimo z njim?” —

Hlapec odide s tern pismom h kralju, kateri se močno prestraši ter odpiše: “Naj je otrok kakoršenkoli, mene mora dočakati.” Ker je Tokaja pri zlobnem kralja prvikrat dobil vina, šel je tudi v drugo k njemu. Tudi zdaj mora oddati pismo. — Kraljičin oče ga prečita, pa napiše drugo: “Privežite dete materi na prsi ter jo stirajte iz gradu; ko pridem domov, ne sme ne ona, ne dete več biti v moji deželi!”

Ko kraljeva mati tako grozno pismo prebere, ne more več zdržati solz. Nesrečna kraljica jo popraša, zakaj joka. Ko vse zazve, sili sama, da ji dete privežejo na prsi ter odide žalostna iz grada. Potoma pride na široko ledino, kjer je curel bister vrelec. Tu bi rada napojila žejno dete in ga previla. — Prišla sta po tistem potu tudi Kristus in sveti Peter. Ta gospoda zaprosi nesrečna žena pomoči. Onadva ji dete razvijeta ter z vodo okrepčata njo in otroka. Slednjič veli Kristus: “Žena, meni se zdi, da ni še tvoje dete krščeno; ti, Peter, ga lahko krstiš, jaz pa mu bom boter!” Nato dasta detetu ime Ivko, gospod pa reče: “Za dar dam temu detetu, da se mu od petnajstega leta vse izide, za kar bo prosil v božjem imenu. Ko bo toliko star, mu to naznani. Do tega časa pa boš gospodinja v krčmi, katero najdeš ne daleč od tod — a ne jemlji od nikogar plače za postrežbo.” Zlatka ju še prosi, naj ji dete privežeta na prsi, Kristus pa ji reče: “Le vzemi ga sama v roke!” Ona se obotavlja, Zveličar ji veli v drugo, naj dete vzdigne. Na njegovo besedo prime dete in zadobi v tem trenutku zopet cele roke. Ogleda se za gospodoma, da bi se njima zahvalila, — a že sta izginila.

S hvaležnim srcem gre Zlatka dalje in najde snažno krčmo, kjer ostane za gospodinjo. Če je kateri gost praša za dolg, rekla mu je: “Jutri lahko plačaš, danes ti ni treba.” V zadovoljnosti je preživela tam več let. Neko spomlad se pripelje njen mož sam tja ter zahteva večerjo in posteljo. Ivko je zrastel ta čas krepek deček. Ko kralj zaspi, zleze mu roka s postelje. Zlatka pa veli sinu: “Idi, pa tiho očetu roko položi na postelj!” — “Ali so to moj oče?” vpraša neverjetno deček in vzdigne kraljevo roko zopet na postelj. Čez pol ure zbudi se kralj in de krčmarici: “Sanjal sem prijetne sanje, pa kaj, ker se ne bodo nikoli uresničile. Zdelo se mi je v sanjah, da ste rekla sinu, naj meni, svojemu očetu vzdigne roko na postelj. Je to resnica, ali so samo sanje, tega ne znam.” Zlatka mu odvrne, da je na svetu vse mogoče, na kar ji pravi on: “Ni mogoče, da bi bila vi moja žena, katero že skoro petnajst let iščem; ona ni imela rok, katere vi imate, a imela je na čelu zlato zvezdo, katera vam manjka.”

Ko nesrečna kraljica spozna, da se ji ni nič bati od svojega moža, razodene mu celo svoje živčjenje ter dostavi, kako je dobila roki in postala krčmarica. Slednjič še si odveže beli robec raz čela, in zlata zvezda je zalesnola kralju v oči. Drugi dan je vzel kralj svojo ženo seboj domov; ona pa je rekla: “Naj v božjem imenu ta krčma zopet izgine,” in vsa okolica se je spremenila v puščavo, kaka je bila prej. —

Kralj je poslal že naprej glas, da je našel svojo ženo ter zapovedal, naj vse lepo za njo pripravijo. Čez nekaj dni začnejo poizvedovati, kako je vender bilo mogoče, da je vsak dobil drugačno pismo, kakor so si pisali. Vprašajo hlapca Tokaja, kateri tudi obstane, da je dvakrat bil pri onem srditem kralju ter mu obakrat izročol pismo. Znali so, da je bil to kraljičin oče ter si lahko razložili, zakaj je zamenil pisma. To¬kaja pa je ves poparjen lazil po gradu, misleč, da bodo ga zdaj in zdaj beriči zavlekli v najtemnejšo ječo. Ali temu bi ne bilo tako, ker kralj je že sprva spoznal, da je največ bil kriv le njegov zanikarni tast. —

Nekoč sta se kralj in njegova žena v sobi pogovarjala o svojem sinu Ivku, in ker je Tokaja ravno šel mimo otrznjenih vrat je postal ter slišal, da je Zlatka re¬kla: “Vse sem ti že povedala, le tega še ne, kakov dar je dobil najin Ivko: ko bo star petnajst let, izpolnila se mu bo vsaka poštena želja.

HIapec gre brž iskat kraljerviča, in ko ga najde, mu reče: “Oj, Ivko, reci, naj bi midva bila tri sto milj odtod ravno v takem gradu, kakor je ta.” Kraljevie se obotavlja, rekoč, da bi zastonj želel take reči, slednjič pa le reče — in bila sta v trenutkn v drugem takem gradu, ki se za las ni razločil od očetovega. Ničvredni hlapec še s tem ni bil zadovoljen. Želel je sam imeti tako moč, kakor kraljič. Če bi pojedel dečkovo srce, mislil je, bi zadobil enako moč. Velel je tedaj Ivku: “Reci, naj bi bila hči ruskega cesarja pri nama.” Deček komaj izgovori, in že stoji dekle pred njima. Tej reče Tokaja na skrivnem: “Jaz odidem na lov, ti pa ta čas ubij s tem nožem kraljiča; če ti ne boš njega, bom pa jaz tebe!” Nato ji da oster nož ter odide na lov.

Dekle se prestraši, pa vse pove Ivku. Kraljič zakolje jagnje in ž njegovo krvjo poškropi izbina tla. Kmalu potem pride hla¬pec domu ter razgledavši krvava tla veselja zavpije: “Vender že mrtev! zdaj bom pa jaz gospodaril, da bo kaj!” Kraljič je bil skrit pod posteljo, zdaj pa naglo vstane rekoč: “Dozdaj še nisem mrtev, bom še jaz malo pogospodaril, ti pabodi tačas malo pes!” Potem še pristavi: “Da bi izginol ta grad, dekle postalo tako malo, da bi ga lahko odnesl v žepu in bi jaz pri svojem očetu prišel v službo!”

Kakor je želel, tako se mu je tudi zgodilo. Oče ga je vzel za kravarja. Tu je želel Ivko, da bi vsa goved bila tako lepa, da je do tedaj še niso imeli. Ko kralj izve, kako lepo živino ima novi kravar postavi ga za konjarja. Tudi konji so se zboljšali neznano. Slednjič poprosi mladenič, da bi ga vzeli za kuharja. Spolnili so mu željo. Ko ga zavoljo dobre skuhe kralj nekdaj jako pohvali, de mu mladenič: “Če bi povabil ruskega cesarja na obed, napravil bi še vse bolje.”

Povabil je tedaj njegov oče ruskega cesarja in mnogo druge gospode na obed. Gospodje ne morejo kuharja prehvaliti in želijo, da bi prišel k mizi. Branil se je, a končno je vender moral ubogati. Čez nekaj časa začnejo si gospodje pripovedovati zgodbe. Ivkov oče pove, kako se je znebil žene ter jo je sledojič zopet našel, in kako mu je izginil edini sin. Nato se pritoži še povabljen cesar, da se mu je izgubila ljuba hčerka. — Kuhar odide iz sobe, pa reče: “Da bi kraljčina postala taka, kakoršna je bila prej.” —

V sobo je prignal mladi kuhar zalo dekle, katero je ruski cesar na mah spoznal za svojo hčer. Kuhar jim je moral povedati celo svojo povest, na zadnje se je spremenil tudi on v kraljeviča, kakoršen je bil prej in pozval malega psa ter rekel: “Bodi, kar si bil prej!” in prepaden Tokaja je stokal pred gospodo. Niso mu pomagale ne prošnje, ne solze — pred gradom so ga raztrgali štirje voli. Kraljevič Ivko se je oženil kmaln potem z rusko kraljevno, katera ga je s svojo odkritosrčnostjo rešila smrti.